Otroci Boga Rožni venec je učna metoda, s katero nas Marija želi približati življenju njenega Sina, Ona pa je tista, ki nam pomaga rasti v domačnosti z Njim.

Rožni venec, »ta ljudska marijanska molitev je dragoceno duhovno sredstvo za rast v domačnostni z Jezusom ter tudi, da se v šoli Svete Device naučimo vedno izpolnjevati Božjo voljo. Rožni venec je zrenje (kontemplacija) Kristusovih skrivnosti v duhovni povezanosti z Marijo.« Te besede je leta 2008 v italijanskih Pompejih izrekel zaslužni papež Benedikt XVI.

Biti v šoli Device Marije, zato da bi se naučili izpolnjevati Božjo voljo in da bi zrli Kristusove skrivnosti. Marija je bila edina, ki je Jezusa spremljala vso pot njegovega zemeljskega življenja. Od začetka do konca. Od spočetja do smrti na križu in vstajenja. Učenci so bili ob njem samo tri leta; ko se je začelo njegovo javno delovanje, v najhujšem trenutku so se celo razbežali; tudi pod križem je bil samo Janez. Marija pa je skoraj neopazno navzoča ves čas.

Marija je videla, gledala, zrla Jezusovo življenje v celoti in o vsem v srcu premišljevala, kot nam poročajo evangeliji. Bila je prva, ki je kontemplirala Jezusovo življenje. In zato je lahko naša najboljša učiteljica. Rožni venec je način – lahko bi rekli: učna metoda –, s katero nas Marija želi približati Jezusovemu življenju. Molitev rožnega venca ni sama sebi namen, prav tako se ne konča pri Mariji. Med molitvijo premišljujemo celotno Jezusovo življenje. Marija pa je tista, ki nam pomaga »rasti v domačnosti z Jezusom«, vstopiti v Kristusove skrivnosti. Ko molimo Zdravamarije, se obrnemo na nebeško Mater, Ona pa nam pokaže na svojega Sina, pokaže nam na Očeta.

Učimo se pravilne sinovske drže, h kateri je Jezus sam povabil, ko je rekel: 'Ko pa vi molite, recite: Oče.’ Vsaka desetka se začne z Očenašem. Kaj pomeni ta otroška drža pred Bogom Očetom, vidimo pri Mariji v trenutku oznanjenja, o čemer smo poslušali v današnjem evangeliju.

Pokazal bi samo na nekatere drže, ki jih vidimo pri Mariji. Da je bila zmožna slišati besede angela Gabriela, je Marija v sebi zagotovo morala živeti zelo globoko tišino. Rožni venec je zato »šola zrenja in tišine«, kot je prav tako povedal Benedikt XVI. »Na prvi pogled se morda zdi,« tako pravi zaslužni papež, »da je to molitev, ki niza besede in zato gre težko skupaj s tišino, ki je upravičeno priporočana za premišljevanje (meditacijo) in zrenje (kontemplacijo). V resnici pa to enakomerno ponavljanje Zdravamarij ne vznemirja notranje tišine, ampak jo potrebuje in jo hrani. Pri ponavljanju Zdravamarij moramo biti pozorni, da naši glasovi ne 'prekrijejo’ Božjega glasu, ki govori po tišini, kakor 'glas rahlega šepeta’.«

Marija živi dinamičen odnos z Bogom. Človek ni pasivno bitje, je bitje odnosa, vsak odnos pa mora biti dinamičen – sicer ne more obstajati. Temeljni odnos človeka pa je njegov odnos z Bogom. Ljubezen je namreč dinamična, ni nekaj statičnega in pasivnega, je nenehno gibanje, spreminjanje, dajanje, prejemanje – pomislimo samo na naše medosebne odnose. Ta dinamika je sicer lahko prežeta z negativnim in vodi v konflikte, ali pa je to pozitivna dinamika, ki daje rast v dobrem. Mi seveda težimo k rasti v dobrem, ne samo v medčloveških odnosih, ampak predvsem in najprej v odnosu z Bogom. To pozitivno dinamiko opazimo pri Mariji, ki se na angelove besede ne odzove pasivno. Najprej se vznemiri, premišljuje, se sprašuje, kakšen je to pozdrav; nato posluša angela, ki ji govori, zakaj je prišel; vpraša ga: »Kako se bo to zgodilo?«, kajti angel ji govori o nečem, kar je s človeškega vidika nemogoče, Marija torej logično razmišlja in ne razume; nato spet posluša angelove besede: »Bogu namreč ni nič nemogoče«; na koncu sprejme Božjo voljo, zavzame držo ponižnosti in majhnosti, ko reče »Gospodova služabnica sem« in nato še »Zgôdi se« – tako kot molimo pri Očenašu.

Bog, ki nam govori v tišini, čaka na naš odziv. Bog je namreč Bog dialoga, ne monologa in ukazov. Zato čaka in pričakuje naša vprašanja, premislek, odgovore; čaka, da si vzamemo čas za razgovor in pogovor z Njim – to, kar po navadi imenujemo molitev. Vprašajmo Očeta: Kaj naj storim v tej situaciji? Kako se naj odzovem na to žalitev? Kam naj grem od tu naprej? Kako naj sprejmem tega človeka, ki se mi upira? Vse to so upravičena in človeška vprašanja, ki jih moramo prinašati pred Boga. Vendar pa moramo obenem tudi poslušati v tišini, kaj nam Bog odgovarja. In odgovore slišati ter sprejeti. Vedno nam namreč odgovori. Tudi ko molči in nam morda s tem pravi: »Ne še« ali pa »To ni prava pot«. Naučimo se z Marijo prav tako odgovarjati ponižni »Zgôdi se«. Tudi in predvsem takrat, ko se nam zdi, da naše molitve niso uslišane, ko trpljenje ni odvzeto. Ne pozabimo, da Marija s tem, ko je sprejela Božjo voljo, ni bila prikrajšana za bolečine, za Sinovo trpljenje in smrt.

Še eno Marijino držo bi želel izpostaviti: to je njena rahločutnost in odprtost za drugega. Evangeljskemu odlomku o oznanjenju sledi tisti, ki opisuje Marijin obisk Elizabete. Marija torej te čudovite in nedoumljive novice, da se je Bog učlovečil, ne zadrži zase. Ponese jo naprej. Veselje deli z bližnjim, z Elizabeto. Kot beremo, se je še »dete veselo zganilo v njenem telesu«. In Marija nato zapoje hvalnico Bogu, pokaže na Boga – tako kot nam to kaže pri Rožnem vencu. Ne postavlja sebe v središče, ne povzdiguje se, ni samovšečna, narcisoidna. Ostaja ponižna in poveličuje Boga, njen »duh se raduje v Bogu«. Ko molimo rožni venec, ne pozabimo na to Marijino veselje, ki hiti k drugemu človeku in ki se dviga k Bogu. Ne ostanimo zaprti v svoj svet, v kroženje okoli lastnih prošenj, želja, zahtev, problemov, uspehov. Odprimo se za resnično veselje, odprimo se za drugega, ki zagotovo tudi trpi. Odprimo se za Boga in poleg prošenj izrecimo tudi hvalnico. V središče molitve postavimo Boga Očeta. V središče naše vere in našega življenja postavimo Kristusa.

Naj tako, kot sem začel, tudi sklenem z besedami zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki jih je izrekel 7. oktobra 2012 (torej natanko pred letom dni) v nagovoru pred opoldansko molitvijo angelovega češčenja: »Z molitvijo rožnega venca se pustimo voditi Mariji, ki je zgled vere, ko nam premišljevanje Kristusovih skrivnosti pomaga prevzeti evangelij in tako preoblikovati vse naše življenje. Zato vas […] vabim k molitvi rožnega venca tako osebno kot v družini ali skupnosti, da tako vstopite v Marijino šolo, ki nas vodi h Kristusu, živemu središču naše vere.«

(dr. p. Robert Bahčič na praznik Rožnovenske Matere Božje, 7. 10. 2013)