Kakor so božičnega praznika ne moremo predstavljati brez Marije, matere božjega Sina, tako je nujno navzoča tudi, ko praznujemo božično osmino. 1. januar je tudi Marijin praznik, med najstarejšimi prazniki Matere božje. To razločno kaže besedilo mašnega obreda. Marija je pač najtesneje povezana s tako skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo božjega učlovečenja kakor tudi s skrivnostjo človeškega odrešenja. »iz nje je božji Sin privzel človeško naravo, da bi s skrivnostmi svojega življenja na zemlji osvobodil človeka od greha« (C 55). Po njej se je zgodila tista čudovita »zamena«, o kateri zgovorno pišejo stari cerkveni očetje: Sin božji je postal človek, da bi mi postali božji otroci. – Marija je bila voljno orodje božjih načrtov za naše zveličanje, saj je »s svobodno vero in pokorščino sodelovala pri odrešenju človeštva« (C 56). Na pragu novega leta nas sprejema tudi mati Marija in nas vabi, naj se pod njenim vodstvom in varstvom prepustimo ljubečim rokam neskončno modre božje previdnosti. Za nas se bo nastopajoče leto gotovo najbolje izteklo, če se kakor ona zaupljivo podredimo božjim sklepom glede vsega, kar nas čaka.
Prvi dan koledarskega leta obhajamo osmino Gospodovega rojstva. Starejše ime praznika je obrezovanje Gospodovo, zakaj »ko je bilo dopolnjenih osem dni, da bi bil otrok obrezan, so mu dali ime Jezus« (Lk 2,21). S tem je izražena dvojna misel: učlovečeni Sin božji je kot edini veliki duhovnik nove zaveze prelil prve kaplje krvi za odrešenje človeškega rodu in je to razodel javnosti s prevzemom imena Jezus, kar pomeni Jahve odrešuje ali krajše Odrešenik.
V stari zavezi je Bog govoril Abrahamu: To je moja zaveza med menoj in vami in tvojim zarodom za teboj, ki se je držite: Obrezan naj bo pri vas vsak moški … To bodi znamenje zaveze med menoj in vami (I Mz 17,10.11). Judje so tedaj prelito kri imenovali kar »kri zaveze« in so ji pripisovali spravni pomen, podobno kakor krvi velikonočnega jagnjeta, ki so ga smeli jesti le obrezani. Po judovskem pojmovanju je bila kri nosilka življenja, kri obrezanega je bila vez z Bogom, virom življenja. Hkrati je ta kri povezovala ude judovskega naroda med seboj in zaznamovala upanje na Odrešenika, ki ga je napovedoval Bog in so ga oznanjali preroki. S tem se je izvoljeno ljudstvo ostro ločilo od poganske okolice.
Kakor vsak judovski deček je bil osmi dan obrezan tudi Marijin sin (Lk 1,59; 2,21). Kristus je hotel biti obrezan. Njegova pokornost obredu obrezovanja je pomenila, da se podreja postavi izraelskega ljudstva za ves čas svojega zemeljskega bivanja. Šele pri zadnji večerji je po spremenjenju vina v svojo kri napovedal konec Mojzesove postave, ko je rekel: »Ta kelih je novel zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva« (Lk 18,20). Ko je prelil lastno kri na križu, je prenehala obveznost postave, dane Mojzesu (Apd 15,29). Takrat se je do kraja izpolnilo, kar se je začelo, ko je Jezus osmi dan po rojstvu prelil prve kaplje kot začetnik novega božjega ljudstva, odkupljenega za ceno njegove krvi.
Udje božjega ljudstva v novi zavezi imamo namesto obreze krst. Ta zakrament nas vceplja v živo telo Cerkve in nas napravlja deležne odrešenja po Jezusovi krvi. Sv. Pavel zato imenuje krst »Kristusovo obrezo« (Kol 2,11.12). Upa si celo reči: Resnična obreza smo mi, ki služimo Bogu v Duhu in se ponašamo v Kristusu Jezusu in se ne zanašamo na meso (Flp 3,3.4). Odkar je Kristus ustanovil »novo zavezo v svoji krvi« (1 Kor 11,25), smo resnični Izrael kristjani, to je ljudstvo, zraslo v enoto ne po mesu, ampak po Duhu, pravo »novo božje ljudstvo«, »izvoljen rod, svet narod« (1 Pet 2,9.10).
Ob tej temeljni misli današnjega praznika ne smemo prezreti resnice, da je naša pripadnost božjemu ljudstvu nove zaveze velik boji dar. Deležni smo ga, ker nas Bog ljubi in je zato dal sam sebe in svojo kri v odkupnino za nas. Novo leto nas opozarja, da nihče nima toliko ljubezni kakor učlovečeni Bog, ki je dal svoje življenje za nas in nam sadove te žrtve naklanja po krstu. Zunanja pripadnost Cerkvi po krstu pa nas pred Bogom še ne opraviči. »Ne zveliča se, čeprav se včleni v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve s telesom, ne pa s srcem. Zavedajo naj se vsi otroci Cerkve, da morajo svoj odlični položaj pripisovati ne lastnim zaslugam, ampak posebni Kristusovi milosti; ako tej milosti niso poslušni v mislih, besedah in dejanju, ne le da se ne bodo zveličali, ampak bodo strože sojeni« (C 14,2). V novo leto torej stopamo polni hvaležnosti do Boga, v zaupanju do njegovega odrešenja po Jezusu, pa tudi z zavestjo velike lastne odgovornosti, kako »gospodarimo« z milostjo, ki nam je dana.
Božji materi je v Sloveniji posvečenih 39 cerkva, od teh dve župnijski. (Tu so vštete le tiste Marijine cerkve, ki nimajo posebne oznake praznične skrivnosti.)
Družba Jezusova (jezuiti) se to dan ob Mariji spominja tudi Jezusovega imena (gl. 3. januar), ker se družba po njem imenuje.
***
Vzhodne cerkve, ki so v zvezi z Rimom, praznujejo obrezovanje Gospodovo na isti dan kakor katoličani. Druge vzhodne cerkve glede tega ne ravnajo enako. Z nami praznujejo 1. januarja pripadniki bizantinskega, antiohijskega in zahodnosirskega obreda. Po naše pa je to že 14. januarja, ker se tam ravnajo po julijanskem koledarju in so zato 13 dni za nami; tako ravna tudi Srbska pravoslavna cerkev. Druge vzhodne cerkve imajo deloma še drugačen cerkveni koledar in tako nekatere spomin telesnega obrezovanja Gospodovega ali opuščajo ali pa ga povezujejo (kakor tudi že praznik Jezusovega rojstva) kar z največjim vzhodnim praznikom »bogojavljenja« 6. januarja (po naše Gospodovo razglašenje).
Prvi dan sončnega leta obhajamo od 1. januarja 1968 tudi kot »dan miru«. Pobudo za to praznovanje je dal papež Pavel VI. v posebni poslanici, ki jo je prebral 23. decembra 1967 po vatikanskem radiu in jo poslal tudi vsem državnim poglavarjem in predstavnikom vseh narodov, vernim in nevernim. Praznovanje dneva miru naj bi vsako leto ponavljali kot voščilo in obljubo na začetku koledarja, ki meri in kaže pot človeškega življenja skozi čas. Mir s svojo pravičnostjo in dobrodejno umerjenostjo naj bi v prihodnje vodil vso človeško zgodovino. V poslanici pravi sveti oče: »Predlog, da posvetimo miru prvi dan v novem letu, nam ni pred očmi kot nekaj izključno verskega, katoliškega; rad bi, da se mu pridružijo vsi resnični prijatelji miru, kakor da gre za njihovo lastno pobudo; praznik bi se moral izraziti v svobodnih oblikah, pač po osebnem značaju tistih, ki razumejo, kako lepo in pomembno je v tako raznoličnem zboru sodobnega človeštva soglasje vseh glasov v svetu, da poveliča tako temeljno dobrino, kakor je mir.« Vernike Katoliške cerkve vabi, da praznujejo dan miru z verskimi in nravnimi izrazi krščanske vere. Vendar ta praznik ne sme spremeniti liturgičnega koledarja, ki določa za novega leta dan čaščenje Marjinega božjega materinstva in presvetega Jezusovega imena. »Ti sveti in mili verski spomini morajo vreči svojo luč dobrote, modrosti in upanja na prošnjo, premišljevanje, povišanje velikega in tako zaželenega miru, ki je svetu tako potreben … Mi, ki verujemo v evangelij, lahko poveličamo ta praznik s čudovitim bogastvom izvirnih in mogočnih misli, npr. o nedotakljivem in vsesplošnem bratovstvu vseh ljudi, ko vendar izhajamo vsi iz edinega, neodvisnega in preljubeznivega božjega očetovstva; izhajamo iz skupnosti, ki nas, stvarno druži v upanju, vse druži v Kristusu, in tudi iz preroške besede, ki v Svetem Duhu kliče človeški rod ne le k enotnosti vesti, ampak tudi del in usod. Kakor nihče drug lahko mi govorimo o ljubezni do bližnjega; iz evangeljske zapovedi o odpuščanju in usmiljenju lahko dobimo sokove, ki res morejo prenoviti družbo … Začnimo torej novo leto z molitvijo za mir; če je mogoče, vsi skupaj v cerkvi in po naših domovih; to je tisto, kar vas prosimo; noben glas naj ne manjka v tem velikem zboru Cerkve in sveta ko bomo prosili za nas darovanega Kristusa: podari nam mir!«
Strle
Novo leto. Prehod iz starega v novo leto je čas, ko si ljudje voščijo srečo. To naj bi prinesli tudi koledniki, ki so na Slovenskem hodili od hiše do hiše že na silvestrovo zvečer ali na novo leto zjutraj, praviloma odrasli fantje, lahko fantiči, nikoli ženske ali deklice. Ponekod so ustaljeno voščilo samo govorili, drugod so novoletno kolednico peli. Starejša besedila vsebujejo želje za dobro letino, zdravje ljudem in živini, novejše pa opozarjajo na minljivost življenja in se povezujejo z božičnimi pesmimi. Po izročilu je bilo treba kolednike obdarovati (klobase, pogača, suho sadje, pijača ipd.), vendar koledovanje ni predvsem zbiranje darov, še posebno ne denarja.
Iz predkrščanskega izročila so izvirale nekatere večinoma že pozabljene šege, npr. darovanje vodi (v studencu, vodnjaku), ker naj bi imela voda ob novem letu posebno moč. Ponekod vedo še za ostanke vedeževanja, npr. o vremenu v prihodnje in o usodi.
Kumer
VIR: Leto svetnikov, 1, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 63-66.