Dragi Marijini častilci, nosilci in varuhi slovenskih narodnih izročil, doma in po svetu, povezani z nami tudi preko valov RO, dragi sodelavci RO, ki ste se prišli nocoj zahvalit svoji zavetnici, in tisti, ki ste morali ostati v studiih, naj nas vse Marijina priprošnja podpre, da bomo v tej uri hvaležnosti v imenu vsega slovenskega naroda odprti Svetemu Duhu!

Marijina priprošnja je že velikokrat rešila kristjane iz stisk in nevarnosti. Na to nas živo spominja jutrišnji praznik Marije – Pomočnice kristjanov, ki je spomin na rešitev papeža Pija VII. iz francoskega ujetništva leta 1814. Še dva praznika izpostavljata isto vsebino: praznik rožnovenske Matere Božje in praznik Imena Marijinega, ki sta oba povezana z rešitvijo pred turško nevarnostjo. In, če se iz evropskega merila spustimo na naš narodni nivo, bi lahko našteli nepregledno množino dogodkov, ki so bili povezani z javnimi, še več pa z zasebnimi, klici k »Mariji Pomagaj«, da naj izprosi rešitev ali pomoč. In kolikokrat smo bili uslišani! Vsak takšen dogodek bi lahko spominsko zaznamovali s skupnim ali osebnim praznikom. Saj je vsak Božji poseg v naše življenje vredno ohranjati v osebnem ali narodovem spominu. Na kilometre rožnih vencev je spolzelo skozi prste slovenskih rok v naši narodni zgodovini in pomagalo ohranjati slovenskemu narodu njegovo istovetnost. Ta »reka« skozi sklenjene roke polzečih jagod rožnega venca ni nehala teči niti, ko so naši sonarodnjaki morali iz različnih razlogov zapuščati domove in številni tudi domovino. Nasprotno, še bolj so se begunske in izseljeniške slovenske roke oklenile teh mir in milost prinašajočih jagod Materine bližine. Z molitvijo in Marijino bližino se je marsikakšni družini ali skupnosti, tudi zelo daleč od domovine, ohranila slovenska istovetnost in pripadnost.

Vsebinsko bogat evangeljski odlomek o dogajanju v Galilejski Kani, ki je ključ za razumevanje celotnega Janezovega evangelija, je še kako primeren za premišljevanje ob prazniku Marije, Pomočnice kristjanov, ob prazniku naše slovenske Marije Pomagaj na Brezjah, in tudi ob pričetku triletne priprave na obhajanje 200-letnice njene brezjanske milostne podobe, ki jo bomo praznovali leta 2014. Saj nam ponuja kar nekakšen »program« za to pripravo. Evangelist Janez po navdihu Svetega Duha pripovedi pravzaprav ni osredotočil na čudež kot takšen, ampak na zastonjskost in izredno velikost Božjega daru; saj 600 litrov dobrega vina, kolikor naj bi merili kamniti vrči, presega potrebe neke gostije. Besedilo govori o svatbi, vinu, ki ga zmanjka, o služabnikih, šestih kamnitih vrčih za vodo, potrebno za obredno očiščevanje, o vodi in dobrem vinu, ki je bilo prihranjeno za prav tisto uro. Svatbo moramo razumeti kot podobo zaveze med Bogom in človekom; vino, ki ga zmanjka, zato pomeni človekovo ljubezen, ki je ni več. Prazni kamniti vrči za vodo, potrebno za judovsko očiščevanje, predstavljajo postavo, ki je nihče ne more izpolniti v polnosti. Voda kot prvi element pri stvarjenju in hkrati vnaprejšnji namig na vodo, ki bo skupaj s krvjo pritekla iz prebodene Kristusove strani na križu, kjer se izrazi ljubezen do konca, pa postane dobro vino, ki ga lahko zajamejo že v tistem trenutku. Vse to lahko nocoj obrnemo na naš narod.

Marija opazi, da je na gostiji vino pošlo. Če kruh in olje predstavljata v svetopisemski govorici vse, kar je nujno potrebno za preživetje, potem predstavlja vino tisti dodatek, ki življenje naredi veselo, srečno in polno (prim. Ps 104,15). Z njim je izražena ljubezen med nevesto in ženinom, oziroma med Stvarnikom in njegovimi ustvarjeninami; za človeka to pomeni prehod v ljubeč odnos z Bogom, ki ga izpolni v vsej njegovi presežnosti. Brez tega »vina«, človek pravzaprav izgubi svojo resnično identiteto, ki je v podobnosti Bogu ljubezni. V luči tega odlomka lahko zaslutimo, da je prava drama, ne le Izraela, ampak vsakega človeka in nocoj, poudarimo, tudi slovenskega naroda, pomanjkanje tega »vina«, torej resnične človeške ljubezni. Naše prizadevanje je voda, ki jo Kristus nato spremeni v najboljše vino Božje-človeške ljubezni. Brez tega vina, ki ga samo Kristus daje v izobilju, se tudi slovenski človek ne more rešiti prikritega, a vendar tako uničujočega zla, ki ga razodeva odsotnost pravega veselja, torej resnične ljubezni, ki po Kristusovem zgledu postavlja potrebo drugega pred svojo.
Na večer molitve za ohranitev in poživitev pristnih slovenskih izročil, ki ohranjajo našo narodno istovetnost, je naše hrepenenje po Mariji Pomagaj usmerjeno v boj proti otožnosti in pomanjkanju veselja, ki se izraža v mnogih oblikah depresij, razočaranj, apatičnosti in pomanjkanju poguma za smele korake v iskanju rešitev. Po skoraj 1300 letih krščanstva v slovenski duši, je nemogoče, da bi bila naša istovetnost, ki se izraža v narodnih izročilih, brez krščanskih potez. Zato gotovo sodi k našim narodnim izročilom poleg materinega jezika, ki je tudi velik Božji dar, vse, s čimer smo izražali svojo vero na slovenski način, in tega je polno na vsaki pedi slovenske zemlje in marsikje v širnem svetu. S krščanskega vidika spada v naše narodno izročilo tudi tradicionalno pojmovana družina, ki ni nikoli ogrožala drugače čutečih, je pa edina stoletja »rojevala« slovenski narod, da je obstal. In v takšno družino spada prav k temelju družinska molitev, da, tudi rožni venec, ki so ga stoletja slovenske družine molile po večerih in to na kolenih. Seveda takšna molitev ni folklora, ampak vsakodnevno iskanje poti skupaj z Marijo. Marija, naj postane to izziv tudi za sodobno slovensko krščansko družino!

Pri tej sveti maši, dragi bratje in sestre, v duhu zavestno v moči skupnega duhovništva vseh darujmo Gospodu slovenski narod; slovenski svet naj v naših duhovnih rokah postane »hostija« za darovanje evharistije. Končno smo kristjani poklicani, da po nas vse, prav vse, postane na nek način evharistija, torej zahvala Stvarniku in Gospodu, da je ustvaril slovenski svet, slovenski narod in ga odrešil. V evharistiji tudi Slovenci prejemamo prenovljeno človeško naravo, spet poenoteno, po podobnosti s skrivnostjo Svete Trojice, ki je Enost v Množičnosti. Zato smo po evharistični skrivnosti poslani izraziti in živeti to skrivnostno poenotenje tudi sredi slovenskega naroda in naše komaj dvajset let stare državne skupnosti. Različnost med nami namreč ni nekaj napačnega, a manjka nam narodne edinosti v različnosti. Prav iskrena prošnja k Mariji Pomagaj za slovensko edinost v različnosti naj bo nocoj naš glavni doprinos k istovetnosti slovenskega naroda. To bi morda lahko simbolno imenovali »socialno dogmo« slovenskega naroda, trinitarično resničnost enosti v trojstvu pa krščanski »socialni program«. Dragi Marijini častilci, kristjani ne obhajamo evharistije in velike noči samo v svetiščih, ampak naj bi jo raztegnili pravzaprav povsod, kjer živimo in delujemo.
Ob koncu pa, ko se skupaj z »radijci« RO zahvaljujemo Mariji Pomagaj, za njeno varstvo našega RO in ji ga priporočam še v bodoče, naj izrazim prepričanje, da pri tem širjenju evharistije v slovenski svet prav RO naredi izredno veliko. Tudi z njegovo pomočjo se slovensko narodno in krščansko versko izročilo širi in ohranja. Vsem, ki nas RO povezuje med seboj, pa kličem: ostanimo povezani med seboj in z RO, to nam daje še dodatno priložnost, da še globlje zaživimo drug za drugega in s tem izpolnimo smisel svojega življenja. Zahvaljujem se vsem prijateljem RO za podporo, ki mu jo podarjate, in mu s tem v veliki meri omogočate, da lahko ustvarja in se še bolj razvija. S tem storite veliko dobrega, saj RO stori veliko dobrega doma in po svetu. Ker pa prijatelji ne smejo biti zaprt krog, ampak vedno odprti navzven, vas spodbujam, da vsak najde in pripelje v ta krog še kakšnega novega prijatelja RO.

Prvo leto priprave na 200-letnico milostne brezjanske podobe bo vsebinsko potekalo v znamenju križa, s katerim se vsak dan izročamo dobremu Bogu od glave do pete, od leve do desne strani, zato v tem znamenju in popolni izročitvi Bogu ljubezni tudi sklenimo to skupno premišljevanje: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.