Nastanek praznika

Medtem ko so drugi Marijini prazniki in godovi večinoma nastali najprej na Vzhodu, ima praznik Marijinega obiskanja svoj začetek v latinski Cerkvi. Vzhodne cerkve, zedinjene z Rimom, ga kljub določbam koncila v Florenci (1438-1445), na katerem so bili tudi škofje vzhodne Cerkve, nekatere niso vpeljale v svoje koledarje. Pač pa ima Marijino obiskanje v prvih stoletjih skoraj povsod svoje izrazito mesto v adventni liturgiji; in sicer je to nekaj stalnega prav tako v vzhodni kakor zahodni Cerkvi, pravzaprav še bolj v vzhodni. Tako obhajajo v Antiohiji po jakobitskem koledarju spomin Marijinega obiskanja na 5. adventno nedeljo, medtem ko je šesta posvečena rojstvu Janeza Krstnika. Prav tako je določeno v menologiju cesarja Bazilija. (Menologij je zbirka kratkih svetniških življenjepisov, razvrščenih po raznih dnevih cerkvenega leta.)

Do nove preureditve koledarja (1969/1970) je zahodna Cerkev obhajala spomin Marijinega obiskanja dne 2. julija. Zadnji dan maja je vmes med oznanjenjem (25. marec) in rojstvom sv. Janeza Krstnika (24. junij) in nekako sklepa Mariji posvečeni mesec maj. Dne 2. julija je tudi v Carigradu velik Marijin praznik, čeprav se tam nanaša ne na Marijino obiskanje, marveč je v zvezi z relikvijami Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla. Skrivnost Marijinega obiskanja ima v evangeljskih poročilih o Jezusovi detinski dobi dovolj razločno mesto, tako da ji je latinska Cerkev upravičeno posvetila posebno praznovanje. Lahko bi tudi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje enega od pomembnih trenutkov božjega odrešitvenega delovanja: to je posvečenje in nekakšna »umestitev« Kristusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razkritje (»epifanija«) učlovečene božje besede na zemlji. – A pri teh dveh vidikih skrivnosti nastopa Devica Marija kot neločljivo povezana s Sadom svojega telesa. Učlovečeni Sin božji uporablja Marijo za izvršitev odrešenjskih dejanj svojega zemeljskega življenja; poleg tega je skrivnost Marijinega obiska pri teti Elizabeti združena s hvalnico »Magnifikat« (»Moja duša poveličuje Gospoda«), s hvalnico, ki vre iz Marijinega srca ne le kot izraz neizrekljive osebne hvaležnosti Bogu, ker se je ozrl nanjo, marveč kot radostni spev vsega odrešenega Izraela, čigar predstavnica in podoba je Marija.

Še preden je postalo predmet posebnega liturgičnega praznika, je Marijino obiskanje pritegnilo nase pozornost krščanskih umetnikov. Začenši s 5. stoletjem, že najdemo nekatera pričevanja o tem. Prizor Marijinega obiska je upodobljen na kamniti krsti v Raveni iz 5. stoletja: sije nam s čudovitega bizantinskega mozaika iz 6. stoletja v Poreču v Istri; srečamo ga nato kot relief, večkrat tudi iz slonovine ali iz emajla, dalje na vezeninah in v miniaturah; zlasti pa so v srednjem veku umetniki neštetokrat upodobili srečanje obeh svetih žen, Marije in Elizabete. (Za slovenske upodobitve gl.: L. Menaše, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994, pod geslom Maria Gravida.)

Do 8. ali 9. stoletja se je glede praznovanja Marijinega obiskanja rimska liturgija zadovoljila s skromnim spominom na delavniški (ferialni) dan, to je na kvatrni petek v decembru. Posebna slovesnost, neodvisna od božičnega kroga, pa je sad odredbe papeža Urbana VI. ob koncu 14. stoletja (1389). Vendar je tedaj papež le potrdil, kar so frančiškani obhajali že v 13. stol.; Urban VI. je to razširil na vso zahodno Cerkev. Obhajali pa tega godu niso povsod na isti dan; ponekod je bil za to določen 1. april, drugje – npr. v Pragi – 28. april. – Po želji papeža Urbana VI. naj bi si s tem praznikom kristjani od prebl. Device izprosili, da bi »obiskala« in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav, ko je v vrstah zahodne Cerkve same vladal tako poguben razkol, ki je brez dvoma med največjimi vzroki za nastop še vse večjega in pogubnejšega razkola z žalostnim začetkom leta 1517. Praznik se je splošno razširil šele proti koncu 15. stoletja in so ga tedaj začeli povsod obhajati 2. julija.

Vsebina praznika

Marijino obiskanje nam osvetljuje najprej ponižnost Device Marije in njenega Sina. Že prva dejanja, ki jih je Marija kot deviška božja mati storila pač na neposredno pobudo živega Zaklada, katerega je nosila pod svojim srcem, nosijo značilne poteze celotne skrivnosti učlovečenja: Bog se do skrajnosti globoko sklanja k ljudem. Že tukaj se pokaže bistvena Odrešenikova usmerjenost: »Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Tu je stalna naravnanost na pot ponižnosti v službi bližnjemu, človeku, h kateremu se sklanja Bog sam.

V takratni judovski, še neprimerno bolj pa v grško-rimski družbi, ki je bila tako strogo razdeljena na stopnje nizkih in visokih, je dejstvo, da je mlada mati Kralja vseh kraljev pohitela k svoji stari sorodnici zato, da bi ji pomagala v potrebi, pomenilo zelo zgovoren nauk glede krščanske ponižnosti in službe bližnjemu. Na to misli vstopni spev ambrozijanske liturgije, ko nam prikazuje Elizabeto, kako vsa presenečena nad tolikšno počastitvijo kliče: »Zakaj ti prihajaš k meni, mati mojega Gospoda? Če bi bila vedela, bi ti jaz bila prišla naproti. Kajti ti nosiš Kralja, jaz preroka; ti nosiš tistega, ki daje postavo, jaz tistega, ki jo sprejema; ti nosiš Besedo, jaz glas, ki razglaša Gospodov prihod« (Missale Ambr. 2,7).
Prebl. Devica nosi Boga. Njeni koraki so zato tudi koraki njenega Sina, skritega pod njenim srcem. Ko gre Marija k ljudem, stori to z namenom, da bi jim skupaj z vsem, kar je najboljšega v njej, podarila Zaklad, katerega hrani v sebi; Marija je orodje, po katerem se »Emanuel« – Bog z nami – napravlja čutom dostopnega in odrešujoče deluje. Častitljivi Raymond Jourdan, imenovan »Idiota« (Preprostež), slavi ta Marijin obisk:

Presveta prihaja k sveti,
Mati božja k človekovi materi,
Brezmadežna mati k materi omadeževani,
Mati presvetega Sina k materi grešnika,
Mati Odrešenikova k materi Njegovega Predhodnika.

V hvalnici Magnifikat, ki je prikipela iz Marijine duše, se nam zlasti jasno razodeva Marijin duhovni obraz. Povzet je v kontrastu (=nasprotju) med njenim nizkim zunanjim položajem in njeno notranjo veličino, ki ji je podarjena po milosti. V resnici je to navidezno nasprotje harmonična združitev obojega: nizkosti (ponižnosti) in veličine. Tega se Marija jasno zaveda. Sama se uvrsti na konec izraelskega rodu »nizkih«, »ubogih«, ki so po gledanju Svetega pisma izbrani del Izraela: Gospod se je ozrl nanjo v njeni nizkosti, njenem uboštvu in prav zaradi tega uboštva in nizkosti (Lk 1,48); Marija je pralik tistih ubogih, ki jih je Gospod hotel povišati (Lk 1,52). To je glavna misel speva.

Za besedo »nizkost« stoji v grškem izvirniku »tapeínosis« (Lk 1,48) in »tapeinós« (Lk 1,52), ki se skoraj ne da prevesti res ustrezno. Pomeni tudi ponižanje, ponižnost in podobno; v vsakem primeru je v tem izrazu vključena radikalna, do korenin bitja segajoča predanost Bogu, predanost, ki vse pričakuje od Boga, ničesar od sebe, a je prav zaradi te notranje svobode v odnosu do vsega ustvarjenega brez pridržkov pripravljena nesebično služiti Bogu in ljudem. (Prim. BW3 1967, 218; Laurentin, Court str. 22.) – Marija povzema v hvalnici véliko misel stare zaveze, zlasti psalmov, da se Bog hoče razodevati ubogim, ponižanim, stiskanim bolj kakor bogatim in mogočnim, ki se preveč radi predajajo občutju neke samozavestnosti, napačne samozadovoljnosti. V Mariji se uresničuje duhovna zmagovitost nizkih (ponižanih) in spolnitev njihovega vekovitega upanja.

Čisto na tej črti je Jezus samega sebe predstavil kot vzor ponižnosti: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam« (Mt 2,29). In v govoru na gori je blagroval tiste, ki to ponižnost razumejo (Mt 5,3; Lk 6,20; prim. tudi 10,21). Veliki poznavalec Svetega pisma p. Lagrange pravi, da je Jezus v govoru na gori, kjer ima omenjena misel tako pomembno mesto, naslikal Marijino duhovno podobo, Marijino notranjo fiziognomijo.

K Marijini duhovni podobi spada v zvezi s pravkar omenjenim tudi prežetost z božjo besedo. V vsakem členu Magnifikata odkrijemo odmev kakega mesta stare zaveze (prim. zlasti 2 Sam 2,1-10). Zato se ne moremo čuditi, da Bog Mariji po angelu govori pri oznanjenju na isti način: z Devico, ki je vsa nahranjena s Svetim pismom, govori božji poslanec govorico Svetega pisma. Tako je mogoče spoznati, da je Marija poistovetena z Izraelom, čigar predstavnica in poosebljenje je (Lk 1,48 sl. in na neredkih mestih Lk 1-2).

Marijin Magnifikat je pristen izraz izraelskega in posebej Marijinega upanja na Odrešenikov prihod in se lepo vključuje v celotno véliko misel prvih dveh poglavij Lukovega evangelija: V Jezusovem prihodu se povezujeta najvišja veličina in skrajna nizkost. Marija je poklicana in pritegnjena v to odrešenjsko delovanje, katerega proslavlja v svojem spevu z izrazi, s kakršnimi govori v stari zavezi izvoljeno ljudstvo. Na Mariji, v kateri je povzeto vse tisto, kar je bilo velikega v Izraelu, se spolnjuje božja obljuba, na katere začetku stoji božja obljuba Abrahamu (Lk 1,55), ki je »Bogu verjel in mu je bilo všteto v pravičnost« (Gal 3,6).

Marijin slavospev pri obisku sorodnici Elizabeti na globok način izraža tisto, s čimer je bilo do dna napolnjeno vse njeno bitje, zato zavzema v molitvi Cerkve pomembno mesto. Magnifikat je zlasti višek vsakdanjih večernic (vesper). Cerkev ve: Marija, ki je bila tudi s telesom vzeta v nebesa in ki vedno ostane »podoba Cerkve glede vere, ljubezni in popolnega zedinjenja s Kristusom« (C 63), se v svoji materinski ljubezni ne neha zavzemati »za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah« (C 62,1). Kako primerno je torej, da se Cerkev vedno znova vključuje v Marijin spev hvaležnosti za velika božja dela v odrešenje vsega človeštva! Tako tudi laže ohrani živo zavest o pravem duhu, ki jo mora voditi pri izvrševanju njenega poslanstva.

Kdor se je večkrat s srcem in duhom poglabljal v duhovno bogastvo Marijine hvalnice, posebno v okviru liturgične molitve, da bo težko pozabil na njeno lepoto. Tako je npr. Luter tudi še leta 1521, ko je bil že popolnoma prelomil zvezo z rimsko Cerkvijo in je bil že izobčen, s prevzetostjo govori o tej Marijini hvalnici. »Tiste velike reči,« pravi Luter, »niso nič drugega kakor to, da je (Marija) postala božja Mati; v tem ji je bilo podeljeno tako mnogo in nekaj tako velikega, da tega nihče ne more doumeti. Kajti iz tega poteka vsa čast, vsa blaženost in to, da je celotnemu človeškemu rodu nad vsemi vzvišena oseba, kateri nihče ni enak. Zato je v eni besedi obsežena vsa njena čast, v tem namreč, da jo imenujemo božjo mater: nihče ne more o njej še kaj večjega reči, čeprav bi imel toliko jezikov, kolikor je listja in trave, zvezdá na nebu in peska ob morju. Tudi s srcem je treba premisliti, kaj to pomeni: božja mati.«

A Marija ne pozablja, da je vsa ta veličina le »neizrekljivi dar« (2 Kor 9,15) Njega, ki ga hoče poveličevati z vso dušo, z vsem svojim bitjem.

Vzornica apostolata

Ko se je v Marijinem deviškem telesu po delovanju Svetega Duha izvršila skrivnost učlovečenja božjega Sina, se Marija ni zaprla vase, da bi se nemoteno sama radovala nedopovedljive sreče ob tako tesni združenosti z Odrešenikom. Hotela je to srečo prinašati drugim, saj se je zavedala, da je odrešenje namenjeno vsem. Zato je »vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem» (Lk 1,39). Ni se bala žrtev in mnogih naporov ter nadležnega vsakdanjega dela v trimesečni strežbi svoji sorodnici pred in ob rojstvu njenega sina Janeza Krstnika. Marija hoče Kristusa posredovati drugim in biti orodje za posvečenje duš, pa naj bi jo stalo še toliko truda.

Po pravici je že od nekdaj veljala za vzornico apostolata, vzor tistega sodelovanja pri odrešitvenem poslanstvu Cerkve, h kateremu je vsak kristjan kot ud skrivnostnega telesa Kristusovega poklican že s krstom in birmo (prim. C 33).

Ko 2. vatikanski cerkveni zbor navaja razne kreposti, ki morajo odlikovati apostola, dostavlja:
»Popoln vzor takega duhovnega in apostolskega življenja je preblažena Devica Marija, kraljica apostolov. Medtem ko je, tako kakor vsi ljudje, živela na zemlji življenje, polno družinskih skrbi in truda, je bila vedno najtesneje združena s svojim Sinom in je na edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu. Zdaj pa, ko je vzeta v nebesa, se »v svoji materinski ljubezni zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino« (C 6z). Njo naj vsi kar najbolj vdano častijo ter svoje življenje in svoj apostolat priporočajo njeni materinski skrbi« (LA 4,10; prim. D 18,2). Za uspešen apostolat je treba čim bolj posnemati prebl. Devico:
»Ko je z vsem srcem in neovirano od kakršnegakoli greha sprejela odrešitveno božjo voljo, je samo sebe kot Gospodovo deklo popolnoma posvetila osebi in delu svojega Sina in se s tem po milosti vsemogočnega Boga postavila v službo skrivnosti odrešenja« (C 56). Od Marije se apostol nauči poguma pri požrtvovalnem delu, tako da se mu – ob zaupanju v Boga – ne bo zdela nobena stvar nemogoča (prim. Lk 1,37). Zelo pomembna krepost apostolata je dalje iskrena ponižnost, in to ne le posamična, marveč tudi v pogledu na skupino, ki izvršuje apostolat. Iz prave ponižnosti pa priteka moč za vztrajnost pri apostolatu in pri lastni duhovni rasti, pa naj bi se vse skupaj zdelo na zunaj še tako neuspešno.

Ponižnost tudi omogoča, da se človek čim popolneje vživi v potrebe svojega bližnjega, zlasti v potrebe najbednejših. Marijansko usmerjeni apostol čuti, da je vsaka duša posvečen kelih, ki se ga sme dotikati le s čistimi rokami; zato razume potrebnost, da se pred vsakim apostolskim delom čim bolj očisti svoje grešnosti in se napolni s Kristusovo milostjo, za kar najde bistveno sredstvo v evharističnem življenju. Kardinal L. J. Suenens pravi: »Marija hoče ne samo nas hraniti s telesom in krvjo svojega Sina. Ona poleg tega hoče, da gremo ven na ceste in ulice in vsakogar povabimo k Jagnjetovi gostiji. V nekem smislu vodi vsak katoliški apostolat k oltarju in k obhajilni mizi. Hoditi neprestano za izgubljeno ovco nima nobenega drugega namena, kakor pripeljati ljudi k zakramentom prerojenja in življenja.« Poleg tega je apostolatu potrebna ljubezen, ki ji prava pobožnost do Marije vtisne neko posebno značilnost. Suenens pripominja k temu: »Ne zadostuje reči, da sta češčenje Marije Device in apostolska gorečnost prav isto. Pristaviti moramo, da združenje z Marijo naši duhovni ljubezni daje poseben značaj … Če se je v kaki duši uresničilo združenje z Marijo, ji to daje temeljitejšo, drznejšo ljubezen do ljudi. To podeli apostolu neko nežnost, ali kakor pravi Priročnik Marijine legije, spoštljivo nežnočutnost. Odlika ljubezni je … uganiti. Materam je lastno, da slutijo neme, nepriznane stiske. Marijanska ljubezen to odliko ima. Z ljudmi ne ravna množično in serijsko. Rada gre k vsakemu posamezniku … Marija nikoli ne ravna z nobenim človekom od zgoraj navzdol ali kakor da bi ji bil enak po položaju. Vedno govori, kakor da bi bila nižja od njega. To je zato, ker Marija v vsaki duši, ki se ji bliža, vidi Jezusa Kristusa in ker ostaja vedno na edinstven način Gospodova dekla. Marijanski apostolat nezmotljivo spoznamo po tem tonu in po tej spoštljivosti. (Msgr. Leon Joseph Suenens – P. R. Pleuss, Theologie des Apostolates der Legion Mariens, B. Heiler, Wien 1951, str. 181, 104 sI., 107.)

Duh tistega apostolata, ki hodi v šolo k Mariji, je povzel tale najpomembnejša načela, ki jih navaja Priročnik Marijine legije, ki pa imajo neprecenljivo vrednost tudi za druge kristjane, poklicane k apostolatu.
1. Ker je Marija srednica vseh milosti (seveda v odvisnosti od Kristusa), je najuspešnejša tista oblika apostolata, ki se vrši v zavestni odvisnosti od nje.
2. Samoposvečenje in apostolat sta neločljivo povezana in eno uspeva po drugem. Zato je treba vsakega krščenega in birmanega človeka pozvati k apostolatu in mu dati praktično možnost za apostolsko udejstvovanje.
3. Brez trdne oblike in vezanosti ne pride do nobenega trajnega in dejavnega apostolata.
4. Laike je mogoče vzgajati k zavestni odgovornosti le, ako jim naložimo odgovornost.
5. Skrivnost vsakega uspeha v apostolatu je v osebnem stiku od človeka do človeka. (Frank Duff, Wie man die Welt erobert. Die Geschichte der Legio Mariae, Volkslit. Apostolat Klosterneuburg bei Wien 1955. Dostavek zadaj.)

Marija v skrivnosti obiskanja je še posebej vzor duhovnikovega apostolata. Smisel duhovnikovega življenja obstoji, kakor pravi L. Boyer, ves v tem, da je – v podobnosti z Marijo – čisto za Kristusa tukaj: da bi prinašal Kristusa v svet, svet pa h Kristusu.
Tej skrivnosti iz Marijinega življenja so v Sloveniji posvečene tri župnijske in tri podružnične cerkve, med njimi npr. na Rožniku v Ljubljani.

Strle

VIR: Leto svetnikov, 2, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 525-531.