1. Nastanek rožnega venca in praznika rožnovenske Matere božje

a) Obliko molitve, podobne današnjemu rožnemu vencu, so od začetka radi imenovali Marijin psalter. Goreči širitelj Marijinega psalterja, dominikanec Alanus de la Roche, je bil ob koncu 15. stoletja prepričan, da je začetnik takšnega načina molitve bil sv. Dominik (gl. 8. avgust). Mislil je, da je sv. Dominik tudi že ustanovil bratovščino psalterja naše ljube Gospe, da bi se s tem bojeval zoper krivoverce svojega časa.

Alanus se je motil le napol. V resnici so že zdavnaj pred Alanusom dominikanci, pa tudi drugi redovniki in redovnice in kakor v tekmi z njimi tudi premnogi laiki v raznih bratovščinah, radi ponavljali pozdrav angela Gabrijela Mariji ter pri tem premišljevali veselje, ki ga je blažena Devica Marija občutila ob raznih dogodkih ali skrivnostih Jezusovega življenja. Hoteli so tako spletati venec rož, podobno tistim vencem, kakršne je znameniti umetnik fra Angelico naslikal okoli glav nebeščanov. Že od 12. stoletja naprej se je širila pobožnost, v kateri so v molitvi ponavljali zdravamarijo. Na začetku 13. stoletja je cistercijan Ogier de Loceido (+ 1214) zapisal: »Nič ni ljubšega Devici Mariji kakor molitev Zdravamarija. Če torej hočeš, da bi te ljubila, imej pogosto te besede v ustih in vedno v svojem srcu: »Zdrava Marija, milosti polna, in blagoslovljen je sad tvojega telesa!«

Navada ponavljati zdravamarijo trikrat po petdesetkrat, vsega skupaj torej stopetdesetkrat (kar ustreza številu psalmov stare zaveze, ki jih je prav tako trikrat po 50), se je razširila zlasti med cistercijani na Nizozemskem. Prvikrat se je trikratna petdeseterica zdravamarij imenovala »psalter preblažene Device« leta 1272 pri gandskih beguinah, ki so jih vodili dominikanci. A že od leta 1242 naprej je pravilo, po katerem so živele beguine, predpisovalo, naj vsak dan molijo po »trikrat petdeset« zdravamarij. Kmalu so takšni ustni molitvi začeli posebej dodajati premišjevanje o Kristusovih in Marijinih skrivnostih. Nedolgo zatem je ta oblika pobožnosti dobila tudi ime rosarium, to je venec rož, rožni venec – po zgledu vencev iz rož, kakršne so tedaj ženini polagali na glavo nevestam.

Uporaba vrvice in na njej nabranih jagod pri molitvi rožnega venca izvira iz praktične potrebe; prišla je ta navada na Zahod z Vzhoda, kjer npr. menihi na gori Atos že od nekdaj uporabljajo podobno vrvico z jagodami kakor naš rožni venec (imenovan tudi môlek); le da atoška molitvena vrvica obsega mnogo več jagod. Ponavljanje molitvenih obrazcev – seveda ne zgolj zunanje ponavljanje – ustreza človekovi naravi, kolikor takšno ponavljanje izraža globino in iskrenost misli, hotenja in čustev. Razdelitev na desetke pridružuje temu še simbolični pomen, ki odseva tisto človekovo pretehtano usmerjenost in hkrati duhovno polnost, kakršna priteka iz Kristusove odrešenjske skrivnosti.

Dokončno obliko so rožnemu vencu dali kartuzijani ob Renu na začetku 15. stoletja. Le besedilo zdravamarije je bilo malenkostno dopolnjeno, ko je pod Pijem V. leta 1568 z objavo preurejenega Rimskega brevirja dobilo današnjo obliko. – Tudi dominikanci so to sprejeli in leta 1470 je že omenjeni bl. Alanus de la Roche v Douaiu poklical – cal v življenje bratovščino vernikov, ki so vneto molili »psalter naše ljube Gospe«. Bratovščina sama se je imenovala bratovščina Device Marije in sv. Dominika«. Bila je zelo podobna tistim, ki so jih dominikanci ustanavljali že v 13. stoletju: že te so izgovarjale po 150 zdravamarij, Ie da so tedaj zdravamarije obsegale samo tiste stavke, ki se dobesedno nahajajo v Svetem pismu; to je bilo prepleteno z vmesno molitvijo očenaša, vse pa spremljano s premišljevanjem veselja, trpljenja in poveličanja našega Gospoda in njegove Matere. Polagoma se je izkristaliziralo ravno 15 tistih skrivnosti rožnega venca, ki so danes v navadi in so vzete iz evangelijev.

Jakob Sprenger, prior dominikanskega samostana v Kölnu, je 8. septembra 1475 v svojem samostanu ustanovil bratovščino z imenom fraternitas Rosarii, prvo, ki je imela prav tisti naziv, kakršnega so odslej dobivale cele množice bratovščin, ki so nastajale po raznih krajih Nemčije, Francije in drugod. Papež Sikst IV. pa je 12. maja 1479 odobril ne le bratovščine rožnega venca, ki jih je bilo tedaj že zelo veliko in so imele mnogo članov, ampak sploh molitev rožnega venca.

Odslej so to molitev zlasti dominikanci vneto širili med vsemi kristjani. Udomačila se je v Franciji, na Švedskem, v Španiji in na Portugalskem, od tod pa se nato razširila tudi v na novo odkriti Ameriki. Papež Pij V., sam dominikanec, je organiziranje bratovščin rožnega venca posebej poveril dominikancem. In resnično so ti znali iz njih napraviti prave šole duhovnega življenja, kjer so verniki dobivali zelo dobro asketično in splošno krščansko vzgojo. Na prvo nedeljo vsakega meseca so se bratovščine zbirale k procesiji; poleg tega jim je posebna mesečna pridiga pomagala, da so se člani mogli bolje poglobiti v umevanje rožnovenskih skrivnosti in iz njih oblikovati res krščansko življenje. Kmalu je bilo vsa katoliška Evropa preprežena z mrežo teh bratovščin.

b) Sredi 16. stoletja je krščanskim deželam Evrope grozila skrajna nevarnost s strani Turkov. Velika zmaga kristjanov nad neprimerno močnejšim turškim ladjevjem v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je bila v tem oziru odločilnega pomena. Kdor gleda na dogodke s stališča evropske zgodovine, ne more podcenjevati usodne pomembnosti vélike lepantske bitke. Nobena pomorska bitka ni do tistega časa z ene in druge strani uporabila toliko bojnih ladij; zlasti pa je pomembno dejstvo, da je krščanska zmaga tedaj dokončno iztrgala islamskemu gospostvu Sredozemlje in napravila konec prodiranju Turkov po morju proti Zahodu. Ko je v naslednjem stoletju znova nastopila nevarnost, ki je ogrožala krščanske dežele, je bilo to na suhem in ne več na morju. – Že nekaj let pred bitko pri Lepantu si je papež Pij V. z vsemi močmi prizadeval, da bi krščanske dežele ob Sredozemlju sklenile zvezo zoper Turke. Zlasti je skušal prebuditi tudi duhovne sile zaveznikov in je v ta namen določil post in javne molitve, posebej še molitev rožnega venca. Boj se je z vso silo razvnel pri Lepantu ravno na 1. nedeljo meseca oktobra (7. 10.) 1571 – prav tistega dne, ko so se bratovščine rožnega venca zbrale in goreče molile rožni venec.

Kljub silni premoči na strani Turkov so kristjani sijajno zmagali. Zgodovinarji pripovedujejo, da je papež Pij V. imel 7. oktobra videnje, v katerem je spoznal, da so v tistem trenutku kristjani zmagali; pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. To zmago je tudi vrhovni poveljnik don Juan de Austria sam pozdravil kot Marijin odgovor na pobožno molitev rožnega venca. Beneški senat pa je pod sliko, ki predstavlja znamenito bitko, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija.« V hvaležni spomin na to milost je Pij V. 17. marca 1572 z listino Salvatoris Domini odredil, naj bo odslej 7. oktober posvečen praznovanju spomina sv. Marije Zmagovalke. Nato je 1. aprila 1573 njegov naslednik Gregor XIII. z listino Monet Apostolus določil natančneje ime tega praznika kot praznik naše ljube Gospe rožnega venca in odredil, naj se ta praznik na prvo nedeljo oktobra obhaja v vseh cerkvah, kjer koli se nahaja bodisi oltar bodisi kapela, posvečena Naši ljubi Gospe rožnega venca; in naj bo na ta dan tudi posebna procesija; v Rimu so se je prav do leta 1870 vsako leto udeleževali papeži, in sicer v dominikanski cerkvi sv. Marije della Minerva. Ob prvi stoletnici bitke pri Lepantu je papež Klemen X. na prošnjo Španije praznik in njegove slovesnosti razširil na vse španske dežele. Končno je ob priliki novih zmag nad Turki, to je leta 1683 pred Dunajem in nato leta 1716 ob obleganju otoka Krfa, papež Klemen XII. praznovanje ukazal za vso Cerkev. Sv. Pij X. pa je leta 1913 odredil, naj se praznik, ki ga je bil Leon XIII. povzdignil med godove 2. reda, obhaja vedno 7. oktobra. Ljubezen do te molitve so Slovenci izrazili tudi tako, da so ji posvetili tri župnijske in pet podružničnih cerkva.

Predmet praznovanja je preblažena Devica Marija, kolikor njeno življenje v rožnem vencu premišljujemo skupaj z Jezusovim, ne pa ravno podrobnejši zgodovinski dogodek, ki je bil povod za nastanek tega praznika. S postavitvijo praznika pod vzklikom rožnovenske Matere božje hočejo papeži priporočati prav vsem vernikom obliko pobožnosti, ki je za njihovo duhovno življenje prav posebno pomembna. Rožni venec je več kakor pa kakršna koli navadna pobožnost – to je naravnost ustanova molitve, ki ima v Cerkvi na neki način uradni značaj. Papež Janez XXIII. je leta 1962 v apostolskem pismu za mesec oktober zapisal: »Rožni venec kot vaja krčanske pobožnosti med verniki latinskega obreda, ki so znaten del katoliške družine, zavzema pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem sv. zakramentov.«

2. Odličnost molitve rožnega venca

Odličnost molitve rožnega venca in njegovo vrednost za krščansko življenje je zlasti obširno razlagal véliki papež Leon UII. v svojih številnih okrožnicah za mesec oktober, ki so ga mnogi verniki že zdavnaj prej posebej posvečali rožnovenski Materi božji. On je tudi dodal Iavretanskim litanijam vzklik »Kraljica presvetega rožnega venca«. S tem vzklikom je poudarjeno dejstvo, da je Marija povezana s svojim Sinom, Kraljem vesoljstva in središčem ter gibalno močjo tistega molitvenega življenja Cerkve, ki se vse – kakor v rožnem vencu – suče okrog središčnih resnic katoliške vere, to je okoli Gospodovega učlovečenja, trpljenja in poveličanja.

Nasledniki Leona XIII. niso prenehali z vso toplino znova in znova priporočati te oblike molitve. Papež Janez XXIII. je od svojega 14 leta redno vsak dan molil rožni venec; mnogokrat, posebno v starejših letih, je dnevno molil kar vse tri dele rožnega venca. Tako je razvidno iz njegovega Dnevnika duše. Kot papež je svojemu apostolskemu pismu Il religioso convento, ki ga je za mesec oktober 1962 naslovil na škofe in vernike vsega katoliškega sveta, dodal celo svoja lastna premišljevanja o rožnem vencu pod naslovom »Majhen poizkus za zbranost misli ob vsaki desetki rožnega venca«.

Rožni venec ima izredno vzgojno vrednost; že sam po sebi je učinkovita šola življenja v Kristusu ob Marijinem vodstvu. Prvine, ki ga sestavljajo, so zelo preproste; spadajo pa med najbolj častitljive, kar jih ima Cerkev v svoji molitveni zakladnici. Tako svetopisemski je, da ga nekateri imenujejo kar evangelij po Mariji, podobno kakor govorimo o evangeliju po Mateju itd. Rožni venec namreč vsebuje Gospodovo molitev Očenaš, ki je krščanska molitev v najodličnejšem pomenu besede; nato Zdravamarijo, sestavljeno iz dveh navedkov iz evangelija in iz prošnje, ki jo je dodala Cerkev in je naslovljena na Devico Marijo; končno slavospev »Slava Očetu«, v katerem Cerkev že od najstarejših časov povzema jedro svojega verovanja v troedinega Boga.

Dušo vsem tem molitvenim obrazcem pa daje zaporedno premišljevanje petnajstih skrivnosti, veselih, žalostnih in častitljivih, ki so vse vzete iz Svetega pisma, razen zadnjih dveh. Te dve sicer izrecno in dobesedno nista izraženi v Svetem pismu, sta pa vsebinsko brez dvoma v njem globoko utemeljeni. Te skrivnosti omogočajo tudi najpreprostejšim vernikom, da v duhu spremljajo glavne stopinje Kristusovega in Marijinega življenja ter se iz tega tako rekoč nadihajo ozračja vere, upanja in ljubezni. Pa tudi verniki z najvišjo izobrazbo morejo tukaj najti neizčrpno bogastvo snovi za oblikovanje svojega krščanskega življenja.

Rožni venec navaja kristjane, da se vsak dan vsaj za nekaj trenutkov pomudijo – lahko tudi večkrat na dan, zdaj s to zdaj z ono desetko – ob tem, kar Cerkev vsako leto znova postavlja pred nje v obhajanju liturgičnega bogoslužja, to se pravi ob središčnem odrešenjskem dogajanju: ob Gospodovem učlovečenju, trpljenju in poveličanju. Premišljevanje je pri rožnem vencu nekaj bistvenega. To premišljevanje je »tiho spočitje v resnici in življenjski polnosti troedinega Boga, tiho ostajanje pri skrivnosti Kristusovega učlovečenja, smrtne žrtve in poveličanja … vztrajanje v Marijinem življenjskem območju, katerega vsebina je Kristus (R. Guardini). Tako pomeni rožni venec hojo po poti, ki je »posvečena s Kristusovo krvjo in z Marijinimi solzami« (Leon XIII., okr. Magnae Dei Matris).

Medtem ko jagode rožnega venca drsijo skozi prste in ko pri vsakem oddelku desetkrat izgovorimo znani novozavezni pozdrav Mariji, dobita naš duh in naše srce prostor za razgovor z Bogom. Svoje življenje in življenje tistih, ki nam morajo biti dragi, postavljamo pred obličje večnih resnic in skušamo izvajati iz njih praktične posledice za svoje delo, ki nas čaka; pri tem se obračamo na Marijo, da bi prosila za nas svojega Sina in Očeta, od katerega pride vsak dober dar. Vse svoje zadeve in skrbi moremo izliti v to molitev, kakor pravi psalmist: »Preloži na Gospoda svojo skrb, on te bo podpiral« (Ps 54,23). Mnoga težavna vprašanja vsakdanjosti dobijo ob takšni molitvi rožnega venca novo luč, ko jih ob roki svoje duhovne Matere premislimo pred Bogom. Bremena življenja postanejo znosnejša, ali bolje rečeno: mi postanemo močnejši, ker jih nosimo z Bogom in pred Marijinim obličjem v zedinjenju s Kristusom.

Véliki krščanski mislec in vzgojitelj Romano Guardini je kot 55-letni ni profesor napisal knjigo Rosenkranz Unserer Lieben Frau (Rožni venec naše ljube Gospe, München 1940). V njej med drugim pravi: »Čim dlje človek živi, tem bolj jasno vidi, da so ravno preproste stvari resnično velike. In tako je tudi z rožnim vencem. Pri rožnem vencu gre »za središčne skrivnosti Boga in za odrekanje sveta. Kdor tega ne vidi, kdor tega noče videti ali morda videti ne more, naj rožni venec raje izpusti iz svojih prstov, ker mu ni dorastel. Najgloblji razlog za brezmejno kritiko, kateri je izpostavljen rožni venec, je brez dvoma treba iskati na tem mestu. Naš čas je postal v veri slaboten, čas, kateremu je skrivnost in poglabljanje vanjo ter počivanje v njej postalo nekaj tujega. Kdor skrivnosti Boga in našega odrešenja ne jemlje resno in kdor zaradi tega »nima časa« spustiti se vanjo, ta seveda z molitvijo rožnega venca ne more skleniti prijateljstva, kaj šele da bi skrivnosti rožnega venca ljubil in jih ljubeče podoživljal … in dobival hrano iz njih.« (Ob Guardinijevem izrazu »preproste stvari« se moramo nujno spomniti, da je leta 1944 tako naslovil svojo knjigo mladi Emilijan Cevc in v njej na str. 199-206 zapisal svoje misli o rožnem vencu ob grafiki Rika Debenjaka.)

Ko govorimo o skrivnostih rožnega venca, o skrivnostih, ki naj se jim pri molitvi damo notranje prepojiti in presijati, »ne mislimo na »skrivnosti« v pomenu nekakšnih ugank. Beseda »skrivnost« tukaj ne pomeni nečesa, kar bi se tikalo samo razuma ali radovednosti. Tu gre namreč za dogodke iz Kristusovega življenja, v katerih je večno, neizmerno in brezdanje blaženo božje življenje samo stopilo v človeško zgodovino, da bi nas pritegnilo v svoje območje. V tem hoče molivec prebivati, nadihati se božjega ozračja samega, umiriti se v njem in okrepiti, da bi nato spet mogel z obnovljenim srcem dalje živeti.«

So ljudje, ki v nerazumevanju mislijo, da se z molitvijo rožnega venca trgamo stran od predanosti Kristusu in v njem troedinemu Bogu, od predanosti, kakršna gre le njemu, in da ostajamo pri zgolj ustvarjenem bitju – saj brez dvoma drži, da Marija je in ostane zgolj stvar, čeprav je »po milosti božji za Sinom povišana nad vse angele in ljudi« (2 Vat C 66). Ti naj pomislijo, da je celo eden najbolj gorečih Marijinih častilcev vse cerkvene zgodovine sv. Ludvik Grignion Montfortski zapisal: »Če bi vodila pobožnost do Marije proč od Kristusa, bi jo morali zavreči kot hudičevo prevaro. A tega se nam ni bati, dà, ta pobožnost nam je nasprotno le zato potrebna, da popolneje najdemo Kristusa, ga nežneje ljubimo in mu zvesteje služimo« (Nauk o pravi pobožnosti, št. 62).

R. Guardini je istega mnenja kakor sv. Ludvik Montfortski in pripominja: »Krščansko ljudstvo je Marijo vedno ljubilo z le njej pridržano ljubeznijo; in nikoli ni bila dobra tista ura, ko so kristjani mislili, da morajo zaradi Sinove časti raztrgati svojo prastaro povezanost z njegovo Materjo.« In posebej glede rožnega venca pravi R. Guardini: »Če nam je postal kdo zelo pomemben, potem se veselimo, ako srečamo nekoga drugega, ki je z njim povezan. Tu vidimo, kako njegova podoba odseva v človeškem življenju nekoga drugega, in vidimo s tem njegovo podobo na nov način. Naše oči naletijo na dve očesi, ki prav tako ljubita in vidita. Ti očesi dodasta moč svojega videnja našim očem; in naš pogled more sedaj premagati ozkost svojega lastnega bitja in nekako zaobjeti ljubljeno osebnost, ki jo je naš pogled doslej videl le od ene strani. Radosti, ki jih je izkusil drugi človek, in bolečine, ki jih je trpel, postanejo prav tolikere strune, katerih tresljaji spravijo naše srce na nov način k donenju, razumevanju, odgovarjanju. Nekaj takega, le čisto v drugačnem redu, se dogaja v molitvi rožnega venca.« Skrivnosti božje-človeškega življenja Jezusa Kristusa smerno pri tem »videti z očmi njegove svete Matere« in premagana je ozkost in slabotnost našega lastnega očesa.

3. Rožni venec in ekumenizem

Neredko tudi zelo dobronamerni katoličani mislijo, da prav delajo, če skušajo nekako izriniti iz svojega duhovnega življenja in tudi iz življenja drugih vsakršno kaj bolj izrazito pobožnost do Marije, posebno pa še tisto, ki hoče dobivati hrano v molitvi rožnega venca. Zdi se jim namreč, da bodo s tem kar največ napravili za izpolnitev Jezusove tako goreče želje: »Da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17, 21).

Ali imajo prav? Ali je pot, ki jo predlagajo, res pot pravega ekumenizma, kakršnega tako priporoča 2. vatikanski koncil?

Spomnimo se najprej, da ekumenizem tudi na vzhodne kristjane ne sme pozabiti. In o teh koncil sam pravi, da »v veličastnih himnah slavijo Marijo, vedno Devico, ki jo je efeški vesoljni zbor v skladu z naukom Svetega pisma slovesno razglasil za sveto božjo Mater, da bi bil Kristus priznan za resničnega božjega Sina in Sina človekovega« (Ef 15,2).
Pa tudi med zahodnimi nekatoličani se danes med neredkimi teologi in dušnimi pastirji dvigajo glasovi, ki opozarjajo, da ni mogoče biti v resnično pravem odnosu do Kristusa, če gremo mimo njegove Matere. Tako je npr. ugledni evangeličanski teolog H. Asmussen leta 1950 izdal zelo lepo in toplo napisano knjigo Maria, die Mutter Gottes (Marija, Mati božja). V njej poudarja, da je Marija k učlovečenju prispevala bistveno prvino. Pri skrivnosti učlovečenja je bila predstavnica vsega človeštva; bila je in je še vedno vez med Kristusom in človekom; če v zgodovini odrešenja ne upoštevamo Marije, to pomeni, da nimamo pravega gledanja na učlovečenje božjega Sina. – Današnji protestanti tudi spet opažajo, kako so prvi reformatorji vsaj v bistvu še ostali zvesti izročilu prvih stoletij – tudi kar zadeva Marijo. Posebej glede molitve rožnega venca naj bo navedeno doživetje evangeličanskega pastorja in teologa Richarda Baumanna. Leta 1950 je potoval v Rim na svetoletne slovesnosti. Hotel je na svoje oči videti, kako se vse to sklada ali ne sklada s tisto miselnostjo, kakršna odseva iz Svetega pisma nove zaveze. Na romarskem vlaku je opazil, kako sta dva katoličana polglasno molila rožni venec. Baumannu je prišlo na misel: »Blebetanje poganov!« Toda zazdelo se mu je, da sliši opomin sv. Pavla, naj vsakdo gleda na to, kar je bližnjega, in ne le na to, kar je njegovega; in naj bližnjega ne obsoja. Potem Baumann opisuje, kako sta katoličana molila rožni venec in pri tem omenjala Kristusova odrešilna dejanja. »Da si človek ravno s ponavljanjem vtisne resnico, za to je priča zbirka psalmov. Kakor miren dež prodira resnica prav do podzavesti; izklesani katekizemski stavki neizbrisne veljavnosti, prav za tiste male, katerim pripada božje kraljestvo. To je mirno, dalj časa trajajoče premišljevanje, umiritev duha v božjem češčenju. To, kar tudi mi evangeličani zopet začenjamo spoznavati v njegovi vrednosti. Križ je vseobvladujoče znamenje majhne verige ljubezni. Jagode so opora za spomin in pomoč zoper nepotrpežljivost, tako da človek vztraja določeno mero časa. Vse to je eden izmed pripomočkov za molitev – znamenje, kako zelo se nam je približal Bog, naš Odrešenik.«

Nato Baumann nadaljuje, kako ga je od začetka nekako odbijalo klicanje Marije v tej molitvi. A spomnil se je: »Zdrava Marija! Ob koncu: Jezus! To je vendar svetopisemsko. To je pozdrav angela in Elizabete v prvem poglavju Lukovega evangelija. Kristjani zato izgovarjajo ta pozdrav, da bi uresničevali svetopisemsko Marijino napoved:
»Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi … To so vse generacije do konca sveta. Ti ljudje Marije nimajo za mrtvo, ampak menijo, da živi popolnoma pri Gospodu. Tudi sloviti protestantski pridigar Fr. Chr. Oetinger iz 18. stoletja to ugotavlja: »Verujemo, da je prvo vstajenje Marija že zdavnaj dosegla.« Združeni so ti ljudje z njo – to se kaže v tem, da jo nagovarjajo s svetopisemsko besedo. Vidijo jo čisto blizu pri Jezusu, kakor je bilo to nekoč in je obljubljeno že ob začetku zgodovine odrešenja (1 Mz 3,15) ter je sedaj tudi v nebesih uresničeno in za božje ljudstvo navzoče in resnično blizu.«

Nekoliko je bil Baumann sprva presenečen ob besedah: »Jezus, ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.« A pomislil je: Ali je samo Marija doživela resničnost besede iz knjige Razodetja: Bodi zvest do smrti in dal ti bom krono življenja«? Saj obljuba velja vsem udom Kristusovega telesa … Udje Kristusovega telesa pred obličjem troedinega Boga opevajo v Zdravamariji svoje lastno veselje nad odrešenjem in svoje upanje na večno poveličanje. In vsem naj nekoč velja, kar je Elizabeta v Svetem Duhu prvikrat govorila Mariji: Blagor ji, ker je verovala! Kajti izpolnilo se ji bo, kar je povedal Gospod.«

Nikar naj torej ne mislimo, da bomo pravi ekumenizem pospeševali s podcenjevanjem in opuščanjem molitve rožnega venca. Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi v odloku o ekumenizmu: »Vsi verniki naj se zavedajo, da bodo toliko bolje pospeševali in celo izvrševali zedinjenje kristjanov, kolikor bolj bodo težili po čistem evangeljskem življenju. Čim tesneje bo njihovo združenje z Očetom, Besedo in Svetim Duhom, tem prisrčneje in tem lažje bodo mogli pospeševati medsebojno bratstvo« (E 7,3). In prav rožni venec je eno od najboljših sredstev za življenje po evangeliju.

Strle

VIR: Leto svetnikov, 4, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 57-66.