Lurška Mati Božja 11. februar

Ob spominskem dnevu Lurške Matere Božje je potrebno, da se seznanimo s pojmom in pomenom »zasebnih« ali »posebnih« razodetij, ki jih je treba dobro razlikovati od »javnega« ali »splošnega« razodetja.

I . Razlika med javnim in zasebnim razodetjem

Javno, za vso Cerkev in prek nje za vse človeštvo vseh časov obvezno razodetje se je končalo s smrtjo zadnjega apostola. Javno razodetje ima svoj višek v Kristusu, ki »z vso svojo navzočnostjo in nastopom, z besedami in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in s poveličanim vstajenjem od mrtvih in končno z Duhom resnice, ki ga je poslal, v polnosti dovršuje razodetje in potrjuje z božjim pričevanjem, da je z nami Bog, da bi nas rešil iz teme greha in smrti in nas obudil k v enemu življenju« (2 Vat. BR 4). Nobeno drugo razodetje ne more k temu dodati kake nove verske resnice, ki bi bila za zveličanje potrebna. »Krščanski zveličavni red kot nova in dokončna zaveza ne bo nikdar prešel in pred veličastnim razodetjem našega Gospoda Jezusa Kristusa (tj. pred njegovim drugim prihodom) ne moremo pričakovati nobenega novega javnega razodetja« (prav tam). Svoje versko in nravno življenje smo kot kristjani dolžni oblikovati iz javnega razodetja, predvsem iz evangelija, ki je »vir vse zveličavne resnice in nravnega življenja« (prav tam, čl. 7,I).

Vsa poznejša razodetja, kar jih je res bilo, so »zasebna« razodetja. Kolikor so pristna, niso namenjena vsej Cerkvi, vsaj ne vsej Cerkvi vseh časov, marveč le posamezni osebi, ki je deležna videnj in prikazovanj (kolikor niso le sad domišljije), ali tudi več osebam, včasih več ali manj tudi blagru vse Cerkve, ki je v kakem času v posebnem položaju.
Namesto o zasebnem ali privatnem razodetju danes neredki teologi s tridentinski koncilom (Denz. 805) rajši govorijo o posebnem razodetju. Ta beseda se jim zdi bolj primerna. Izraz zasebno razodetje more namreč zavesti v zmoto, kakor da takšno razodetje ni namenjeno tudi širši javnosti Cerkve; beseda posebno razodetje pa opozarja, da more biti namenjeno tudi širšim krogom ali celo vsej Cerkvi kakega časa in položaja. V nasprotju s »posebnim« razodetjem moremo v tem primeru javnemu razodetju reči tudi splošno razodetje, ker je namenjeno vsej Cerkvi vseh časov; nahaja se v Svetem pismu in apostolskem izročilu, ki sta splošna, za vse in v vseh verskih in nravnih stvareh odločilna vira celotnega cerkvenega oznanjevanja.

2. Ali smo zasebnim ali posebnim razodetjem dolžni verjeti?

Tisti, ki so bili takega razodetja sami deležni, so mu po mnenju neredkih teologov dolžni pritrditi z »božjo« vero, to se pravi s takšno vero, kakršna gre Bogu: seveda le, če so o dejstvu razodetja popolnoma prepričani. Drugi ljudje, ki so enako trdno prepričani, morejo, niso pa dolžni dati enako pritrditev; če o dejstvu takega razodetja niso docela prepričani,
bodo tudi potem, ko bo Cerkev tisto razodetje potrdila, v skladu z znamenji za resničnost zasebnega razodetja ostali le pri pametni, zgolj človeški pritrditvi. Nikdar pa zasebno razodetje in njegova vsebina ne postane predmet tako imenovane »božje in katoliške« vere, naj ga Cerkev še tako jasno in brez omahovanja potrdi. To se pravi: če kdo zasebnega razodetja in tega, kar vsebuje, ne sprejme, zaradi tega še ni krivoverec, ki bi mogel biti izobčen iz Cerkve. Cerkev zasebnih razodetij nikoli ne razglasi in ne more razglasiti za verske resnice ali dogme.
Seveda more Bog tudi zasebnemu razodetju dati docela razvidno potrdilo, tako da oseba, katera to razodetje prejme, lahko s popolnoma trdnim prepričanjem ugotovi: Tukaj gre v resnici za božji poseg, tu ne more biti samoprevare. Za druge ljudi, ki niso bili sami deležni tega razodetja, je pozitivni in nedvomni kriterij (merilo) resničnosti razodetja pač samo čudež, to se pravi tak izreden dogodek v vidni naravi, kakršnega ni mogoče razlagati iz delovanja naravnih sil, ampak ga je mogoče pripisovati le vsemogočnemu Bogu. Če pri »razodetjih« manjka tak božji pečat, ki ga daje čudež, je treba preiskovati predvsem dvoje: 1. fizične, razumske in moralne lastnosti osebe, ki o sebi trdi, da ji je bilo v zvezi s prikazovanji in videnji dano razodetje; 2. to razodetje sámo v njegovi vsebini in okoliščinah. Iz raziskave teh kriterijev, ki so mnogokrat zgolj negativni, bo v ugodnem primeru mogoče razbrati bolj ali manj utemeljeno verjetnost glede resničnosti dogodkov in pojavov.

Cerkev – vsaj za »uradno« Cerkev to velja – je bila zaradi možnosti prevar in samoprevar ter prividov, ki izvirajo iz duševne obolelosti, pri teh stvareh vedno zelo previdna. Kakšne preskušnje in težave je morala prenesti npr. sv. Bernardka (gl. 16. april), ko je začela hoditi pred lurško votlino, češ da se ji prikazuje Brezmadežna in ji daje posebna naročila! Šele ob dogajanjih, ki so rasla iz duha krščanske ponižnosti, evangeljske spokornosti, resnične bogoljubnosti in nadnaravne ljubezni do ljudi ter so tudi rodila in še danes kar naprej rode sadove pristne evangeljske prenovitve, je Cerkev prišla do sodbe: »Božji prst je tukaj! Marija je tukaj v resnici na izreden način posegla v življenje Bernardke in njenega okolja.« Če Cerkev posebna razodetja kdaj potrdi, kakor je to storila glede Lurda, je s tem mišljeno troje: 1. da v tistem razodetju ni ničesar takega, kar bi bilo zoper vero in nravnost; 2. da se sme širiti v javnosti; 3. da mu je zaradi dovolj zanesljivih znamenj mogoče brez nasprotovanja krščanski razumnosti in pobožnosti dati pritrditev človeške (ne božje) vere. Ne moremo pa tajiti, da more cerkvena odobritev imeti različno »barvo«, to se pravi večjo ali manjšo tehtnost. Če Cerkev osebo, ki je bila baje deležna zasebnega razodetja, povzdigne k častem oltarja kakor sv. Bernardko, je s tem dana le potrditev njenih kreposti ne pa njenih karizmatičnih (tj. izrednih nadnaravnih) darov in zato tudi ne razodetja (prim. ASS 1932, str. 57).

Kaj pa, če prikazovanje sámo postane predmet praznovanja, kakor se je to zgodilo ravno glede Lurda? V takih primerih praznik temelji na priznanem dejstvu, da se je tisto prikazovanje res izvršilo. vendar pa moramo pri tem upoštevati, da versko čaščenje po nauku Cerkve vedno velja navsezadnje samo osebi. Na sliko, dogodek, relikvije in podobno se nanaša samo t. i. »relativno češčenje«; to se pravi, le zaradi osebe, katero slika predstavlja, gre tudi sliki spoštljivost, a nikdar ne zaradi slike same. »Absolutno češčenje« pa je vedno usmerjeno samo na osebo svetnikov, ki jih častimo, ali na Mater božjo in na troedinega Boga, ki je edini končni vir vse veličine svetnikov in Matere božje. (Iz tega je razumljivo, zakaj Cerkev potrpežljivo dopušča kdaj tudi češčenje takšnih relikvij, o katerih ni gotovo, če so pristne – saj tudi v takem primeru češčenje vendarle ne izgubi svojega pomena, kajti na »absolutni« način velja le osebi).

Tako moramo glede praznika Lurške Matere božje reči: Tudi če bi kdo ne sprejel lurških prikazovanj kot nekaj, kar se je nedvomno v resnici zgodilo, bi vendar mogel mirno in celo z navdušenjem obhajati to praznik – saj gre tukaj le za češčenje troedinega Boga, čigar veličastvo se razen v Kristusovi človeški naravi nam ljudem najsijajneje razodeva v Mariji.
Seveda pa po pameti glede Lurda ni mogoče dvomiti, da je po sklepih božje previdnosti Devica Marija s svojim osebnim nadnaravnim vplivom pred dobrimi sto leti v resnici posegla v življenje preproste deklice Bernardke in prek nje v veliki meri v življenje vse Cerkve našega časa. Res je sicer, da ne bi mogli dolžiti krivoverstva tistega človeka, ki bi na prikazovanja v Lurdu nič ne dal, vendar pa nas dogodki v Lurdu z vsemi svojimi okoliščinami in nato še tolikera skrbno preiskana čudežna ozdravljenja (doslej nad 2000), zlasti tista, ki jih je Cerkev posebej potrdila (doslej nekaj nad 50) in ki se dogajajo še danes, z docela zanesljivo človeško gotovostjo nagibljejo k temu, da resničnosti nadnaravnega božjega in Marijinega poseganja tukaj ne bomo tajili – sicer bi se tako izognili očitku, da smo predrzno samoglavi.

3. Pomen zasebnih razodetij za krščansko življenje

Tudi če kako zasebno razodetje postane znano po vsem svetu, kakor velja za dogodke v Lurdu, ostane vendar še vedno le »zasebno« ali »posebno« razodetje. Zato ga nikoli ne smemo postavljati v isto vrsto skupaj z javnim ali splošnim razodetjem. Če bi tako ravnali in pripisovali npr. romanju v Lurd večjo važnost kakor izpolnjevanju osnovnih verskih dolžnosti, zlasti dolžnosti do bližnjega, v katerem moramo kot kristjani gledati Kristusa samega, potem bi naša »pobožnost« bila brez dvoma prazna in bi žalila Boga in preblaženo Devico, ki je hotela v vsem biti Gospodova dekla in sodelavka pri odreševanju človeštva.

Značilno je, da so največji krščanski mistiki, med njimi npr. sv. Janez od križa, svojo globoko vero in življenje po njej vedno izrazito opirali ne na posebna razodetja, ki so jih bili mnogokrat sami deležni, marveč na Sveto pismo in izročilo, kakor ju razlaga cerkveno učiteljstvo, kateremu je Kristus izročil zaklad javnega razodetja v varstvo in oznanjevanje.
Vendar morejo zasebna razodetja, podrejena nadzorstvu Cerkve, biti zelo koristna ne le osebam, ki so bila teh razodetij neposredno deležna, marveč celotni Cerkvi v nekem času. Biti morejo npr. potrdilo za kako versko resnico, čeprav le zunanje in dodatno, nikakor pa ne odločilno potrdilo. Tako se je v Lurdu zgodilo z resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju: leta 1854 je bila slovesno razglašena, 1858 pa se je neuki Bernardki »lepa Gospa« predstavila: »Brezmadežno spočetje sem!« Predvsem pa dajo pobudo za vse večji vpliv kake verske resnice ali evangeljskega načela na dejavno versko-nravno življenje v Cerkvi. – K. Rahner pravi, da posebna razodetja niso »indikativi«, marveč »imperativi«, niso povedniki, marveč velelniki; to se pravi, ne odkrivajo nam novih resnic božjega razodetja in jih tudi ne morejo, kajti s Kristusovo smrtjo na križu in z njegovim vstajenjem je nastopil »poslednji čas« in s smrtjo apostolov, avtentičnih prič Kristusovega vstajenja, se je javno in splošno božje razodetje končalo. Pač pa »posebna« razodetja izražajo naročila določenim vernikom ali prek njih celo vsej Cerkvi, kaj je treba kristjanom storiti v določenem zgodovinskem položaju. V bistvu torej zasebno razodetje ne vsebuje nobene nove trditve, kakršna ne bi bila vsebovana že v javnem razodetju; pač pa vsebuje nov ukaz, katerega Bog navdihne kakemu udu Cerkve, ukaz, ki odgovarja na vprašanje: Kaj je treba v skladu s splošnimi načeli vere v tem zgodovinskem položaju še posebno storiti?

Danes se poleg tega čedalje bolj uveljavlja spoznanje, da v pojavih zasebnih razodetij nastopajo preroške prvine Cerkve, se pravi tisti izredni darovi, o katerih je sv. Peter govoril na prvi binkoštni praznik: »V poslednjih dneh, govori Bog, bom izlil od svojega Duha na vse človeštvo … Celo na svoje hlapce in na dekle bom v tistih dneh izlil svojega Duha in bodo prerokovali …« (Apd 2,17 sl.) Drugi vatikanski cerkveni zbor je sam pokazal v to smer, ko opozarja, kako velik pomen za vse življenje Cerkve morejo imeti čisto »navadni« verniki, ki jih Sveti Duh napravlja deležne posebnih darov (prim. C 12,2; 27,3).
Kakšen »imperativ« torej daje Bog Cerkvi po Marijinih prikazovanjih v Lurdu? Tukaj pač ni težko najti odgovora. V Lurdu gre v bistvu za zelo važne točke evangelija: za pokoro in molitev, ki zavzemata v Jezusovem oznanjevanju in v oznanjevanju apostolov zelo pomembno mesto, pa nanju vse preveč pozabljamo. Znani protestantski pisec svetniških življenjepisov Walter Nigg pristavlja še tole: Marijina prikazovanja v Lurdu in drugod po deželah krščanskega Zahoda vsebujejo zagotovilo, da je tisti »propad Zahoda«, katerega nekateri evropski misleci vztrajno napovedujejo, mogoče premagati in ga preprečiti. A če hočemo to doseči, si moramo z vso resnostjo vzeti k srcu vedno znova ponavljano Marijino svarilo o potrebnosti pokore, tisto svarilo, s katerim je Jezus sploh začel oznanjati blagovest odrešenja. To je nadvse resen opomin, a hkrati vsebuje tolažljivo resnico, da »se Bog tudi še danes razodeva v drami zgodovine« (W. Nigg). V tej drami pa moramo z evangeljskim življenjem tudi dejavno sodelovati, če nočemo doživeti propada. Lurd je nekaj drugega, kakor je tisto nezdravo hlastanje po vedno novih »prikazovanjih«, ki se ponekod pojavlja, in sicer v nemajhno škodo resnično krščanskemu življenju in tudi v veliko škodo pravemu češčenju Matere božje. Drugi vatikanski koncil pravi: »Verniki naj pomnijo, da prava pobožnost ne obstoji v neplodnem in kratkotrajnem čustvu ne v kaki prazni lahkovernosti, temveč da izvira iz prave vere, katera nas vodi k priznavanju vzvišenosti božje Porodnice in nas spodbuja k otroški ljubezni do naše Matere ter k posnemanju njenih kreposti« (C 67).

V zadnjih stoletjih je vodstvo Cerkve glede zasebnih razodetij po pravici bolj in bolj previdno in zadržano. S tem se ne le izogne nepotrebnemu izzivanju napadov s strani nevernih, ampak tudi varuje ude Cerkve pred nevarnostjo, ki ni majhna: da bi precenjevali pomembnost izrednih milosti na škodo vélikih sredstev božjega življenja v človeku. Vedno se Cerkev drži pravila: Kjer se javlja duh molitve in pokore, ki je bistvena vsebina razodetja pri vseh pristnih prikazovanjih, samo tam je mogoče smiselno domnevati kako resnično nadnaravno dogajanje.
Za stalno velja tisto, kar je proti koncu leta 1965 v zvezi s poročili o domnevnih prikazovanjih v Garabandalu v Španiji pisal časopis »Römische Warte«: Vsemogočni Bog in naša ljuba Gospa res ne potrebujeta tega, da bi prejemala čast na temelju neresničnih prikazni ali navideznih čudežev. To bi bila le nečast, ker bi tukaj imeli opraviti z zmoto in neresnico prav v temeljih, z zablodo ali celo lažjo. V vsakem primeru torej vedno mirno čakajmo na odločitev Cerkve in se držimo namesto izrednega rajši tega, kar je popolnoma zanesljivo: najprej Svetega pisma, liturgije in zakramentov; držimo se tistih »nebeških pričevanj«, ki so od Cerkve priznana. Kar je zapisano v evangeliju: opomin k molitvi, žrtvi in pokori – to nam mora biti kot kristjanom že tako in tako pri srcu. In Marija, Mati Cerkve, nam v vsakem primeru, npr. v Fatimi, a navsezadnje vedno znova, pretresljiva polaga na srce to »redno« oznanilo evangelija. V izpolnjevanju tega oznanila pa nimamo pravice »mirno čakati«, ampak moramo začeti z delom takoj in v vedno večji polnosti in zvestobi.

»Nebeškega pričevanja« v Lurdu se smemo mirno držati. Ne samo mirno, marveč s tistim zveličavnim nemirom, h kateremu nas spodbuja z vso močjo Jezusov evangelij – kajti samo tako bomo dosegli in ohranili pravi mir, ki je v Svetem pismu povzetek vseh resničnih in najvišjih dobrin ter polnost nadvse osrečujoči dejavnosti.

Lurški Materi božji sta v Sloveniji posvečeni dve župnijski cerkvi in pet podružnic.

Strle

VIR: Leto svetnikov, 1, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 421-427.