Poslan je bil nadangel iz nebes,
da pozdravi Bogorodico: Raduj se!
Ko je zrl tebe, Gospod,
ki v njej si človek postal,
je ves iz sebe stal
in ji vzklikal:

Raduj se, po tebi je veselje zasijalo;
raduj se, po tebi je prekletstvo skopnelo;
raduj se, padlega Adama vstajenje;
raduj se, Evinih solz rešenje.

Raduj se, vrh pojmovanjem ljudi nepristopen;
raduj se, brezno nepregledno očem angelov;
raduj se, prestol velikega Kralja;
raduj se, nosilnica nosilca vesolja.

Raduj se, zvezda, ki razodevaš sonce;
raduj se, naročje učlovečenega Boga;
raduj se, po tebi se prenavlja stvarstvo;
raduj se, po tebi je Stvarnik postal dete.

Pozdravljena Devica – Mati!

Zavedajoč se vsa sveta deviškega sklepa,
nadangelu pravi pogumno:
Tvoje čudovito sporočilo
se mi zdi težko sprejemljivo.
Napoveduješ spočetje brez sodelovanje moža
in nosečnost ter vzklikaš:

Aleluja!
Aleluja!
Aleluja!

Kako veličastna je ta pravoslavna marijanska himna, a kako prozaičen naslov nosi. Akatist (gr. akathistos) namreč pomeni “ne sede”, torej “stoje”. Nekateri so to razumeli napačno, kot da gre za pesem o njej, ki nikoli ne sedi, ker je vselej dejavna. Pri imenu himne gre preprosto za napotek glede telesne drže pri njenem petju. Očitno ima to svoj močan pomen, če pomislimo, da pri vzhodnem bogoslužju stanje in sedenje ni tako strogo določeno kot pri nas; samo med evangelijem in med to himno pa ni dovoljeno sedeti razen tistim, ki res ne zmorejo. Torej ima ta pesem veliko težo.

Besedilo himne sega v 5. ali 6. stoletje, verjetno je iz Carigrada ali vsaj iz njegove okolice. Njegovo avtorstvo nekateri pripisujejo Romanu Melodu, a to ni povsem gotovo. Kar nekaj drugih imen so še predlagali raziskovalci, a se nobeno ni uveljavilo. Očitno pa stojita v ozadju dve znameniti pridigi, Cirila Aleksandrijskega, ki jo je imel na koncilu v Efezu leta 431, in Bazilija iz Selevkije, ki se je udeležil koncila v Kalcedonu leta 451. Delo ostaja v bogoslužnem anonimatu, kar je tudi povsem prav, saj gre za eno najizvrstnejših bogoslužnih besedil. 5. sobota v postu je celo praznik, posvečen tej himni.

Cerkev prepeva Mariji na čast to himno v postnem času, in sicer vseh pet petkov v velikem postu pred veliko nočjo. Na postnem popotovanju do velike noči potrebujemo močno spremstvo, da nas bodo naše odpovedi pripeljale na pravi cilj.

Himna ni le preprosta pesem, do neke mere podobna našim petim litanijam z odpevi. Izmenjujeta se namreč solist in zbor, naštevajo se Marijini nazivi … Gre za pravi zbornik marijanske teologije v 24 kiticah, ki se začenjajo z zaporednimi črkami grškega alfabeta. Prvi del bi lahko označili kot zgodovinski, drugi pa dogmatični. Vsaki lihi kitici sledi 12 vzklikov z Marijinimi imeni, skoraj torej 144 imen. Po vsaki sodi kitici pa imamo pripev, ki se nanaša na Kristusa, kar kaže, kako je Božja Mati tesno povezana s svojim Sinom in mariologija s kristologijo. Kot Marija vso svojo čast dobiva od Božjega Sina, tako tudi himna, ki je njej na čast, vse predaja spet svojemu sinu. Mimogrede: ti pripevi so preprost trojni vzklik “Aleluja!”, ki ga vzhodna tradicija v postu očitno ne opušča, kot to delamo na zahodu.

Pri nas smo Akatist že kdaj pa kdaj slišali na kaki marijanski akademiji oz. proslavi, za tiste, ki so bolj vešči računalnika ali pa imajo veščega sina ali vnuka, pa tudi ne bo posebno težko pobrskati po spletu in prisluhniti tej čudoviti pesmi v grški ali v slovanski izvedbi.

Za predokus preberimo prvi dve kitici s pripevi v prevodu dr. Ivana Pojavnika, ki ga je izdala Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev leta 1988 pod naslovom Akathistos, hvalnica Božji Materi (zgoraj).

br. Miran Špelič OFM