Gospodovo (Marijino) oznanjenje 25. marec

1. Marijin in Gospodov praznik

Kadar koli govorimo o skrivnosti učlovečenja božjega Sina, zadenemo vselej tudi na Marijo, na tisto ženo, ki jo razodetje napoveduje že ob začetku odrešitvene zgodovine. Iz nje si je Odrešenik po delovanju Svetega Duha privzel človeško telo, orodje za odrešenje človeštva. Kolikor Gospodovi prazniki zadevajo skrivnost učlovečenja, ne morejo iti mimo božje matere Marije, ki je s to skrivnostjo tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik pravzaprav tudi Marijin praznik. To velja še posebno za praznik Gospodovega oznanjenja. Starni martirologiji (= cerkveni koledarji) mu dajejo ime »oznanjenje učlovečenja preblaženi Devici Mariji«; rimski evangeliarij iz leta 740 ima nad evangelijem za 25. marec napis »Adnuntiatio Domini« (oznanjenje Gospoda, to se pravi Gospodovega učlovečenja), drugod pa najdemo ime »začetek odrešenja«, »spočetje Kristusa« in podobno. Od tod sklepamo, da je bil 25. marec že prvotno Gospodov praznik; kakor se spet imenuje po letu 1969; praznik Marijinega deviškega božjega materinstva. (Znani poznavalec liturgične zgodovine Dom Cabrol spravlja praznik Marijinega oznanjenja v zvezo z vesoljnim koncilom v Efezu 431, ko je bila zoper Nestorijeve zmote na slovesen način razglašena verska resnica o Marijinem božjem materinstvu, in v zvezo z adventno liturgijo.) Predmet praznovanja upošteva danes hkrati kristološki in mariološki vidik. Mašni obrazec upošteva oba vidika. Saj drugače tudi ne more biti: angelovo oznanjenje Mariji je oznanilo našega odrešenja, zaradi katerega se je Sin božji učlovečil, in Marijin »zgodi se« je pritrditev odrešitvenemu božjemu sklepu, pritrditev, ki jo je Marija izrekla »v imenu vse človeške narave«, kakor v naslonitvi na cerkvene očete trdi sv. Tomaž Akvinski (3 q. 30 a. 1).
Zakaj je praznik oznanjenja nastavljen ravno na 25. marec? Razdalja devetih mesecev pred 25. decembrom je gotovo hotena. Toda vprašanje je, kateri datum je bil izhodišče za drugega. Nekateri avtorji mislijo, da je bilo izhodišče oznanjenje in ne božič. Dan 25. marec, ki je pomladansko enakonočje, je v starih časih, o čemer nam poroča zlasti Tertulijan, veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje, to se pravi za povzdignjenje k veličastvu božjega otroštva, omogočeno s Kristusovo velikonočno skrivnostjo. – Vendar je bil postni čas malo primeren za slovesnosti. Zato je laodicejski pokrajinski koncil leta 366 prepovedal praznike v času postne spokornosti in resnobe. Iz istega razloga je 10. pokrajinski koncil v Toledu leta 656 določil, naj se oznanjenje povsod obhaja 18. decembra, kakor je bilo v nekaterih krajih že do tedaj v navadi. »Osem dni pred Gospodovim rojstvom,« tako so odredili koncilski očetje, »naj dobi njegova Mati zelo slovesen in bleščeč praznik.« Vendar je samo Španija v svoji mozarabski liturgiji ostala zvesta 18. decembru, medtem ko je bil v Galiji in nekoliko pozneje v Rimu (v času papeža Sergija, 687-701) datum praznovanja še vedno 25. marec. In tako je ostalo do zdaj.

2. Evangelist Luka o Marijinem sodelovanju pri skrivnosti učlovečenja

Mariološki in hkrati kristološko-soteriološki (= odrešitveni) temelj in smisel praznika nam bogateje sije iz prazniškega evangelija. V njem je evangelist Luka oh navdihovanju Svetega Duha s pičlimi, a mojstrskimi potezami v resnici čudovito očrtal Marijino nadnaravno veličino in obenem njeno edinstveno, od Boga hoteno vlogo v odrešitveni zgodovini.

O njej pravi v bistvu tole: Živela je kot devica v galilejskem mestecu Nazaret in je bila zaročena z možem iz Davidove hiše, imenovanim Jožef. Ničesar ne pove o njenem rojstvu in njeni družini. Svetopisemsko poročilo je pa le oznanilo dogodkov, ki so važni za naše odrešenje, ne pa pripovedovanje iz zgodovine, ki bi streglo zgolj radovednosti. Sicer gre evangelistu tudi za zgodovino, a ne za svetno, marveč za odrešitveno zgodovino; zato pa ne poroča o stvareh, ki nimajo pomena za odrešenje; ne poroča, kako se je to in ono natančno in v podrobnostih zgodilo. In vsak dogodek je postavljen v povezavo s celotno zgodovino božjega razmerja do ljudi, zgodovino, katere stalno enaki obrisi se odražajo že v božjem delovanju med starozaveznim božjim ljudstvom. Če torej hočemo dojeti celotni smisel tega, kar nam nova zaveza poroča, ne smemo pri novozaveznih tekstih nikoli preslišati odmevov stare zaveze – vedno jih moramo upoštevati skupaj z novo zavezo. To velja tudi in še posebno za oznanilo, ki ga je od Boga prinesel Devici Mariji angel Gabrijel.

a) »Veseli se, sionska hči …«

Že prva beseda angelovega oznanila, ki se v izvirniku glasi »haire«, je več kakor zgolj obrazec za pozdrav. Prevod »zdrava« ali »bodi pozdravljena« ali »češčena si«, je nepopoln. Angelov pozdrav pomeni isto kakor »veseli se!« V tem pozdravu odmevajo starozavezni teksti, ki vsebujejo klice k veselju nad radostnim oznanilom za Jeruzalem, nad osrečujočim oznanilom vsemu človeškemu rodu, da je prišel veliki čas odrešenja, čas, ko bo Bog spolnil svoje obljube in bo sredi božjega ljudstva nastopilo božje kraljestvo (Sof 3,14; Zah 9,9; Jl 2,21.23). – Angel dalje nagovori Marijo kot »keharitoméne«, to se pravi kot »obdarjeno z milostjo«, obsuto z božjimi darovi in božjo naklonjenostjo, in sicer za trajno obdarjeno, kakor kaže glagolska oblika (prim. Lk 1,42). Imena Marija angel sploh ne izreče, marveč stoji namesto njenega osebnega imena kar izraz »milosti polna«: Marija je namreč tako polna milosti, da je to njena bistvena značilnost, po kateri se razlikuje od vseh ostalih ljudi. – V naslednjih angelovih besedah: »Gospod je s teboj« najdemo razlago k nazivu »milosti polna«: Marija je polna milosti tako, da je Gospod »z« njo. Tudi to besede povedo na ozadju stare zaveze mnogo več, kakor bi mogli slutiti, če bi besede vzeli zgolj po črki. Te besede postavljajo tisto odrešitveno dogajanje, ki je bilo naznanjeno že z angelovo pozdravno besedo, v povezavo z zavezo, katero je Bog sklenil z izvoljenim narodom. Kajti trditev, da je Bog »s« kom, na najkrajši način izraža zavest glede milostnega, neomajno zvestega vodenja, katerega Bog naklanja tistim, ki jih je poklical za nalogo, da vodijo njegovo ljudstvo. Posebno pogosto srečamo to izraz v pripovedovanju Davidove zgodovine, v kateri dejstvo, da je Bog »z« Davidovo hišo, dobi naravnost osnovni pomen za mesijansko prihodnost. Bog je namreč Davidovo kraljevanje izvolil za poroštvo svoje zvestobe in svoje skrbi za božje ljudstvo. Zato je obljuba, da bo Bog »s« svojim ljudstvom, pogled tega ljudstva vedno usmerjal v bodočnost, ko bo Davidov prestol zasedel Maziljenec, Mesija, v katerem se bo dokončno razodelo tisto veličastvo božjega gospostva in odrešitvenih dobrin tega gospostva, ki je skozi stoletja stare zaveze ostalo še zakrito.
Angel Gabrijel je torej naznanil tako rekoč božjo zavezo z Marijo, ki je v tistem trenutku nastopila kot zastopnica vsega človeštva (prim. Pij XII., okr. Mystici Corporis, št. III; Graber št. 170). Čeprav v tistem trenutku Marijina točnejša naloga, da bo mati obljubljenemu Mesiji, še ni bila izrečena, je bilo vendarle že po teh prvih besedah razvidno, da je v božjem delovanju ob Mariji spet oživela božja zaveza z Davidom, zaveza v prid vsemu božjemu ljudstvu. Razumljivo je, da se je Marija prestrašila. Oh takšnih srečanjih z Bogom je sveta groza ob zavesti bližine veličastva pretresla tudi Mojzesa in preroke. Marija je spričo tega razmišljala manj zaradi nenavadne angelove prikazni kakor zaradi oznanila, katerega je bila deležna.

b) »Glej, devica bo spočela … «

Angel ji je nato postavil pred oči, za kakšno določeno nalogo jo je Bog izvolil: kot devica naj rodi njega, ki bo kraljeval v Jakobovi hiši vekomaj. V Gabrijelovih besedah odmeva napoved, ki jo je v božjem imenu izrekel prerok Izaija (7,14). Zdaj se to napoved spolnjuje, na kar izrecno opozarja tudi evangelist Matej (Mt 1,22.23): »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Na katero devico in na katerega otroka izrecno misli Izaija? To za razumevanje njegove napovedi ni tako pomembno. Pomembno je le programatično ime tega otroka: »Bog z nami«; in pomembno je dejstvo, da bo to otrok rojen na čisto nenavaden način, kot otrok samó device. Prerok je izrekel svojo napoved kralju Ahazu iz Davidove hiše; in sicer jo je izrekel kot preteče božje znamenje, ker se je kralj Ahaz v nevarnosti rajši zanašal na svojo diplomacijo in na svoja vojaška zavezništva, kakor da bi se dal voditi trdnemu zaupanju v Boga, ki je obljubil svojo pomoč. Z napovedjo tega znamenja pove prerok kralju, da se je s svojim pomanjkljivim zaupanjem odtrgal od Boga in da zato nič več ne more biti kot božji namestnik vladar nad božjim ljudstvom. Bog bo sicer tudi še v prihodnosti držal svoje obljube in bo ostal sam »s« svojim ljudstvom; a svojega ljudstva ne bo nič več vodil k odrešenju po nekom, ki je Davidov potomec na osnovi neposrednega izhajanja iz Davidovega rodu, marveč po nekom, ki bo tako rekoč novi David: Posušeni rod iz Davidovega debla bo izsekan in nova mladika bo pognala iz Jesejeve in torej tudi iz Davidove korenike (prim. Iz 22,1). Zdaj gre Bog še enkrat nazaj k tistemu začetku, ki ga je sam postavil. In Jezusovo rojstvo iz Device Marije je veliko odrešilno znamenje za to novi začetek. Zato Jezus tudi ne bo rojen v Jeruzalemu, kjer je vladal kralj David, marveč v Betlehemu, od koder je David izviral (Lk 2,6; prim. 1 Sam 16,1). Da Marijin rodovnik v evangelijih ni omenjen, to zdaj ni nič več nekaj čudnega. Kajti otrok device je »rog zveličanja«, to se pravi mogočni odrešenik, ki bo po božji izvolitvi vstal sicer »v« Davidovi hiši, a ne »iz« nje (Lk 1,69). Poleg tega je treba tudi ugotoviti, da je za Izraelce in sploh za stare narode rodovnik bil manj biološka kakor pravna zadeva ali zadeva postave. (S takšnega stališča si prav lahko razlagamo tudi razlike med Jezusovima rodovnikoma pri evangelistih Luku in Mateju.)

Marija je nato vprašala: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« S tem ni izrekla dvoma glede naznanjenega materinstva. Zvedeti je hotela le način, kako se bo čudež izvršil. Glede nastanka človekovega življenja Marija ni nevedna: ve, da bi mogla spočeti in roditi otroka. Toda devica je in z voljo, da pripada izključno samo Bogu in njegovemu odrešitvenemu načrtu, je bila sklenila, da bo devica tudi ostala. To je edini naravni smisel navedenega Marijinega vprašanja. Zelo moderno usmerjeni koncilski teolog R. Laurentin, ki je napisal celo vrsto po vsem katoliškem svetu znanih marioloških del, pravi: »Če nočemo delati nasilja besedilu, mu je treba priznati tale pomen; Marija je po božjem navdihu sklenila, da ne bo spoznala moža v bibličnem pomenu tega izraza (prim. 1. Mz 4,1; 17,25; 19,5.6; 38,26 itd.), to se pravi, da bo ostala »devica« (Court traite de Theologie mariale, Paris. 1959, 20 sl.).
Ugovor, češ da ideal devištva pred nastopom krščanstva ni bil znan, premalo upošteva razna dejstva. Med drugimi tisto, za katero nam priča npr. Juditina knjiga. V njej je o Juditi s priznanjem in pohvalo rečeno: »Združevala je s srčnostjo čistost, tako da ni spoznala moža vse dni svojega življenja, odkar ji je umrl njen mož Manase (Jdt 16,22; prim. Lk 1,37). Iz miselne zveze (Jdt 16,23) sledi, da Judita ni imela otrok.

Biološka rodovitnost torej v stari zavezi ni bila nekaj tako bistvenega, kakor nekateri trdijo; nikakor ne drži, da bi bil edinole to verski ideal sleherne izraelske žene (prim. tudi zgodbo prerokinje Ane pri Lk 2,37). – Dalje trdijo rabinski spisi v svoji razlagi Svetega pisma, da je Mojzes od tistega časa dalje, ko se je približal Bogu v gorečem grmu, živel stalno v popolni zdržnosti. Podobno velja tudi za ožje Mojzesove sodelavce, odkar je »Gospod dal svojega duha nadnje« (prim. 4 Mz 11,26-29). – Poleg tega so nam kumranski rokopisi v zadnjem času dovolj jasno odkrili dejstvo, da je bil v širokih krogih esenov močno razširjen ideal popolnega devištva, zavestno sprejetega iz visokih verskih nagibov, zelo podobnih tistim, o katerih govori Jezus (Mt 19,12) in jih omenja sv. Pavel (1 Kor 7).

Zakaj pa se je Marija potem sploh poročila? Upoštevati je treba, da so bila tedaj mlada dekleta tudi pri Izraelcih glede poroke ali neporočenosti odvisna od svojih očetov (prim. 1 Kor 7,36-38). Tako je po božji previdnosti prišlo do tega, da se je tudi Marija zaročila in nato poročila s sv. Jožefom. Glede Jožefa je najbolj verjetna misel, kakor meni R. Laurentin, da se je v esenskem okolju in seveda ne brez vpliva notranjih milosti navzel istih vzorov devištva – ne iz kakšnega maniheističnega prezira do zakona, pač pa iz hrepenenja, da bi se nerazdeljeno dal Bogu na razpolago. Pri Mariji je poleg tega treba upoštevati, da je bila, vsaj po svoji notranjosti (mislimo na njeno brezmadežno spočetje, na njeno prežarjenost s posvečujočo milostjo že takoj, od prvega trenutka bivanja!), vse kaj drugega kakor »navadno judovsko dekle«. Marijin in Jožefov sklep vednega devištva (nekateri mislijo, da je bila celo zaobljuba) je bil na to način sad srečanj, ki jih je usmerjala in urejala prav posebna božja previdnost, predvsem sad izrednega srečanja z Bogom in obenem sad skupnega soglasja (R. Laurentin, Luc 1-11, Paris 1957, 180-188).

c) Nova skrinja zaveze

Angel je Mariji seveda odgovoril in s tem odkril skrivnost deviškega spočetja: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega to bo obsenčila.« V stari zavezi pomeni prihod Svetega Duha in prav tako »moč Najvišjega« posebno božje delovanje. Senca v obliki oblaka (hebr. šekina!) je znamenje izredne božje navzočnosti (2 Mz 2,40,35). Smisel angelovih besed je torej razumljiv: Marijin sin ne bo imel drugega očeta kakor Boga. Ta pomen angel še naprej pojasni: »Zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Sin božji.« To se pravi: po nadnaravnem spočetju bo spoznala, da je Sveti, ki je sin Device, v pravem pomenu božji Sin.

Smisel celotnega angelovega odgovora na Marijino vprašanje je torej tale: »Ravno to je primerno, da moža ne spoznaš. Kajti moč (grško dynamis) Najvišjega (tj. Boga) to bo obsenčila, kakor je nekoč obsenčila skrinjo zaveze, nad katero je bil v podobi oblaka navzoč Jahve«. Le da se bo nad Marijo in v Mariji božja moč in božja navzočnost uveljavila še na neprimerno odličnejši način. – Zdržnost, katero zahteva poseben človekov stik z božjim veličastvom, docela spada v miselno zvezo med Lk 1,34 in 1,35. Saj se v Mariji uresničuje nov, eshatološki (poslednjim časom pripadajoči in na začetni stopnji že zdaj uresničeni) način Jahvejeve navzočnosti v Izraelu in med vsem človeštvom (Laurentin, Luc 1-11, 182). Seveda globlji smisel Jezusovega deviškega spočetja in rojstva nikakor ni na ravni biologije. Gre za nekaj drugega: resnično deviško Mesijevo spočetje je božje znamenje, da odrešenje ne prihaja iz naravnih zemeljskih sil: tu ne gre za rojstvo »iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga« (Jan 1,13). Tu imamo opraviti z resnično docela nadnaravnim, absolutno svobodnim darom božje ljubezni do človeštva. Jezusovo rojstvo iz Device Marije je znamenje začetka v zgodovini Boga med ljudmi. Ta začetek je vir našega odrešenja, kjer ima prvo besedo vedno milost, vir, ki nikdar ne usahne.

Božja beseda je učinkovita. Vendar pa zahteva svoboden človekov odgovor. In Marija ga izreče z vso velikodušnostjo vere, ki je obenem popolno, nadvse ljubeče zaupanje v Boga: »Glej, dekla sem Gospodova!« Kakor pozneje sv. Pavel, ko se je začel posebej imenovati služabnika (ali hlapca) Jezusa Kristusa, tako hoče tudi Marija s to besedo povedati, da je v vsej polnosti pripravljena prevzeti nase nalogo, za katero jo je izvolil Bog. Njena pritrditev temu, kar Bog vrši na njej, je njeno resnično sodelovanje; in zato Marija ni le na trpni način nekakšen kraj, kjer je božji Sin postal človek, marveč je tako rekoč vrata, katera je odprla božja beseda. Marija Devica tej besedi z vso pripravljenostjo svobodno dovoljuje vstop, čeprav se zaveda, da bodo potrebne nedopovedljivo velike žrtve. – Marijin odgovor je kratek in preprost. Vendar vsebuje brezdanje globine in je izraz vse Marijine veličine, vse Marijine jasne in brezpogojne odprtosti za Boga in za njegovo odrešitveno delovanje. Obenem je to odgovor začetek tistega, kar je vodilo do dogodka, ki stoji v središču vse odrešitvene in sploh vse svetovne zgodovine – do smrti in poveličanega vstajenja novega Adama, začetnika novega, ob koncu časov skupaj s človeštvom poveličanega stvarstva (prim. 2 Kor 5,17; Gal 6,15; Raz 21,5.6).

3. Učlovečenje začetek našega odrešenja

Ko je Marija izrekla svojo privolitev, se je v njej izvršila vzvišena skrivnost. »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« To je najponižnejši in hkrati najvzvišenejši izraz vsega Marijinega bitja. Ta goreči in velikodušni »zgodi se« označuje trenutek učlovečenja, o katerem pravi II. vatikanski koncil v konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu: »Božja Beseda sama, po kateri je vse nastalo, je postala meso in je bivala med ljudmi na zemlji. Kot popolni človek je stopila v zgodovino sveta in si jo privzela ter povzela v sebi«, »da bi vse ljudi odrešila in povzela v sebi vse stvari« in da bi človeštvo v tej Besedi nekoč doseglo izpolnitev vseh svojih teženj (št. 38,1; 45,2).

Dramatično odločilnost Marijinega odgovora ob angelovem oznanjenju lepo opisuje znani nemški pisatelj R. Schneider: »Ko se je angel prikazal Mariji, je bila za trenutek usoda sveta v njenih rokah. Kakor da bi se ustavil in prisluhnil Bog sam, ki je človeštvo po njegovem globokem padcu povedel do višine te ure; kakor da bi se odprle vse globine in višine; ljudje preteklosti in prihodnosti, angeli v nebesih in s krivdo obtežena pramati človeštva, pa tudi vse stvari, ki jih je človek potegnil za seboj v svoj padec in ki so prav tako kakor on koprnele po odrešitvi – vse je gledalo na Marijo. Samo z njenih ustnic je mogla priti rešitev. Bila je ta rešitev pač pripravljena in napovedana. A zadnja beseda je bila odvisna od človeka, od poslušnosti Brezmadežne v odnosu do nečesa nezaslišanega, nerazumljivega. Odgovor Gospodove dekle je zato najodličnejša, najusodnejša beseda zgodovine. Izrečena je v svetem miru in gotovosti in zdi se nam, da slutimo silno gibanje, ki je zagrabilo globine zgodovine in še prostorja ozvezdij, in da vidimo ljudstva, ki se zgrinjajo nasproti kraju milosti, pred Mater svojega resničnega Kralja. To gibanje se ne bo več končalo; duhovi bodo vztrepetavali ob besedi Device, dokler bo trajala zgodovina odrešenja« (R. Schneider, Der Priester im Kirchenjahr der Zeit, Fr. i. Br. 1946, 43).
Nič čudnega torej ni, če se je v ljudski pobožnosti skrivnost Marijinega oznanjenja (ki je hkrati skrivnost učlovečenja kot temelja odrešilne kalvarijske daritve) izredno uveljavila, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo angelovega čaščenja. Ni še tako dolgo tega, ko je skoraj vsak katoliški kristjan ob zvonjenju trikrat na dan dejansko za trenutek odložil svoje delo in zmolil tri zdravamarije s pristavkom, ki kratko označuje vsebino skrivnosti, ko se je druga božja oseba naselila v Marijinem deviškem telesu in s tem v naročju človeške zgodovine. Krščanska umetnost je vedno znova upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji. Prav tako je poezija v tem pogledu skoraj neizčrpna.

Nobenega dvoma ni, da je bil višek vsega odrešitvenega dela izvršen šele s Kristusovo smrtjo na križu, zaključeno z zmagoslavnim vstajenjem, in da mora obhajanje tega dogodka na velikonočni praznik in potem tudi na vsak »Gospodov dan«, tj. na nedeljo kot dan poveličanega Kristusa, biti v zvezi z obhajanjem evharistije. Da je v tem središče in višek ter vir vsega krščanskega življenja, večkrat poudarja drugi vatikanski cerkveni zbor. Toda ne bi bib prav, če bi prezrli, kdaj in kako si je Sin božji privzel tisto človeško naravo, iz katere so od njenega velikonočnega poveličanja dalje začele pritekati žive vode za vse človeštvo (Jn 7,37-39).
Romano Guardini pripoveduje v enem svojih prvih spisov, kako ga je neki otrok med veroučno uro – ko je govoril o učlovečenju – nenadoma presenetil z vprašanjem, ali Bog Sin še vedno ostane združen s človeško naravo. Seveda je Guardini moral odgovoriti pritrdilno: Druga božja oseba se je v trenutku učlovečenja v Marijinem deviškem telesu za vedno zvezala s človeško naravo. V poveličanju je Kristus po tej svoji človeški naravi neprestano naš srednik pri Očetu, v obhajanju evharistije pa naš neizrekljivo dragoceni dar Očetu; obenem je s svojim poveličanim telesom hrana za vzdrževanje in krepitev našega nadnaravnega življenja. V tej luči tudi zaslutimo, kaj pomeni trditev: Marija je naša duhovna mati. Temelj za to je bil položen z njeno velikodušno besedo: »Glej, dekla sem Gospodova. Zgodi se mi po tvoji besedi!« In ta temelj ostane za vedno. In zato tudi Marija za vedno ostane naša duhovna mati.
Skrivnosti današnjega praznika je v Sloveniji posvečenih šest župnijskih cerkva (med njimi frančiškanska v Ljubljani) in tri podružnice (med njimi v Crngrobu).

Strle

V ljudski govorici obstaja za to praznik več imen, npr. pomladanska Marija, ki pripelje lastovke v deželo (medtem ko jih jesenska – 8. septembra – odpelje), ali Marija Ognjenica, ker na to dan pade nebeški ogenj v zemljo, jo ogreje in dá rast, ali postno Šmarje, ko so kmetje blagoslavljali polja, travnike in poslopja.

Kumer

VIR: Leto svetnikov, 1, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 701-709.