Žalostna Mati Božja 15. september

Takoj za praznikom povišanja sv. križa je god Žalostne Matere božje. Tudi to smo priča jasnih, miselno zelo bogatih črt liturgije: Kristus in Marija sta neločljivo povezana med seboj, drugi Adam z drugo Evo v najbolj odločilnem trenutku odrešitvene zgodovine, »mož bolečin« (Iz 53,3) z ženo, ki je ob vznožju križa postala »kraljica mučencev«, ko je šlo za sodelovanje pri izvršitvi najbolj odločilnega odrešenjskega dejanja. Pot do povišanja sta bila pri Kristusu trpljenje in smrt na križu, pri njegovi sveti materi pa je bila pot k povišanju, pot k vnebovzetju vztrajanje ob Kristusu skozi vse življenje, posebej še pod križem. In kakor je bil Kristus »povišan« zato, da bi »vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32), tako naj bi obenem s Kristusom, drugim Adamom, trpela in po poti največjega trpljenja v pridruženju Kristusu dosegla povišanje tudi druga Eva, Marija, s tem namenom, da bi nas čim bolj učinkovito pritegovala na pot hoje za Kristusom skozi zemeljsko trpljenje v poveličanje pri Očetu.

Glede dneva, na katerega se spominjamo Marijinega duhovnega mučeništva pod križem, je pomenljivo tudi tole: god Žalostne Matere božje s svojo pretresljivo resnobo je obenem tudi osmi dan (osmina) po njenem rojstvu. Kaj hoče liturgija pokazati s tem drugega kakor to, da vse Marijino bivanje, njen obstoj in njena veličina, prejema svoj pravi smisel od Kristusovega križa? Biti Odrešenikova mati in materinska družica pri njegovem odrešenjskem delu – v tem je ves Marijin poklic.

Češčenje Žalostne Matere božje in nastanek praznika

Na praznik Žalostne Matere božje se ne spominjamo samo tiste bridkosti, ki jo je Marija doživljala na Kalvariji tja do pokopa svojega Sina, marveč celotnega njenega duhovnega mučeništva skozi vse njeno življenje. Češčenje Marijinih žalosti, ob katerih premišljevanju naj kristjan zajema hrano za rast v veri, upanju in ljubezni, se opira na svetopisemska mesta o Mariji, če jih beremo v luči ideje Marija-Eva (jasno izraženo najdemo to idejo že pri sv. Justinu sredi 2. stoletja). Ta mesta so: Marija zavestno privoli (Lk 1,38) v to, da postane Odrešenikova mati (Mt 1,21) in da bo s tem deležna trpljenja, ki bo po napovedih Stare zaveze (prim. zlasti Iz 53) zadelo prihodnjega Mesija; napovedano ji je, da bo meč bolečin prebodel njeno dušo, njeno srce (Lk 2,35); Sveto pismo govori tudi o žalosti, kakršno je Marija občutila ob Jezusovem nepričakovanem zaostanku v templju (Lk 2,41-50); in pripoveduje, kako Marija stoji pod križem, ko njen Sin umira za odrešenje sveta (Jn 19,25-37).

Marijo so posebej, kot stoječo v bolečinah pod križem na Vzhodu, gotovo častili že v 4. stoletju, na Zahodu pa vsaj od 9. stoletja naprej. Marijino sotrpljenje in sočustvovanje s Kristusom, zlasti pod križem, od Origena dalje (prva polovica 3. stoletja) najdemo vsaj kratko omenjeno pri zelo mnogih cerkvenih očetih, ki nakazujejo tudi pomen premišljevanja tega trpljenja za kristjanovo duhovno življenje. Sv. opat Poimen (gl. 27. avgust) ima v zbirki 187-ih duhovnih misli, ki so nam ohranjene, tudi tole misel: »Moja duša je šla na kraj, kjer je videla sveto Marijo, božjo mater, kako joka ob vznožju križa. Hotel bi vedno tako jokati« (PG 65,358). Bizantinski »Pevec« Roman (+ ok. 560) pa v pesniški podobi opisuje, kako je Marija srečala svojega Sina, ko je šel, s križem obložen, na Kalvarijo; tedaj se je spomnila na čudež v Kani: »Kakor ovca je gledala svoje jagnje, peljano zato, da bi bilo umorjeno; Marija je skupaj z drugimi ženami šla za bridkim sprevodom, govoreč vsa žalostna: »Kam greš, moj Sin? Zakaj v tem trenutku pospešuješ svoj korak? Ali je znova ženitnina v Kani, kamor hitiš, da bi spremenil vodo v vino za svatbo?«
Romanova misel je globoko skladna z mislijo Janezovega evangelija. Kristusovo trpljenje je res nova Kana. Jezusova ura je prišla; in Odrešenikova mati je spet tam, da bi z njim obhajala ženitnino nove zaveze. V Kani je Gospod na Marijino priprošnjo začel svoje javno delovanje; na Kalvariji ga dovršuje ob soglasju svoje matere: sedaj spreminja vodo, ki je rabila za očiščevanje Judov; in s svojo krvjo daje pečat novi zavezi s človeštvom. Čudež v Kani je v kali vseboval kalvarijsko daritev; bil je podoba in predigra tega, kar naj se nekega dne razvije do polnosti; ko je Gospod na Marijino priprošnjo v Kani storil prvi čudež, je nepreklicno stopil na pot, ki je peljala na Kalvarijo.

Marija zdaj ve, da je Jezusova ura prišla. Njena vloga v Kani je bila v tem, da je nagnila Gospoda k pospešitvi uresničevanja odrešenjskega poslanstva. Ko pa je sedaj njen Sin dospel do konca, jo spet najdemo oh njem, da bi ga spremljala v zadnjem in najbolj odločilnem trenutku celotne zgodovine odrešenja.

Motili bi se, če bi mislili, da je pobožnost do Žalostne Matere božje nekaj, kar ima svoj začetek v zahodnjaški čustvenosti srednjega veka, ko veliki tok liturgije ni več zadostno nahranjal ljudskih množic. Na Vzhodu je že zdavnaj prej pod imenom sv. Efrema (gl. 9. junij) krožilo več slavospevov (himen), nanašajočih se na Marijine žalosti. Ena od teh pesnitev je tako toplo čustvena, ko gre za opevanje Marijine bridkosti, da so jo nazvali Stabat (Mati žalostna je stala) krščanske starodavnosti. Njena vsebina je zelo podobna srednjeveškim Tožbam (Planctus), ki so se pozneje pojavile v deželah latinsko govorečih kristjanov. Sv. Janez Krizostom je pripomnil, da so bile Mariji po posebni božji previdnosti prihranjene bolečine deviškega poroda, pač pa je Marija poznala porodne bolečine ob vznožju križa. Misel na Marijino trpljenje je v bizantinski liturgiji obilno navzoča. Res je, da nimajo tam posebnega praznika, ki bi bil posvečen Marijinim žalostim; toda v liturgiji postnega časa, zlasti proti koncu, je Mariji posvečenega mnogo več kakor pa v zahodni liturgiji. »Speve v čast Materi božji pod križem« najdemo v vzhodni liturgiji kar skozi ves postni čas, posebej še na nedelje, srede in petke. V enem od teh spevov govori Marija: »O moj otrok! Kaj si torej storil? Ti, ki si najlepši med vsemi človeškimi otroki, ti si brez diha in brez lepote … O, moja luč, ne morem prenašati, da bi to gledala umrlega; ranjena sem do dna svojega bitja in strašen meč mi prebada srce.«

Na Zahodu se pojavijo sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje v 9. stoletju; močnejši tok pa nastopi šele v 11. stoletju, npr. pri sv. Anzelmu, Abaelardu, sv. Bernardu itd. V raznih zbirkah molitev in v dnevnicah so tedaj Jezusovim bridkostim čedalje bolj pridruževali Marijine. V 13. stoletju so nastale mnoge ljudske Hvalnice (Laudi) in Tožbe (Planctus) v čast Marijinim bridkostim. Zelo priljubljena je postala Stabat Mater, ki jo večinoma pripisujejo Jacoponu da Todiju (+ 1306). Pobožnost med vernim ljudstvom je sprožila gibanje, ki je privedlo zlasti do ustanovitve reda servitov, to je Služabnikov bl. device Marije (1233, gl. 17. februar). Nastale so tudi bratovščine sedmerih Marijinih žalosti in se naglo razširile. Prvo je ustanovil duhovnik Joannes iz Coudenberga V Flandriji (leta 1495).

V 13. stoletju so nastali oltarji, posvečeni posebej Marijinim sedmerim žalostim (leta 1221 v samostanu Schönau ob Ensi, kmalu za tem še drugod). Upodabljanje Žalostne Matere božje se je opiralo na misel o Marijinem sočustvovanju z Jezusom, kakor so ga umevali grški cerkveni govorniki od 6. do 8. stoletja, pozneje tudi sv. Bonaventura in drugi mistiki na Zahodu. Ko je nastopilo liturgično obhajanje Marijinih žalosti – V Kölnu vsaj že leta 1423 – so se razen na miniaturah, ki so nastopile že prej, pojavile večje podobe Žalostne Matere božje, in sicer ne več z enim samim mečem na prsih, marveč s petimi ali sedmimi meči v srcu. Nekoliko pozneje je visoka umetnost ustvarila kipe Žalostne Marije; med njimi je tudi slovita Michelangelova.
Češčenje, ki se je najprej nanašalo na Marijino bolečino pod križem, se je začelo kmalu nanašati tudi na ostale Marijine bridkosti. Po raznih spreminjanjih so v skladu s prav tolikerimi Marijinimi radostmi prišli do ustaljenega števila sedem: napoved starča Simeona, beg pred Herodom, tridnevna izgubitev Jezusa v templju, srečanje z Jezusom na križevem potu, križanje (Jn 19,25.26), položitev Jezusa, snetega s križa, v Marijino naročje, položitev v grob. Okoli leta 1500 je to postalo splošna last. Število sedem so izbrali tudi zato, ker ima v Svetem pismu zelo pogosto simbolični pomen: pomen vesoljnosti. Obenem je vplivalo tudi dejstvo, da je po sedem tistih stvari, ki so pomembne za naše zveličanje: sedem zakramentov, sedem darov Svetega Duha, sedem kreposti (tri božje, štiri glavne), sedem glavnih napak.

Posamezni kraji, redovi so skupaj z mnogoterimi bratovščinami praznik v čast Žalostni Materi božji obhajali že vsaj v 15. stoletju in imamo od tedaj ohranjen tudi poseben mašni obrazec. Ta praznik je papež Benedikt XIII. (1724-1730) leta 1727 nastavil na tihi ali cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo), ki so ga ponekod imenovali »petek Marijinih žalosti«, in so ga od tedaj naprej – do leta 1960 – obhajali v vsej zahodni Cerkvi. A poleg tega so serviti od leta 1668 dalje obhajali spomin Marijinih žalosti tudi na 3. nedeljo v septembru. Papež Pij VII. je nekaj mesecev po svoji vrnitvi iz Napoleonovega ujetništva septembrsko obhajanje, ki se je že prej od servitov širilo tudi drugam, raztegnil na vso Cerkev rimskega obreda. Sv. Pij X pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra. In to je ostalo tudi še po novi uredbi cerkvenega koledarja, čeprav v ljudski pobožnosti (petje) ves postni čas Jezusu pridružujemo tudi Marijo.
V 16. stoletju se je začel uveljavljati tudi rožni venec sedmerih Marijinih žalosti, pozneje (19. stoletje) živi rožni venec in nekakšen Marijin križev pot (Via Matris) s premišljevanjem Marijinih bridkosti, pa tudi pobožnost sedmerih petkov pred obema praznikoma Žalostne Gospe. Ponekod so uvedli tudi obhajanje celotnega meseca septembra kot Žalostni Materi božji posvečenega.

Družica pri Odrešenikovem trpljenju

Vse druge Marijine bridkosti so bile povzete v njeni bolečini pod križem, kakor se je tudi pri Kristusu vse njegovo življenje izlilo v poslednjo, do dna bitja posegajočo kalvarijsko daritev. Marijina bolečina, pridružena Jezusovi na križu, je bila nepopisna, zato je sv. Bernard Marijo imenoval »kraljica mučencev«. Že prej, v 9. stoletju, pa je Psevdo-Hieronim – najbrž je to Pashazij Radbertus – v Mariji videl »mučeništvo, ki je bilo več kakor mučeništvo«. Tudi največ bizantinskih troparijev (nekakšnih antifon) v liturgiji in zahodnih latinskih Žalovanj (Planctus) iz časa srednjega veka ima pred očmi ta vidik, ki je kristjane nagibal, naj na Marijino ljubezen odgovarjajo s svojo dejavno ljubeznijo. V 15. in 16. stoletju so radi poudarjali, da se je Marijina polnost največje in najplemenitejše človeške ljubezni povezala z najvišjo stopnjo ljubezni do Boga – in tako je Marijino sočutje z Jezusom postalo nedoumljivo mučeništvo ljubezni.

Nekateri umetniki so ob teh premislekih prišli do tega, da so si Marijo predstavljali, kakor da je pod križem omedlela. Nisi pazili na to, da so Marjine bolečine na Kalvariji vendarle bile na neki drugi ravni kakor pa bolečine navadnih mater. Marija ve, kdo je njen Sin; Marija vidi v njem Odrešenika človeštva; ve, da je tista odrešenjska dejavnost, ki se odvija na križu, najveličastnejši trenutek Jezusovega poslanstva na zemlji. Marija torej ne trpi »kakor tisti, kateri nimajo upanja« (1 Tes 4,I3). Njena bolečina je »velika kot morje« (Žal 2,13), globoka in neizmerljiva; vendar pa polna spokojnosti in plemenitosti. In najboljši umetniki so to razumeli, ko so klesali podobe »sočutne« Marije, ki krasijo tolikere cerkve, precej tudi v Sloveniji. Obrazu bl. device so vdihnili molčečo resnobo, bridko plemenitost – in to je navsezadnje bolj ganljivo kakor pa preveč poudarjeno prikazovanje skrajne bolečine, prehajajoče že v brezupnost. Ko Marija drži v naročju svojega mrtvega Sina, se spušča nanjo, na njeno srce božji mir s popolno gotovostjo, da se vse šele začenja. Veličastvo velikonočnega jutra že pada na Marijino bolečino; Marija čuti, da to jutro prihaja. In v srcu že nosi ljubezen do vseh Jezusovih učencev, ki ji jih je v osebi učenca Janeza izročil umirajoči Gospod.

Marija je bila brez dvoma na edinstven način zedinjena s Kristusom pri najodličnejšem dejanju odrešenja. Pod križem je znova potrdila svoj »zgodi se«, ki ga je izrekla pri oznanjenju in ga potem nikdar ni niti za las preklicala. Prostovoljno je privolila v smrt svojega lastnega Sina, da bi ljudje »imeli življenje in ga imeli v izobilju« (Jn 10,10). In pridružila je svoje bolečine Sinovim.

Nekaj trenutkov pred svojo smrtjo je Jezus kot »Sin človekov« zaupal »ženi« »učenca, ki ga je ljubil«. Evangelist je to izraze izbral namenoma: Odrešenikovo dejanje ni v prvi vrsti kretnja sinovske vdanosti svoji materi, ki naj jo sedaj zapusti samo. To dejanje ima namreč pomen, ki je sorazmeren z dogodki, kakršni so se pravkar odigravali – prizadeto je s tem odrešenje sveta. Marija je »žena«, ki je bila po prvem grehu v raju napovedana kot bojevnica in zmagovalka – seveda v zvezi s svojim Sinom in v odvisnosti od Njega – zoper sovražnika človeškega rodu od začetka (Jn 8,44); Marija je »mati vseh živih« (1 Mz 3,20), nova Eva ob novem Adamu Kristusu, Odrešenikova družica v najbolj odločilnem trenutku svetovne zgodovine. Marija se s svojim trpljenjem pridružuje trpljenju svojega sina in sodeluje s tem pri prerojenju sveta. In Jezus ji zaupa tiste, ki jih ljubi; v osebi svojega učenca Janeza, ki je podoba in zastopnik vseh Jezusovih učencev, so vsi udje Kristusovega skrivnostnega telesa izročeni Mariji kot njeni duhovni otroci. Tako je Marija postala na nadnaravni način mati Cerkve, pa tudi mati vsega človeškega rodu, ker so vsi ljudje poklicani, da pripadajo Cerkvi (prim. C. 18,1; 48,1.2; gl. ponedeljek po Binkoštih).

Kristjan, ki evangelij vzame resno, ne more brezbrižno iti mimo tako pomembnega mesta, kakršno je dano Mariji zlasti še pod križem. Prva krščanska občina ni pozabila na to – ni pozabila na Marijino vztrajanje pod križem, medtem ko so apostoli zbežali – in je po Gospodovem vnebohodu »enodušno vztrajala v molitvi« okoli »Marije, Jezusove matere« (Apd 1,14). To je bila edina zares učinkovita priprava na prihod Svetega Duha in za izvrševanje svetovnega odrešenjskega poslanstva. Tudi nešteti poznejši Jezusovi učenci so ravno ob misli na Marijo pod križem vedno znova dobivali moči za vztrajanje v hoji za Kristusom, obloženim s križem: mislimo na matere, preskušene v ognju trpljenja, ki bi jih drugače gotovo zlomilo, in mislimo na znanega apostola Mehike, patra Mihaela Avguština Proja (1891-1927), ki je bil leta 1988 razglašen za blaženega (gl. 23. november).

Pri patru Mihaelu Avguštinu Proju, ki je bil obsojen na smrt in ustreljen zato, ker je Boga bolj poslušal kot ljudi (prim. Apd 5,29), so našli med zapiski tole molitev k Žalostni Materi božji:
»Daj, da bom svoje življenje preživel pri tebi, moja Mati; in daj, da bom vztrajal pri tebi v žalostni samoti in pri tvojih bridkostih. Daj, da bom v svoji duši čutil boleči jok tvojih oči, bridkost tvojega srca. Ne daj mi nežne sreče Betlehema na mojo življenjsko pot. Ne radosti, ki si jih ti občutila v revni nazareški hiši, ko je bil Gospod pri tebi, ne angelskega radovanja pri veličastnem vnebovzetju.

Ne, daj zame sramotenje in psovanje, kakršno je bilo na Kalvariji; daj mi delež pri bridkem smrtnem trpljenju, delež pri preziranosti, sramoti in zaničevanosti križa. Hočem, da bi smel vztrajati pri tebi, do globin užaloščena Devica, pokonci kakor ti. Ob tvojih solzah naj se okrepi moj duh; ob tvojem mučeništvu naj se užge moja žrtev; ob tvoji osamelosti naj vztraja moje srce, vse moje bitje naj bo darovano mojemu Bogu in tvojemu Bogu na ljubo.«

Prav to globoka pobožnost do Marijinih bolečin je p. Proju dajala tisti zanos pri apostolskem delu, zaradi katerega je bil tako občudovan. Znameniti duhovni pisatelj 18. stoletja J.-P. de Caussade pa nam odkriva še drugo stran krščanskega življenja, ki more ob Mariji pod križem dobiti mnogo nadvse dragocene luči za najbridkejše trenutke, s katerimi hoče Bog očistiti dušo in jo pritegniti nase na prav poseben način: »Marija je videla, kako so apostoli zbežali; ona pa je vztrajala oh vznožju križa. Spoznala je svojega Sina, naj je bil še tako izmaličen od pljunkov in ran. Še več, te rane, ti pljunki, ki so ga zmaličili, so Jezusa v očeh njegove nežnočutne Matere napravili toliko bolj častitljivega in vrednega ljubezni. Kolikor bolj so ga ljudje obsipali s sramotenjem, toliko bolj je raslo njeno češčenje in ljubezen do njega. – Življenje vere obstoji v stalnem iskanju Boga v vsem, kar ga zastira, maliči, nekako razblinja in celo tako rekoč »uničuje«. To najdemo v Marijinem življenju. Od betlehemskega hleva do Kalvarije se je Marija držala Boga, ki je bil vsesplošno preziran, zapuščen in preganjan. Prav tako globoko verne duše zmagujejo nad nepretrgano vrsto polomov, zastrtosti, senc in nočnih podob, ki napravljajo božjo voljo skoraj nespoznatno. Te duše gredo po sledovih te volje in jo ljubijo do smrti na križu. Vedo, da morajo pustiti sence za seboj, da hite za tem božjim soncem.«

Obenem pa vedo, »da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami« (Rim 8,18). »Zakaj naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17).

Marija sedem žalosti na Slovenskem

»Jezus, pesem čem zapeti,
sedem žalost razodeti:
kolko božja Mat
mogla je prestat,
k je bla žalostna sedemkrat!«

Tako začenja slovenska ljudska pesem o žalostih božje Matere. To je le ena izmed mnogih pesmi, s katerimi slovenski narod pozdravlja in spremlja trpljenje nebeške Matere od prvih bridkosti v betlehemskem hlevcu do groba pod Kalvarijo. In kadar pojemo o Jezusovem trpljenju, se spomnimo tudi Marije, kajti kjer trpi Jezus, trpi tudi njegova Mati. Zdaj srečamo Marijo sredi polja, ko prosi rablje, ki pripravljajo mučilna orodja, naj Jezusa čim lažje »martrajo«, srečamo jo v »zlatem očenašu« Jezusovih muk, v legendah o Gospodovem trpljenju – dokler jo končno na velikonočno jutro spet ne najdemo ob vstalem in poveličanem Sinu. V ljudskih pasijonskih igrah, ki so splošna last alpskih dežel, Marija ob slovesu milo prosi Sina, naj pusti njej trpeti namesto njega ali pa naj ji vsaj dovoli spremljati ga na poti trpljenja. Toda Marija ne trpi samo z Jezusom! Tudi kjer trpimo mi, je nebeška Mati pri nas; k njej se zatekamo, kadar nam je najhuje in prav žalostna Mati božja je tista, ki nam v bridkosti vliva največjo tolažbo.
Ko se je nagibal srednji vek h koncu, ko so Evropa in z njo tudi slovenske dežele preživljale največje zunanje in notranje viharje, se je češčenje Žalostne Matere božje najbolj razcvetelo. Pospeševal ga je zlasti novoustanovljeni red servitov, ki se je ves posvetil službi sveti Devici. Največ sledov tega češčenja je tudi na Slovenskem pustilo 14. in 15. stoletje. V slovenski umetnosti srečamo Marijo pri Snemanju s križa na freski na Vrzdencu pri Horjulu na začetku 14. stoletja in malo kasneje na freski Križanega v Vitanju. V 15. stoletju sta nastali krasni žalujoči Mariji na freskah v Mačah in Podzidu pri Trojanah. V baroku moramo omeniti zlasti Metzingerjevo žalujočo Marijo, v novejši dobi pa Marijo pod križem v cerkvi v Poljanah nad Škofjo Loko, delo slikarja Jurija Šubica.
Toda 14. in 15. stoletje si je zlasti v zvezi z bratovščinami Žalostne Matere božje ustvarilo tudi njeno samostojno upodobitev: Marijo, žalujočo nad mrtvim Jezusom (Pieta). Zlasti iz 15. stoletja imamo mnogo ohranjenih, npr. v opatijskih cerkvah v Celju in Ptuju, v Tuhinju nad Kamnikom, v Mekinjah pri Kamniku, na zunanjščini ljubljanske
stolnice ter zlasti lepo Pietá iz Velike Nedelje (zdaj v ptujskem muzeju), sestro ptujskogorske Marije. Mnogo naših poljskih znamenj hrani te stare kipe: pri Stični, v Bistrici pri Tržiču, na Bregu pri Ptuju, v Srednjih Bitnjah pri Kranju, ob poti k Sv. Primožu nad Kamnikom, v znamenju v Slovenskih Konjicah, ki je spomin ene naših najstarejših bratovščin Žalostne Matere božje, ustanovljene že leta 1371. Mariji nenaklonjeni val protestantizma je v 16. stoletju za nekaj časa zavrl tudi češčenje Ž. M. b. toda rekatolizacijsko delo škofa Hrena je ljubezen do Matere božje spet poživilo ter obnovilo tudi več bratovščin Ž. M. b., od katerih je najbolj znana celjska.
Naše glavno svetišče Žalostne Matere božje pa je postala v 17. Stoletju Žalostna gora pri Mokronogu, kjer je vikar Jožef Widmajer leta 1730 ustanovil Bratovščino 7 žalosti Matere božje; to cerkev je tako po svoji arhitekturi in notranji opremi kakor po freskah slikarja Franceta Jelovška eden naših najlepših baročnih umetnostnih spomenikov in zelo obiskana božja pot. K njej vodijo po hribu tudi znamenja s slikami sedmerih Marijinih žalosti.
Žalostna gora nad Preserjem je druga sloveča božja pot Žalostne Matere božje, nastala leta 1727, predvsem pa seveda stiška bazilika, dragocena po svoji romanski arhitekturi, ki je tudi posvečena Materi bolečin. Bela krajina časti Žalostno Mater božjo v eni izmed treh cerkva pri Treh farah, ki so najdragocenejši gotski spomenik Bele krajine. Znana je končno tudi Žalostna Mati božja v Leskovcu pri Krškem. V Trstu je leta 1631 ustanovil kapucin p. Janez Baptist d’Este pobožno zvezo Žalostne Matere božje. Vseh cerkva v Sloveniji s tem naslovom pa je 34.
V Ljubljani je bila na podobo žalostne Marije vezana bratovščina v cerkvici sv. Florijana, h kateri so se Ljubljančani zatekali zlasti v času velikih stisk: kuge, povodnji, suše … Ko so leta 1715 koze tako strahotno morile, da je bilo do 50 mrtvih na dan, so priredili k Mariji spokorno procesijo. Zelo časte ljudje tudi stolniško baročno Pietá, zadnji čas pa tudi Žalostno Mater božjo v cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom V Ljubljani, ki je lepo delo kiparja Tineta Kosa.
Marija sedem žalosti, ki je stoletja tolažila slovenski narod, naj nam ostane pribežališče in tolažba tudi v prihodnje.
Tolažnica žalostnih, prosi za nas!

Strle
VIR: Leto svetnikov, 3, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 644-652.