Kako se je odvijal vaš »zgodi se«?

Moj »zgodi se« je trajal precej let. Začel sem blizu oltarja kot ministrant v Radovljici. Tudi k Mariji na Brezje sem veliko prihajal, predvsem vsako prvo nedeljo v mesecu k molitvam za duhovno in moralno prenovo slovenskega naroda in ob velikih praznikih. Kot ministrantu v Radovljici mi je bilo blizu ministrirati tudi na Brezjah. Vedno mi je bilo lepo biti blizu oltarja, ni pa bilo sprva pravega poguma za kakšno večjo odločitev. Nato pa sem srečal brate minorite, z njimi poromal v Assisi in ohranil stike z njimi, ni pa še prišlo do odločitve za duhovništvo. V meni je ves čas tlelo, ni pa zagorelo. Imel sem namreč še eno železo v ognju, zbiral sem že namreč sredstva za svoj poročni prstan. Ob tem dekletu, ki je bilo tudi iz ene minoritske župnije, sem še bolj spoznaval brate minorite in tako je potem počasi v meni premagal ta klic Boga, ki je bil močnejši od moje želje po družini. Tako da sedaj živim pri bratih minoritih in imam družino. Malo večjo sicer, ampak to je sedaj moja nova družina.

Kako pa je vaše dekle sprejelo vašo odločitev?

Z nekim olajšanjem je rekla: »Pa si se le odločil«, čeprav je bilo obema seveda težko. Sva le skupaj prehodila del poti in ravno na tej poti sem spoznal samega sebe. Dekleta rada sprašujejo in jaz sem dajal odgovore. S temi odgovori sem veliko odgovoril predvsem samemu sebi in spoznal, da je lepo ljubiti in biti ljubljen, ampak hkrati tudi spoznal, da Gospod pričakuje od mene nekaj več. Del tega časa, ko sva bila skupaj, je bil tudi naporen, saj je dekle opazilo, da se iščem in ko sem to odločitev sprejel, je bila v bistvu s tega vidika vesela, ker sem se končno odločil. Tako sva zaključila najino skupno zgodbo, hvaležna drug drugemu za čas in si tudi obljubila molitveno podporo za naprej.

Sedaj je že skoraj mesec dni od vaše nove maše. Kakšni so občutki, kaj je drugače?

Moje novomašno geslo je »V Gospoda zaupam«. In ravno danes mi je neka redovnica, s katero sem zelo povezan, poslala voščilo za god. Na današnji dan v Cerkvi praznujemo god svetega Maksimilijana Kolbeja, ki je bil Poljski redovnik, minorit, tako kot jaz, in po njem imam svoje ime. Napisala mi je, da je Maksimilijan Kolbe izbral dva venca, venec devištva in venec mučeništva. Morda se je sedaj pri meni začel odvijati tudi ta drugi venec, poleg venca devištva, ki sem ga izbral pred odločitvijo za samostan. Zadnji dnevi so zame polni preizkušenj, saj se moja mati v bolnici bori za življenje. Tako da se mi zdi, da sva z Gospodom kar zares začela to življenje v mojem novomašnem geslu »V Gospoda zaupam« in me že preizkuša, ali je moja vera res dovolj močna ali je samo »tako za množice«.

Kakšno je življenje sedaj, po novi maši?

Bi rekel, da se sedaj privajam na ta stan. Prej sem bil dolgo časa ministrant, zdaj sem pa jaz tisti, ki vodi bogoslužje, tisti, ki nagovarja ljudi in tisti, ki je pri maši alter Kristus, tisti, ki v Kristusovem imenu in v Kristusovi osebi darujem pri sveti maši kruh in vino. Je pa lepo biti duhovnik.

Kaj vam pomeni lik duhovnika oz. redovnika?

Na hrbtu mojega novomašnega plašča je izvezen pelikan, ki je starokrščanska podoba Kristusa, ki daje življenje za drugega, torej podoba duhovnika, ki daje življenje za drugega. In ravno v tem iščem to svojo izpolnitev, se pravi dati življenje za drugega. Prav v tem darovanju mi Bog najbolj pride blizu.

Prihajate iz bližnje radovljiške župnije. Kaj vam pomeni Marija Pomagaj?

Marija Pomagaj je eno uro peš hoda od mojega doma, tako da sem večkrat poromal sem. Pogosto peš, včasih tudi z avtobusom k molitvam ob prvih nedeljah v mesecu. Velikokrat tudi s kolesom. In tukaj na Brezjah sem se res vedno počutil kot doma pri materi, kar sem tudi omenil danes pri sveti maši. Z Marijo Pomagaj sem bil skozi celo svoje življenje zelo povezan. In tudi sedaj ohranjam to ljubezen z Marijo. Ko pa sem odkril minorite in Maksimilijana Kolbeja, mi je nekako bližje prišel tudi lik Marije Brezmadežne. Se pravi, gre za isto Marijo, ampak za drugo skrivnost iz njenega življenja. Je pa tudi ta Marija Brezmadežna na nek način naša mati in tista, ki nam je vzornica.

Imate kakšen prav poseben spomin na Brezje?

Imam kar nekaj takih močnih trenutkov z Brezij, ko sem prihajal sem k Mariji, najprej kot romar s prošnjami. Spomnim se, kako sem enkrat že sredi noči šel od doma na eno tako zaobljubljeno romanje, in proti jutru prišel na Brezje, bil pri sveti maši in molil s svojim namenom. In ko se je čez čas izpolnilo to, za kar sem prosil, sem naslednjič prišel spet na Brezje s prav velikim veseljem in z veliko hvaležnostjo. To je bilo ob zelo zahtevni operaciji v družini, tega se zelo spominjam. Takrat sem prihajal in izročal vse, tudi delo zdravnikov in življenje te ljubljene osebe.

Kako doživljate Marijino varstvo v duhovniškem poklicu?

Marija je tista, ki je tudi zavetnica reda, kateremu pripadam in s tem tudi ena izmed priprošnjic. Kako čutim njeno varstvo? Se mi zdi, kakor da vedno hodim z Marijo na poti. To težko opišem z besedami.

Kako pa se Andrej Sotler pogovarja z Marijo?

Tako kot Mati, Mati Božja. Včasih z molitvami, rožnim vencem ali pa s svojimi besedami.

Molite kakšno marijansko molitev, ki vam je posebej pri srcu?

Eno tako sem podedoval od našega redovnega sobrata, ki jo je rad uporabljal, sicer pa je to molitev Cerkve: »O Marija, brezmadeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo in za tiste, ki se k tebi ne zatekajo …« in pa molitev O Gospa moja, o Mati moja, ki me spremlja že iz otroštva.

Ljudje vedno več pričakujejo od duhovnikov, ta pričakovanja so velikokrat večja od zmožnosti posameznika. Kako krmariti med temi pričakovanji?

Novomašnikov nas je letos samo sedem in še zdaleč ne dovolj za vse potrebe, ki jih ljudje čutijo. Ljudje imajo seveda pravico do duhovnikov in zdi se mi, da če bomo duhovniki pričevali in služili ljudem po najboljših močeh, da bo Bog to blagoslavljal, ljudje pa bodo, če lahko tako rečem, na nek način zadovoljni. To bodo opazili. Zdaj mi prihaja na misel en duhovnik, svetnik Janez Marija Vianej, ki je bil do svojih ljudi v župniji, kamor je bil poslan, zelo strog, zelo zahteven, ampak je imel te ljudi zelo rad. In je ravno s to strogostjo pomagal ljudem, da so se vrnili nazaj k Bogu, prenovil je to župnijo in poskrbel, da je zaživela na novo. Ljudje so bili v bistvu srečni kljub pomanjkanju, ki so ga čutili na kakšnem drugem področju.

Se mi zdi, da je danes podobno. Da smo duhovniki tisti, ki moramo ljudem prihajati naproti, ne pa biti tisti, ki smo »mojstri za vse«. Duhovnik je poslan ljudem zato, da jih opogumlja, blagoslavlja, spremlja, tolaži in spodbuja. Žal pa je čas duhovnike danes prisilil tudi k temu, da se ukvarjajo z vsem mogočim, tudi tuzemskim. Skratka, zdi se mi, da je pomembno iti ljudem naproti, pričevati, imeti Kristusa za vzor, iti k ljudem, kot je šel On. Imeti čas za ljudi, ker smo poslani k njim.

Andrej, hvala vam, da ste si vzeli čas za nas in naše bralce. Hvala za vso iskrenost!