O pridite stvari – kaj, glejte, se godi,
edini Božji Sin – strašno za nas trpi.

Ta križev pot želimo prehoditi z vsemi alkoholiki, vsemi, ki trpijo zaradi alkohola in drugih zasvojenosti. Darujmo ga za slovensko Cerkev, da bo znala gojiti takšne vrednote, da bo vedno kraj, kjer bodo ljudje našli pomoč v svojih stiskah.

Prosimo Marijo Pomagaj, kraljico našega naroda, naj nam stoji ob strani na naši poti molitve.

Razbičan, zapljuvan – in kronan, zasramvan,
pred sodni stol zdaj gre – nedolžen v smrt izdan.

1. postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

V prvi postaji križevega pota Jezus stoji pred človeškim sodnikom in ponižno dovoljuje, da se nad njim izreče sodba. Premislimo, kako smo mi sami sprejemali obsodbe v naši preteklosti, ko smo bili zasvojeni z alkoholom.

Jezus je pripeljan pred Poncija Pilata, rimskega guvernerja Izraela. Obtožen je zločinov, ki jih ni zagrešil. Svojim tožnikom se ne upira. Bil je nedolžen, ničesar, za kar so ga obtoževali, ni storil. Mi smo seveda krivi za dejanja, ki smo jih storili, medtem ko smo pili in se predajali drugim zasvojenostim. Drugi imajo pravico, da nas obsodijo za naša dejanja. Prizadeli smo jih, velikokrat razočarali in se obnašali neodgovorno. Vsak seveda na svoj način, a vsi smo povzročili bolečino v drugih ljudeh.

Smo sprejeli napade nase z enako ponižnostjo kot Jezus? On je imel, v luči človeškega razmišljanja, vso pravico in razlog, da bi se boril proti svojim tožnikom. Toda to je sprejel tiho in se ni upiral. Nastavil je drugo lice. Kako se odzovemo na bolečino in zavračanje, ki smo ga povzročili pri ljudeh, ki smo jih prizadeli? Zaslužimo si nezaupanje tistih, ki so nam zaupali, in hladne odnose, ki zahtevajo veliko časa, da se spet ogrejejo. Toda ali je on zaslužil svojo agonijo?
V času svojega pitja smo delali napake proti drugim. Nobenega razloga nimamo, da se opravičujemo ali da branimo svoja dejanja. Truditi se moramo za spreobrnjenje, ko je to mogoče in primerno. Toda neprestana jeza in nezadovoljstvo ali izgovarjanje na zasvojenost niso pravi načini za življenje v treznosti.
Vsak doživi svojo malo smrt, ko je soočen z dokazi svojega napačnega ravnanja. To je naša zavest, ki se odzove na manj zgledno ravnanje. Naša zasvojenost je bila temeljni vzrok za to obnašanje, toda z njo smo sodelovali. Tisti del nas, ki je to obnašanje ohranjeval, je očiščen. Naše kesanje in pokora nam pomagata, da se znebimo te osebnostne napake. Drugačni smo kot prej. Še bolje je, če izboljšamo svoj odnos in se vprašamo, kaj bi lahko še storili, da bi ga lahko popravili.
Na prvi postaji križevega pota je nedolžen človek obsojen na smrt. Na naši lastni postaji križevega pota je oseba, ki je obsojena na smrt, naša zasvojenost. Tudi če smo »čisti« in trezni že mnogo let, nam razmišljanje o tem pomaga, da zasvojenost ohranimo mrtvo.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

Glej, križ mu nalože – na ranjene rame,
objame ga voljno – in nese vseh dolge.

2. postaja: Jezus vzame križ na svoje rame

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na drugi postaji križevega pota vidimo, kako Jezus vzame in si naloži križ. Premišljujmo, kako si mi, kot njegovi učenci, nalagamo svoje križe.

Jezus si potem, ko ga je obsodil Pilat, naloži svoj križ in gre po poti trpljenja, nasproti svoji usmrtitvi.
Kot Kristjani sledimo Kristusu. Poklicani smo, da bi bili kot On in če nas pokliče, da umremo kot On. Kot Kristjani sprejemamo križe, ki jih srečamo v svojem vsakdanjem življenju.
Če so ti križi velike grožnje življenju ali drugi trenutki, ki so vprašanja našega preživetja ali pa samo majhne stvari, ki jih včasih težko prenašamo, jih ne moremo zavrniti in bežati pred njimi.
Krščanstvo, posebej katoliško krščanstvo, pozna vrednoto trpljenja. Trpljenje nas uči o nas samih in se nam pomaga spoznavati, kaj je resnično vredno v življenju. Kako bi lahko spoštovali veselje, če ne bi bilo trpljenja? Pomaga nam, da bližje prirastemo k Bogu, kakor je njegovi Sin Jezus trpel zaradi tega, kar je bil, tako moramo mi trpeti za to, kar smo, njegovi učenci. Ni lahko biti Kristjan v svetu, ki nasprotuje sporočilu evangelija.
Kot ozdravljeni alkoholiki in zasvojenci moramo nositi veliko križev. Večina ljudi bi te križe poimenovala »normalno življenje«, saj nam je kar pogosto težko storiti nekaj, kar drugi naredijo z lahkoto. Kot odgovor na našo nesposobnost in odpor, da bi zmogli, pijemo in se omamimo.
Tako moramo nositi nove križe, prenoviti moramo svoje življenje in naučiti se moramo, kako se odzvati na dogodke brez alkoholne »bergle«. Pitje ni več obrambna črta ali smer pobega. Sedaj se moramo stanovitno soočiti s svojimi težavami in jih pretrpeti.

Vsak izmed nas mora nositi enega ali več križev. Mnogi križe nosimo sami in tiho prenašamo, kar nas doleti, garamo in trpimo brez olajšanja in vztrajamo v osamljeni trdnjavi bridkosti in bolečine. Če nam bolečino povzročajo drugi ljudje zaradi svoje zlobe ali krutosti ali pa so to rane, ki si jih sami povzročamo – mnogi od nas poznamo križ. Včasih v tem trpljenju rastemo in zaradi njega postajamo boljši.
Jezus si je naložil svoj križ. Kako ti nosiš svojega na svoji drugi postaji križevega pota?

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

Opešal je v močeh – podre ga križ, naš greh,
utopljen v dolge sveta – leži potrt na tleh.

3. postaja: Jezus pade prvič pod križem

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na tretji postaji križevega pota vidimo, kako Jezus pade pod bremenom, ki ga nosi. Premišljujmo svojo lastno pot treznosti ter svoje spodrsljaje in padce.

Pot treznosti traja vse življenje. Ni lahka. Lahko rečemo, da smo kakor novorojenčki, ki se najprej plazimo okoli, preden se dovolj naučimo novoodkrite veščine, da bi lahko začeli hoditi. To je pot trpljenja, ki ne vzpostavlja novega življenja in njegovih pravil zlahka.
Veliko bojev je na tej poti. Prepogosto je prisotna velika skušnjava, da bi se predali pitju.
»Mi res lahko škoduje samo en kozarec? Do sedaj sem izvedel že dovolj, da lahko po enem ali dveh kozarcih odrinem steklenico. To zmorem. Sem močan in boljši, nisem slaboten kot prej.«
Toda samo en kozarec lahko zelo poškoduje. Premislimo tudi to, da je krivda in očitanje nad napako še dodaten udarec krhki samopodobi, ki je sedaj obupala nad tem, da je treznost v temelju mogoča.
S sredstvi, ki jih človek redko uporablja in jih v polnosti ne razume, na novo očiščen človek pade. Zgodi se ponoven padec.
Stre ga teža trpljenja, stre ga ogromnost nalog, stre ga obljuba, za katero se zdi, da jo je skoraj nemogoče doseči, človek pade. In stre ga krivda zaradi nesposobnosti, da bi bil čist in trezen, ostane pa obris skušnjave, da bi spet padel.
Ker pa človeka vodi namen, ki pretehta to kratkotrajno bolečino, najde moralno rešitev, zato vstane in nadaljuje pot, ki si jo je izbral. Križ ponovne graditve treznega življenja ponovno vzamemo v roke in boj se začne.
Kakor je Jezus, ki je nosil težo svojega križa, padel, boš verjetno tudi ti padel ali pa si že. Ne dovoli, da te ponovni padec premaga. Če se je ponovni padec zgodil dolgo časa nazaj in si še vedno osramočen nad tem, da si človek, ali pa se je zgodil včeraj, se uči od tvojih napak in svojih nezadostnosti.
Ko doživiš svojo tretjo postajo ali začutiš, da vstopaš vanjo, se ozri k Jezusu po pomoč. Morda obstaja v podobi drugih ljudi, ki čakajo in si želijo, da bi ti pomagali.
In če vseeno padeš, si padel. Vstani! Uči se in ponovno vzpostavi svojo pot treznosti.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

0, žalostni spomin – ko Mater sreča sin,
bridkosti meč ji gre – do srca globočin.

4. postaja: Jezus sreča Marijo, svojo Mater

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

V četrti postaji križevega pota vidimo Jezusa, ki sreča svojo Mater, ki je bila nemočna, ni mu mogla pomagati. Premišljujemo o tem, kako smo prejemali pomoč drugih, ki smo jih srečali na poti treznosti.

Na poti bolečine in trpljenja, na kateri bo zasvojeni jaz umrl, se človek sreča z ljubeznijo. To je lahko zasvojenčeva mati ali kdo drug, ki ga je vzgajal. Morda se to zgodi, ko alkoholik išče pomoč in sreča nekoga v enaki stiski. To je lahko skupina 12 korakov.
Tu najde tolažbo in ugodje. Ponujena mu je roka v pomoč in vodstvo. Ali pa samo najde svobodno ponujeno ljubezen in sprejetost, ne da bi kdo zahteval kaj v povračilo.
Toda prva znamenja naklonjenosti se obrnejo proti človeku. Povečati je treba moč vztrajnosti tako, da bo zadoščalo.
Tema, ki je obdajala trpečega alkoholika, se le počasi razjasni. Pogosto je težjo videti, da je tema samo znotraj tebe, ko te ljudje pogrešajo in so zaskrbljeni zaradi položaja, v katerem si se znašel. Trpeči človek zaradi samopomilovanja ne more razumeti, zakaj bi mu kdo ponudil roko pomoči. Zaradi tega ne smemo nikoli zapreti svojih oči za tiste okrog nas, ki so še vedno v bolečinah zaradi svojih zasvojenosti.
Ne moremo vedeti, kdaj se bo pojavila roka kakor jasen blisk sončne svetlobe v temni sobi.
Ali si doživel svojo četrto postajo križevega pota? Ko si se mučno vlekel po svojem križevem potu, kolikokrat si doživel tako prijaznost? Ali ni pomagala? Če si potoval dovolj daleč, da se boš spomnil tega iz tvoje prvotne treznosti, ali si iztegnil roko drugim v pomoč? Ali si koga srečal na tej poti?

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

Omagal Jezus je – od teže križeve.
O, Simon, sprejmi križ – Gospoda usmili se.

5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

V tej peti postaji križevega pota vidimo, kako je Simon iz Cirene prisiljen pomagati nositi Kristusov križ, ko je bil on preutrujen. Premišljujmo, kako pogosto smo uspeli pomagati nekomu, za katerega je kazalo, da svoje poti ne more več nadaljevati.

Si na srečanju 12 postaj, ker si navajen tako. Vidiš, da nekdo prihaja. Nekateri člani gledajo s sočutjem na človeka, ki si ga ti prepoznal kot človeka, ki je prišel pred dvema tednoma in še danes smrdi po alkoholu. Vsi ga ignorirate; morda bo odšel.
Prišlek se napoti proti aparatu za kavo in poskuša napolniti skodelico. Nekaj kave se polije, ko jo dvigne in do trenutka, ko kava prispe do njegovih ustnic, je že pol polite na tleh.
Ti in drugi izmenjate nekaj ciničnih pogledov. Tresoč prišlek se zadržuje v zadnjem delu sobe in upa, da se bo skril, a nenadoma brcne v kovinski stol. Vse glave se obrnejo nazaj in opazijo, da njegovo opotekanje polije še preostalo kavo. Naglo se usede, glavo ima povešeno v znamenju poraza.
Naenkrat začutiš, da v tebi začne nekaj vreti. To je tako, kakor če bi se roka v tebi dvigala in se otresla nekaj koščkov zavesti. Morda moraš narediti nekaj, česar ne želiš narediti.
Poskušaj in vztrajaj. »Ne bo poslušal.« Rekel bo: »Nimam časa. Tukaj sem se oglasil samo na kavi in na pogovoru in zato, da bi slišal, kaj govorijo stari znanci. To je zapravljanje truda, saj sem že pokušal pomagati tistim, ki so ponovno padli in ni nikoli uspelo. Zakaj bi sedaj?«

Nima smisla. Ta moč v tebi postane premočna in vstaneš, ne glede na začetek sestanka. Izogneš se zijalom, ki spremljajo tvojo pot v zadnji del sobe.
Nagneš se naprej, se ga primeš za roko in človeku zašepetaš: »Hej, moje ime je Simon in jaz sem alkoholik,« malo pomolčiš in nadaljuješ: »kot ti«. Človek pogleda navzgor, najbolj odkrito svetlikanje upanja se zasveti v njegovih očeh. Nadaljuješ: »Sediva skupaj, ti in jaz.« Spomniš se, da se zadnji dve srečanji z njim ni nihče pogovarjal. Prejšnji teden je odšel takoj po srečanju. »Po srečanju bova šla ven in še klepetala. Je to v redu?«
Človek vstane iz svojega prepada, kakor če bi bil nekdo dvignil križ z njegovih ramen. Upanje je obnovil nekdo, ki je upal stopiti k njemu, čeprav je bil najprej nejevoljen na svoji peti postaji.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

S prtom Veronika – obriše Jezusa;
zato ji da spomin – obličja svetega.

6. postaja: Veronika obriše Jezusov obraz

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

V tej šesti postaji križevega pota vidimo, kako je bil Veroniki podarjen dar Jezusovega »resničnega obraza«. Premišljujemo, kako moramo obnoviti svoj resnični jaz in videti svojo resnično podobo, ki je narejena v podobnosti Bogu.

Jezus se ustavi na poti na svoje križanje in prejme trenutno prijaznost od ženske, Veronike. Obriše od krvi in pljunkov poškropljen obraz s prtom in eden njegovih zadnjih čudežev je, da pusti odtis svojega obraza na njem. Svojo podobo.
Kaj vemo o »resnični podobi«, ki pripada tebi? Ko si pil, je bil to tvoj resnični jaz? Ne. Čeprav so nekateri izmed nas začeli piti, ker se niso počutili »resnični«. Nismo se mogli dovolj dobro povezati z drugimi; bili smo »izobčenci«. Ko smo pili, nam je bilo, kakor če bi se koprena odstrnila od nas in bi kar naenkrat »razumeli« in »ustrezali«.
Pitje je bila osvoboditev in v svojih mislih smo ponovno opisali dogodke dneva, a vedno do svoje zadovoljitve. Napake so bile popravljene in nejasnosti odgovorjene z veliko modrostjo. Toda to nismo bili mi.
Ozdravitev govori o odkrivanju svojega resničnega jaza, »resnične podobe«, kakor si nas je Bog zamislil. V svojem okrevanju smo razgalili vse svoje značajske napake in napačno usmerjene čute. Učili smo se graditi novo življenje in začeti pot, ki nam jo je na zemlji Bog namenil.
Bili smo rojeni z razlogom; nismo bili postavljeni na zemljo, da bi bili nespametno opijanjeni. Ponovno obišči to šesto postajo v svojem potovanju.
Od vseh postaj je prav mogoče, da se ravno ta ni zgodila. To potrjuje dvom o pristnosti imena »Veronika«, ki je skupek grške in latinske besede za »pravo podobo«.
Mislim, da se je zgodba o Veroniki zgodila, a njeno ime ni bilo nikoli znano, kajti zdi se mi, da je kmalu pobegnila s ceste, da bi je Rimljani ne prijeli. Zato si je majhna skupnost Jezusovih učencev zanjo domislila to ime.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

Slabosti ves prevzet – Zveličar pade spet;
oh, grehi ga teže – ki jih ponavlja svet.

7. postaja: Jezus drugič pade pod križem

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na sedmi postaji vidimo Jezusa, kako pade drugič pod križem. Premišljujmo svoja težka bremena in kako včasih nimamo trdnosti, ki jo potrebujemo, da bi vzdržali na poti treznosti.

Kakor če bi potrebovali več dokazov, da smo ljudje, se zavemo, da se znova in znova rušimo pod težo svojih preizkušenj in težav. Pogum in moč se razvijeta z vsako napako in se nadaljujeta v vstajenje. Kakor je Jezus padel drugič zaradi svoje človeške nemoči pod pritiskom poti na križ, se prav lahko zgodi, da bomo tudi mi doživel ponovni padec na svoji poti trpljenja.
Kakor smo omenili prej, pot zgodnje treznosti ni lahka. Pojavi se ogromno izzivov in zanka, ko se nekdo uči, kako se odzivati kot trezen na težave vsakdanjega življenja. Kaj pa, če drugi padec pride mnogo pozneje? Kolikokrat na srečanjih 12 korakov si že slišal, da je nekdo ponovno padel in ljudje so bili presenečeni, ker je živel 20 let treznosti? Kaj se je zgodilo?
Nič se ni zgodilo, dejstvo je, da smo ljudje. Nobena treznost ni tako zagotovljena, da bo po tem, ko bo človek dosegel uspeh, dosegel tudi garancijo in bo pot, po kateri se mučno premika, gladka od takrat naprej do smrti. Vsak je en sam požirek stran od padca.
Ohrani to v mislih, ko se bo zdela tvoja zaverovanost preveč varna in ko se ti bo zdelo, da si premagal alkoholizem. Pogosto je na srečanjih 12 korakov rečeno, da je človek, ki je najdlje trezen, tisti, ki je zjutraj najbolj zgodaj vstal.
Nikoli ne dojemaj svoje treznosti kot zagotovilo. In nikoli ne domnevaj, da se treznosti lahko nabere toliko, da si boš iz nje nabral moč. Na nek način je bolje, čim dlje smo trezni, saj smo bili verjetno izpostavljeni mnogim viharjem. Toda vedno je možnost, da te preveliko samozaupanje ali spodrsljaj budnosti iztiri. Morda še nisi doživel svoje sedme postaje.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

Usmiljene žene – ne jokajte za me,
le zase in svoj rod – točite zdaj solze.

8. postaja: Jezus tolaži jeruzalemske žene

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na tej osmi postaji vidimo jeruzalemske žene, kako žalujejo za Jezusom. Premišljujmo o napačni naklonjenosti in obžalovanju, ki ga drugi čutijo do nas.

Nekoč, pred mnogimi leti, sem v postnem premišljevanju bral o tem. Ne spominjam se, kje, ker tiste knjige nimam več. Pisec je govoril, da so judovske žene imele navado, da so šle v času rimskega križanja na cesto, ki je vodila na morišče in žalovale nad obsojenim.
Če se spomnim dovolj natančno, bi to ženske naredile, čeprav so zelo redko poznale obsojenca. Spominjam se, da so to naredile zato, ker navadno obsojeni ni imel nikogar, ki bi žaloval za njim. Z žalovanjem so izjokale obsojenčeve in svoje grehe.

Če je temu tako, potem je to podoba ozdravljenega alkoholika. Ozdravljeni alkoholik hodi po težavni poti. So ljudje, ki dobro mislijo in vidijo človekovo trpljenje. Močno se odzovejo na človekovo željo po treznosti. Morda pijejo in ne želijo, da bi jih kdo spominjal na težave, ki so povezane s tem, ali pa imajo napačno oblikovano sočutje in ne želijo videti človekovega trpljenja, zato ne marajo videti, kar vidijo.
Jezusov govor jeruzalemskim ženam v Lukovem evangeliju nam govori, da se je malo zanimal za njihovo skrb Zanj. Morale bi jokati zase, saj je Jezus vnaprej videl padec Jeruzalema. Ravno tako si alkoholik ne želi pomilovanja in naklonjenosti napačno oblikovanih in zavedenih ljudi. Izbral si je pot treznosti, mora se dopolniti in skrb drugih je treba pravilno sprejeti. Bodi pozoren, ko doživljaš svojo osmo postajo.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

Zveličar omedli – pod križem spet leži;
o, trdo srce, glej – tvoj grehi ga žalosti.

9. postaja: Jezus pade tretjič

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na deveti postaji Jezus pade tretjič pod bolečino teže križa in mučeniškega potovanja, ki ga je zdržal na poti do svojega križanja. Premišljujmo o neustavljivem značaju trpljenja in kako nepremagljive se včasih zdijo težave.

Nekje na poti treznosti alkoholika premagajo dogodki. Nekaj resnega in zelo slabega se je zgodilo v življenju. Lahko je to izguba službe ali smrt soproga. Lahko je resno zdravstveno stanje. Ob tem ali čemerkoli drugem lahko boj za preživetje postane pretežak, da bi zdržali. Poznam ljudi, ki so doživeli veliko težkih preizkušenj in so zdržali, pa tudi druge, ki niso.
Alkoholik je nesrečen in poln obupa. Teža realnosti ga zadane in ponovno pade.
Ali bo bolečnina sploh kdaj izginila? Ali bo kdaj nastopila svoboda?
V obupu je predaja. Ne nujno v takšnem obupu, o katerem je govora v 12 korakih, ampak v drugačnem. To je predaja pred vso bolečino in težavami.
To je predaja Božji volji na drugačen način. Še malo bolj natančno je to za zmedenega alkoholika. Omeji njegov pogled na posebnosti, posebno na bolečino in vse druge čustvene povezave na preteklost zasvojenosti in težavno sedanjost in jih postavi v Božjo voljo.
V tej deveti postaji, tretjem padcu alkoholikov na poti, človek najde moč, da bi ponovno vstal.
Ne bo končne zmage zasvojenosti nad menoj! Vstal bom!
V svoji notranjosti ima alkoholik prepričanje, da se ne bo nikoli predal. Vsakič, ko je vstal iz prahu ponovnega padca, je dobil občutek svobode treznosti. Ima njen okus in jo hoče še okusiti.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

Ko pride na goro – obleko mu vzemo
in za dolge sveta – še žolča mu dado.

10. postaja: Jezusa slečejo

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na deseti postaji križevega pota vidimo Jezusa, kako nima več oblek. Premišljujmo o tem, kako želimo, da bi slekli svojo napačno zunanjost in svoje značajske napake.

Trpeč alkoholik postane učljiv. Po poti bolečine in smrtnega boja, ki ga je izkusil od takrat, ko je nehal piti, nastopi sedaj pripravljenost, da bi si slekel preteklo pogojeno obnašanje in se naučil novo vrsto pravil. Alkoholik se nauči, kako se odzvati na stvari na trezen način. Trpljenje je doseglo točko, v kateri se fasada odstrani: napačna zunanjost, ki jo je prej kazal drugim in je skoznjo komuniciral z resničnostjo. Značajske napake so bile odstranjene.
Sedaj dojema resničnost tako, kot je in življenje je prilagojeno tej resničnosti, treznost pa je rezultat.
Molimo, da bi lahko slekel to »obleko« in molimo, da bi lahko »oblekel Kristusa«, vidna dejanja, ki bodo drugim pokazala, da si ločen od sveta, da sedaj živiš svoj življenjski poklic otroka, ki ga je posvojil Bog.
Ti si od Boga izbran otrok. On je tvoj Oče in Jezus je tvoj brat, Sveti Duh pa je tvoj vodnik in učitelj.
V zastrupljanju, ki ga naši samopodobi povzroči alkoholizem, je pogosto zelo težko, morda celo nemogoče čutiti, da smo v tem odnosu do svete Trojice. To je ena izmed laži, ki smo jih sprejeli. Da nismo vredni in da se lahko samo preko pitja in zasvojenosti »počutimo bolje« sami v sebi. To je tako, kakor če so fantazije, ki se nam pojavijo, boljše kot naš resnični jaz.
Toda to ni res. Naš resnični jaz, ki se razodene, ko je navlaka odstranjena, je veliko boljši. Tako smo bili zamišljeni in ustvarjeni. Avtor vseh stvaritev si nas je zamislil, kakor je naredil vesolje in vso resnico in lepoto znotraj njega. Vso večnost je premišljeval, načrtoval in začel stvarjenje in naš delež znotraj stvarjenja je ravno tako pomemben kakor stvarjenje katerekoli galaksije.
Preko molitve in premišljevanja se lahko naseliš v Očetu, Sinu in Svetemu Duhu in oni v tebi. To prebivanje bo raslo. Na svoji deseti postaji boš izkusil zdravljenje svoje preteklosti.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

Na križ ga polože – razpno roke, noge
in ostri mu žeblji – spet rane narede.

11. postaja: Jezusa pribijejo na križ

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na enajsti postaji vidimo Jezusa, kako je pribit na križ. Premišljujemo svoje grehe, ki smo jih storili med svojo zasvojenostjo in jih pribijemo na križ.

Križ je znamenje smrti, a v Jezusovem primeru pomeni življenje. To je »pohujšanje križa«, saj znamenje križa pomeni življenje vsem, ki verujejo.
Jezus je umrl za naše grehe. Mi smo ga usmrtili od Adamovega izvirnega greha preko Jezusove želje, da bi nas odrešil, od naših lastnih grehov do danes. On je trpel za vse nas.
Pribijmo jih na križ. Priznajmo svoje grehe duhovniku in potem pribijmo spomin na ta dogodek na križ. Jezus je umrl, da bi bili lahko grehi oprani ne glede na to, ali so veliki ali majhni. Pred nekaj leti sem prisostvoval sveti maši in majhen star duhovnik je pridigal o tem, kaj bi lahko Jezus rekel o tvojih grehih in spovedovanju grehov. To je zelo pomembno, ko želiš svoja dejanja pustiti v preteklosti. Stari duhovnik je rekel, da bi Jezus lahko rekel: »Umrl sem zate, naj bodo odpuščeni in pozabljeni tvoji grehi.« Pribij svoja pretekla hudodelstva na križ na svoji enajsti postaji. Najprej se spovej in naredi pokoro, nato opazuj, kako preteklost umira in postaja »napaka, iz katere se učimo«. Za kaj drugega je izkušnja kakor za to, da se učimo iz napak, celo grešnih?
Poskušaj se čustveno ločiti od tvojih preteklih hudobij. Obstajajo, a so v preteklosti. Tja tudi sodijo. Ni ti jih treba s seboj prenesti v sedanjost.
Uči se iz njih, da se ne bodo spet ponovile, a pusti, da umrejo na križu.
Križ ljudem različno pomeni. Znamenje smrti postane znamenje življenja. Novo življenje, ki pričakuje.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

Na križu Bog visi – in sveta teče kri:
za nas umira Bog – žalujte vse stvari.

12. postaja: Jezus umre na križu

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na dvanajsti postaji Jezus umre na križu. Tako naj tudi naš zasvojen, alkoholiziran jaz umre in ostane v preteklosti.

Dolgotrajen boj je končan. Stara zasvojena oseba slabi in izgublja svojo korist v človeku.
Alkoholik se je naučil veščine treznosti. Naučil se je, kako se ne odzove na dogodke s strahom in kako ne išče takoj pomoči v steklenici. Strah se sreča z vero. Stare poti postajajo oddaljeni spomini. Je že res, da so boleči spomini, a bolečina nima več moči. Daje samo okus spodbujevalca. »Če bom to storil, se bo tisto zgodilo.« Človek, ki pije, umre v svoji dvanajsti postaji in nikoli ne vstane, dokler trezen človek ostane buden in trden v veri.
Alkoholik ima še globljo vero v Boga po katoliški Cerkvi. Spoznamo lahko, da vir zdravljenja alkoholizma in tudi zakrament ozdravljenja obstajata v Cerkvi. To sta pogosta spoved in obhajilo.
Okrepljen z zakramenti novi trezni človek nadaljuje svoje novo življenje in obrača voljo in željo k Bogu, da bi lahko zaupal njegovi milosti in previdnosti.
Alkoholik je srečal božanskega zdravnika in ga sprejel v svoj dom. Sedaj uživa novo življenje v treznosti. Preteklost pusti za seboj in zato ne bo več preganjala sedanjosti. Obstaja kot spomin in opomin.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

0, Mati žalostna – ki ljubiš Jezusa,
objemaš zadnjikrat – Sinu zdaj mrtvega.

13. postaja: Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na trinajsti postaji Jezusovo telo snamejo s križa. Premišljujmo, kako bomo pripravili svoje staro alkoholično življenje za pokop.

Ukvarjati se moramo s preteklimi potrebami. Ne morejo biti obešene na nas, kakor sidro, niti ne morejo prebivati v našem življenju kot nepovabljen gost. Če bi to dovolili, bi preprečili nadaljnjo duhovno rast in razvoj.
Ne moremo se premakniti naprej, če vsake toliko časa zanihamo nazaj. Če živimo v preteklost,i nam to preprečuje, da bi živeli v sedanjosti.
Vzemi spomine svoje grešne preteklosti in jih odstrani s križa. Poskušaj preko molitve in premišljevanja odstraniti čustvene dele preteklosti od samih dogodkov.
Pripravi se za pokop teh stvari. Pribil si jih na Kristusov križ, da bi jih izročil v edinost z njegovim trpljenjem in smrtjo. Sedaj jih ni več. Jezus te je ozdravil. Pokopati ne pomeni zatreti; pomeni, da morajo biti v preteklosti, kamor sodijo. Spomini na dogodke v preteklosti morajo zadostovati, da bi lahko služili kot spomin na življenje, ki ga ni več vredno živeti. Kakor je bilo omenjeno v dvanajsti postaji, morajo spomini služiti kot spodbujevalec za neprestano treznost. Nobene potrebe po čustvih ni, ki te vežejo na tvoje življenje v preteklosti.

Dlje ko ostaneš čustveno povezan z dogodki preteklosti in z alkoholičnim življenjem, ki ne obstaja več, težje bo zate ohraniti sedanjo in prihodnjo treznost.
Alkoholik je bil pribit na križ. Sedaj pa pokoplji to osebo na trinajsti postaji.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

Bridko objokovan – je Jezus v grob dejan;
o grešnik, moli ga – tvoj greh je zdaj opran.

14. postaja: Jezusa položijo v grob

Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

Na štirinajsti postaji vidimo Jezusov pokop. Tudi mi premišljujmo o osvoboditvi, ki jo čutimo, ko »pokopljemo« svojo zasvojeno preteklost.

Svojo preteklost pokopljimo tja, kamor sodi – v preteklost. Uporabimo svoje spomine brez čustev kot spodbujevalec, da bi ohranil treznost. Nato se lahko premaknemo naprej.
Poslovimo se od svojega zavedenega jaza, ki je še vedno del nas, čeprav nas nima več v oblasti. Naučili smo se (ali pa se še vedno učimo), kako se na dogodke odzvati trezno in ne zasvojeno. Ustavimo se in pomislimo, namesto da bi takoj zgrabili za steklenico. Sprejmemo odgovornost za svoja dejanja in se jih začnemo zavedati. Smo duhovno zreli.
Tudi žalujemo nad njo, kakor se to stori na štirinajsti postaji. Ne želimo je ponovno oživiti ali obuditi od mrtvih. Namesto tega žalujemo za izgubljenimi priložnostmi in ljudmi, ki jih v našem življenju ni, a bi bili, če mi ne bi pili.
Toda ne ostanemo v tem žalovanju. Kar je bilo naše življenje pred treznostjo, je sedaj preteklost in zaključeno. Ni povratka in ne da se ponoviti stvari. Ni pomemben razlog, zaradi katerega smo zlorabili alkohol. Bili smo alkoholiki, a sedaj smo trezni. Cerkev nas vedno želi sprejeti in zaščititi v težkih časih. Preko svete maše in zakramentov nas ohranja žive v duhu.

Trezni smo in sedaj smo vstali s Kristusom.

Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.

0, Jezus, hvali naj – ves svet te vekomaj!
Po svojem križu nam – podeli sveti raj.

Po namenu svetega očeta: Oče naš ... Zdrava, Marija … Slava Očetu…
Besedilo: Paul Sofranko
prevod in priredba: p. Bogdan Rus