Sv. Vid, + ok. 300 mučencev 15. junij

Mučenca Vida prištevamo med najbolj češčene svetnike na Slovenskem. To je vidno že iz števila njemu posvečenih cerkva, ki jih je 41, od tega 16 župnijskih, večinoma takih, po katerih se imenuje tudi kraj (Šentvid, Sv. Vid). Ker so cerkve sv. Vida med najstarejšimi in segajo na začetek krščanstva med Slovenci, domnevajo učenjaki (npr. R. Nahtigal), da so jih postavljali v krajih, kjer so poprej častili Svetovita (Sventovita), poganskega boga Slovanov. Število cerkva, posvečenih svetemu Vidu, še ne obseže vsega češčenja, zakaj tega svetnika so šteli tudi med 14 pomočnikov v sili, kjer se njegovo ime ne postavlja na prvo mesto, čeprav je pomembno. Priporočali so se mu v premnogih stiskah: za zdravje živcev in oči (vida), zoper t. i. Vidov ples in božjast, ob nevarnosti bliska in ognja, zoper kačji pik, za ohranitev čistosti. Za nebeškega zavetnika so ga imeli: lekarnarji, kotlarji, pivovarji, mutci in gluhci, viničarji in rudarji pa tudi odrski igralci in plesalci. Upodabljali so ga na dva glavna načina: kot mladeniča s palmo in krokarjem, knjigo ali levom, in mučenega v kotlu ali s kotličem v roki. V rimsko-nemškem cesarstvu so mu kot zavetniku države dodajali še cesarske insignije (hermelin, cesarsko jabolko, orla ali petelina; tega so zmotno razlagali kot spomin na Svetovita, ki ima za svoje znamenje petelina).

O življenju in mučeništvu svetega Vida se ni ohranil noben star zgodovinsko utemeljen opis, temveč samo fantastična legenda iz leta 600 in poznejšega časa, in to v različnih oblikah. Zato je nastal dvom o njegovi resnični osebnosti. Toda prič o njegovem prisrčnem in razširjenem češčenju imamo iz zgodnjih časov toliko, da je treba dvom o njegovi zgodovinski osebnosti zavreči. Že dobro stoletje pred nastankom legend je znano, da je v času papeža Gelazija I. (492-496) stala v Rimu cerkev, posvečena temu mučencu. Iz spisov sv. Gregorja I. (+ 604) spoznamo, da so se po sv. Vidu imenovali samostani na Siciliji in Sardiniji. Še bolj trdno sklepamo iz dejstva, da tega mučenca poznajo vsi najstarejši cerkveni koledarji tako na Zahodu kakor na Vzhodu. Ti se niso držali izmišljotin, ampak obče znanih in z dokazi podprtih dejstev. Sveti Vid spada torej med tiste mučence, ki so jih kristjani dobro poznali in morda prav zato o njih nihče ni poizvedoval, ker ni bilo dvomov. Podobno zagotovo vemo za grobove več mučencev, katerih mučeništva ni nihče obdelal v spisih. V dobi množičnega pokola kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom ne moremo niti pričakovati, da bi bila vsaj imena vseh žrtev ugotovljena. Ime in mučeništvo sv. Vida pa sta zanesljivo ugotovljena. Ker se tudi legende opirajo na nekaj dejstev, ki so jih vsi poznali, da je bila zgodba verjetna, lahko iz njih povzamemo tisto, kar vse omenjajo; tako smemo za čas mučeništva vzeti Dioklecijanovo dobo (ok. 300), za verjeten kraj mučenčevega rojstva Sicilijo, za kraj mučenja dolino reke Sele v Lakaniji (ob Salernskem zalivu) in za Vidovo starost zgodnjo mladost.

Preberimo si tudi legendo:
Za časa vlade cesarja Dioklecijana sta živela na Siciliji pobožna zakonca Modest in Krescencija. Bogati senator Hila, ki ni vedel, da sta kristjana, je sprejel Krescencijo za vzgojiteljico mladega sina Vida. Krescencija je z Modestovo vednostjo dečka krstila. Ko je mladi Vid mogel sklepati roke, ga je učila molitve in krščanskih resnic. Te nauke je podpirala z lepim zgledom svetega življenja. Tako je otrok pod njenim vplivom zrasel v duhovitega, angelu podobnega dečka.

Ko se je Vid vrnil k očetu, ga je bil ta silno vesel, ker je bil nenavadno priden, poslušen in skromen. Oče takrat še ni vedel, da je Vid kristjan, pač pa je to kmalu zaslutil, ko je sin z znamenjem sv. križa čudežno ozdravljal slepce, bolnike in obsedence. Odkrito je Vid neko priznal, da je le krščanski Bog pravi. Oče se je močno vznemiril. Z obljubami, solzami in prošnjami je silil sina, naj z njim daruje državnim bogovom; Vid je pa ostal stanoviten in je očetu odgovarjal: »Oče, ko bi ti vedel, kako lep in dober je krščanski Bog, bi ga takoj molil.« Oče ga je za to besede pretepel, sin pa je slavil Boga za udarce.
Oče je svojo nesrečo potožil prijatelju, prefektu Valerijanu. Prosil ga je, naj pokliče Vida k sebi, ker je mislil, da se bo Vid sodnika ustrašil. A tudi prefekt s prigovarjanjem ni nič dosegel. Zato je dečka ukazal mučiti in ga je napol mrtvega poslal očetu. Vidu so se pa rane čudovito hitro zacelile. Radostno se je zahvalil Bogu za milost, da je smel javno trpeti za križanega Jezusa.

Takrat so razglasili cesarjev odlok: Kdor zaničuje bogove ali podpira kristjane, se mora kaznovati s smrtjo. Hila je hotel pokazati svojo pokorščino državi in odvrniti sum, češ da skriva kristjana. Zato je hotel sina sam izročiti sodišču. Modest in Krescencija pa sta Vida skrivaj odpeljala iz očetove hiše in ga na majhni ladji pripeljala v južno Italijo, v Lukanijo v sedanjem Salernskem zalivu.

Tam so ostali le malo časa. Cesarjevega sina je mučil hudi duh, ki pa je izjavil, da se umakne le Vidu; tudi je povedal kraj, kjer je Vid prebival. Cesar je Vida, Modesta in Krescencijo takoj poklical v Rim. Vida je prosil, naj mu sina ozdravi. Vid je na mladeniča položil roko, ga prekrižal in v Jezusovem imenu ukazal hudemu duhu, naj mladeniča zapusti. Res je šel hudi duh s strašnim preklinjanjem iz njega in cesarjevič je ozdravel. Cesar je nato rekel Vidu: »Tebi in tvojim staršem zagotavljam svojo popolno naklonjenost. Vsega boste imeli dosti. Pridite torej, da se za to dobroto zahvalimo z daritvijo.« Vid mu je mirno odgovoril: »Tvojih zakladov ne potrebujemo; dosti smo bogati, ker imamo milost našega Gospoda, ki nam bo dal nebeško kraljestvo. Tvojim bogovom pa ne bomo nikdar darovali.« Ta izjava je ponosnega cesarja užalila. Takoj je pozabil dobrote in rekel zasmehljivo: »Pa hočem videti, ali je vaš Bog dosti mogočen, da vas iztrga iz zob mojih levov.«
Brez odloga so Vida, Modesta in Krescencijo odpeljali v gledališče. Trije levi so planili nanje z glasnim rjovenjem, Vid pa je naredil znamenje križa in živali so jim krotko legle k nogam. Cesar je vzkliknil: »To je čarovnija!« Ukazal je vse tri vreči v kotel, poln raztopljenega svinca. Takoj se je pa prikazal angel in jih rešil. Ljudje so vpili: »Takih čudežev še nismo videli, Bog tega dečka je resničen in velik.« Cesar jih je nato dal do smrti mučiti na natezalnici. Med mučenjem je nastala nevihta, grmelo je, strele so švigale in zemlja se je tresla. Sodniki in gledalci so se prestrašili in zbežali. Krščanska gospa Florentina je odnesla trupla sv. mučencev in jih pokopala.

Legende so v tem primeru nastale kot razlaga resničnega Vidovega življenja in njegove smrti za vero v Kristusa, in ne obratno. Iz legend je seveda treba izločiti vse tisto, kar je izmišljeno ali vanje vneseno od drugod. Za tako snov štejemo pripoved o zakoncih Modestu in Krescenciji, ki sta Vida spremljala, ker ta motiv večkrat srečujemo še drugod. Iz dogodkov, ki so v legendi, smemo izločiti še zgodbo o izgonu hudobnega duha iz obsedenega sina cesarja Dioklecijana, ker o takem sinu ni zgodovinskih poročil. Isto velja za druge izrednosti in domišljijsko pretiravanje, vendar je to razločevanje težavnejše. Gotovo pripovedovanje legend izraža občudovanje vernikov nad junaško zvestobo svetega Vida Kristusovi resnici, kar je po sodbi vernikov 7. stoletja Bog nagradil in potrdil s čudeži. Legende torej predvsem ustrezajo vernosti dobe, v kateri so nastale. Tej dobi ni bilo dosti mar za trdne zgodovinske podatke.

Iz poznejšega časa vemo, da so leta 775 relikvije sv. Vida prenesli v samostan St. Denis pri Parizu; Francozi imenujejo tega svetnika Guy. Od tod je del relikvij dobil leta 836 samostan Korvey na Vestfalskem, roko sv. Vida pa je cesar Henrik I. poklonil češkemu knezu sv. Venčeslavu (Vaclavu); hranijo jo v veličastni cerkvi sv. Vida na Hradčanih v Pragi.

Miklavčič

God sv. Vida je bil po starem julijanskem koledarju na kresni dan. Zato je v starih rekih še omenjen kot najdaljši dan z najkrajšo nočjo. Takrat je najbrž nastal tudi splošno znani rek, da je sv. Vid češenj sit, ker so pač o kresu povsod zrele. Kot enemu od štirinajstih pomočnikov v sili so se mu ljudje nekdaj priporočali pri boleznih živcev in oči; pravijo, da ta dan ne sme biti dežja, sicer bo slaba letina.

Kumer

VIR: Leto svetnikov, 2, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 653-656.