Oba svetnika današnjega dne sta bila kraljevega, Davidovega rodu, iz katerega naj bi izšel obljubljeni Mesija. Kmalu po poroki sta, tako pripoveduje legenda, razdelila svoje premoženje na tri dele: enega za svetišče, drugega za ubožce in tretjega za njuno preživnino. Živela sta bogaboječe in pravično, nista pa imela otrok, ki sta si jih zelo želela. Zaradi tega sta bila zelo žalostna, zakaj v Izraelu je bilo sramotno za družino, če ni imela otrok. Zato sta oba, predvsem Ana, vztrajno molila in prosila Boga, naj blagoslovi njun zakon z otrokom. Takrat je vsaka judovska žena živela v pričakovanju, da bo morebiti prav ona rodila pričakovanega Mesija. A vse prošnje in molitve so bile zaman, prav tako vse njune daritve v templju. Naposled sta se Ana in njen mož Joahim zaobljubila, če bo Bog uslišal njuno prošnjo in jima dal sina, da ga bosta posvetila v njegovo službo. Kako hudo je moralo biti Ani, ko je veliki duhovnik odklonil daritveni dar njenega moža, ker je bila ona nerodovitna in ni pomnožila božjega ljudstva. Joahima je to tako potrlo, da je osramočen in žalosten šel k svoji čredi v puščavo.

Zgodba o sv. Ani nam je malo znana, njena podoba je zavita v globok, vzvišen molk kakor tišina v svetišču. Ernst Hello pravi o njej, da je zakrita za sijem kakor za nepredirno tančico. Če bi jo hoteli videti, bi morali prodreti v nedoumljive skrivnosti, ki zastirajo pogled.
Ana v hebrejščini pomeni »milost, ljubezen, molitev«. Ime Ana ima več žena, ki so si izmolile otroka in ga že pred rojstvom posvetile Bogu. V stari zavezi je Ana Samuelova mati. Tudi ona ni imela otrok, pa je njen mož hodil leto za letom iz svojega mesta molit in darovat Gospodu v Silu. Ker je imel mož še drugo ženo Feneno in je ta imela otroke, je bila Ana še bolj zapostavljena. Nekoč je pri podbojih Gospodovega svetišča v Silu »z bridkostjo v duši molila h Gospodu in silno jokala. Naredila je obljubo in rekla: »O, Gospod vojnih krdel! Ako se milo ozreš na nadloge svoje dekle in se me spomniš ter ne pozabiš svoje dekle, pa daš svoji dekli sina, ga bom dala Gospodu za vse dni njegovega življenja in britev naj ne pride nad njegovo glavo« (1 Sam 1,9-11). Ana je bila uslišana. Spočela je in rodila sina, ko je poteklo leto; dala mu je ime Samuel, govoreč: »Od Gospoda sem ga izprosila« (1 Sam 1,19-20). Čudovita je njena zahvalna pesem Gospodu, ker jo je uslišal in ji dal sina Samuela. Rekli bi, da je zelo podobna Marijinemu hvalospevu.

Sveto pismo zelo izčrpno govori o prvem Jožefu (Egiptovskem), drugega Jožefa komaj omenja. Prav tako veliko govori o Samuelovi materi Ani, o Marijini materi Ani pa molči. O njej govori tako imenovani Jakobov protoevangelij in tudi legende okoli leta 150 pripovedujejo o njej. Kljub temu, da vemo o Ani malo, jo kristjani častimo z velikim zaupanjem, saj vemo, da jo je večni Bog izbral za mater Mariji, ki je bila mati našega Odrešenika. Lahko si mislimo, kako sta si Joahim in Ana želela otrok in koliko sta premolila, da bi ju Bog uslišal. Leta in leta so minevala, ona dva sta vztrajala v molitvi doma in na polju, med delom in počitkom. V tej vztrajnosti je njuno svetništvo, v tej vztrajnosti je tudi poroštvo, da Bog molitev usliši.

Svojega otroka, ki sta ga dobila na stara leta, nista vzgojila zase, marveč za Boga. Tri leta sta smela imeti deklico Marijo pri sebi, potem pa, ker sta jo zaobljubila Bogu, sta jo izročila varstvu duhovnikov (gl. spomin Marijinega darovanja – 21. november). Ko so se vrata svetišča za njo zaprla, je padla zavesa tudi nad njeno mater in očeta. Njuno zemeljsko življenje je bilo dopolnjeno. Cerkev in verniki pa so njuno ime povzdignili v nesmrtnost. Ana je postala simbol materinstva, Joahim očetovstva. Njuno češčenje se je na Vzhodu že zgodaj začelo: Anin spomin so obhajali že od 6. stoletja 25. julija v zvezi s spominskim dnevom božjega učlovečenja (prim. 25. marec, 24. junij in 25. december), na Zahodu pa od 8. stoletja na dan 26. julija, ker je bil prejšnji dan god sv. Jakoba. V Carigradu so sv. Ani v čast že v letu 550 postavili cerkev. V letu 1548 pa je bil njen spomin predpisan za vso Cerkev in se je obhajal 26. julija.

Joahimov spomin so obhajali na Vzhodu v 7. stoletju 9. septembra, na Zahodu pa od papeža Julija II. (1503-1513) 20. marca, od leta 1738 na nedeljo po Marijinem vnebohodu, od papeža Pija X. (1913) pa 16. avgusta. Od leta 1969 se obhaja njun spomin na isti dan, to je 26. julija.

Joahima upodabljajo s košaro z dvema goloboma, ki ju je prinesel v svetišče, in s palico; kot starčka z Marijo v naročju. Časte ga kot zavetnika zakoncev in mizarjev.
Ano upodabljajo, ko razlaga Mariji Sveto pismo; zelo veliko podob in kipov jo kaže kot sv. Ano »Samotretjo«, ko objema svojo hčer Marijo, Mater božjo, in Dete Jezusa. Matere in nerodovitne žene so se že od nekdaj zatekale k njej, opravljale pobožnost deveterih torkov po binkoštih, ker je torek sv. Ani posvečen dan. V Bretagni v zahodni Franciji jo časte kot svojo posebno zavetnico, drugod po svetu se ji priporočajo za srečno poroko in srečen zakon, za svojo zavetnico jo imajo matere in vdove, delavke, rudarji, posli, gospodinje, strugarji, zlatarji, krojači, rezbarji, mlinarji, brodarji, vrvarji, pletilci nogavic, tkalci; žene se ji še posebno priporočajo za blagoslov otrok, za srečen porod, pri nas je bila sv. Ana tudi priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato so ji posvečali pokopališke cerkve in kapele. Kako je Ana priljubljena svetnica, dokazujejo številna krstna imena po vsem svetu. Na Slovenskem je njej posvečenih 55 farnih in podružničnih cerkva, imamo pa tudi več božjih poti sv. Ane. Joahimu je posvečena samo ena podružnica Ilirske Bistrice (Jasen).

Dolenc

Odlomek slavospeva na čast sv. Ani, ki ga je zložil v drugi polovici 15. stoletja Rudolf Agricola (+ 1485)

»Bodi pozdravljena, ANA, o božje matere mati,
ki si v zveličanje pot prva odprla ljudem.
Hčerko si nam podarila, v katere presvetem naročju
Bog, ki ga svet ne objame, sam si izvolil je dom.

Rada in lahko pomagaš nam v družbi s hčerko preljubo –
dvigni zato nam prošnje revne pred prestol Boga.
Nikdar ne bodo željé neplodno nam zledenele,
če se obrnemo k tebi, če nam obljubiš pomoč.

Kdor se vate ozre, čelo naj dvigne pogumno,
strah, da bo prosil zaman, v tistem trenutku zbeži.
Hčerka tebi ničesar in hčerki Vnuk ne odreče –
kakor Hči tebe časti, ljubi Bog mater svojó.«

VIR: Leto svetnikov, 3, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 229-232.