Uvod:
Ta knjiga vsebuje tisto stroko bogoslovnih ved ki ji pravimo »mariologija«. Ta znanstveni izraz pomeni verski, v našem primeru katoliški nauk o božji materi Mariji. Seveda mora biti ta nauk bogoslovno znanstveno izpričan in pravilno urejen. Mariologija ni nabožna knjiga, ampak znanstvena teološka razprava. Razkrivati moramo med mariološko in marijansko literaturo, kakor razlikujemo med mariološkimi in marijanskimi kongresi. V marcu l. 1965. so imeli v San Domingo (Srednja Amerika) najprej mednarodni mariološki kongres, nato pa še nacionalni marijanski shod. Kar je mariološko, je bogoslovni študij o Mariji, kar je pa marijansko, meri na pobožno češčenje božje matere. Marijanske literature imamo Slovenci v izobilju, v marioloških študijah smo skoroda začetniki.
Znanstvena razprava o božji materi Mariji zahteva veliko pozornosti. Paziti mora, da ne nudi ne premalo, ne preveč. Premalo bi nudil, kdor bi obtičal pri svetopisemski črtki o Mariji, preziral pa več ko tisočletni razvoj umevanja zadevnih svetopisemskih besed. Preveč bi pa nudil, kdor bi pripisoval Mariji odlike, ki nimajo v virih božjega razodetja nobene stvarne podlage, marveč izvirajo iz neke sentimentalnosti ali iz pobožnih želja.
Katoliški teolog mora dalje razlikovati med tem, kar je najvišja cerkvena oblast o Mariji definirala kot versko, od Boga razodeto resnico, in med tem, kar je še v svobodni diskusiji ali razpravi med bogoslovnimi strokovnjaki. V prvem primeru ima teolog razmeroma lahko delo; pojasniti treba zadevno versko resnico, da bo pravilno umevana in, če je treba, jo tudi znanstveno podpreti. V rečeh pa, ki niso dogma naše vere, ampak se še v svobodni teološki preiskavi, je potreben še nadaljnji študij in spoštovanje drugače mislečih teologov. Vsakdo velja pač toliko, kolikor znanstveno izpriča.
To mariološko polje je še obširno. V raziskovanju Marijinega sodelovanja pri delu odrešenja, o moči njene priprošnje, o njeni poziciji v prvotni in sedanji Cerkvi nas čaka še veliko dela. In tega dela ne smemo podcenjevati. Saj so skoro vse definirane verske resnice rezultat dolgoletnih teoloških razprav. To je redna pot, po kateri vodi Bog svojo Cerkev do poznanja polne resnice. V takih spornih vprašanjih sem se poprijel tista mnenja, ki se mi je zdelo najbolj izpričano. A nadalnja diskusija ostaja odprta in vsako pošteno iskanje resnice bo vredno spoštovanja. Nič pretiravanja o spornih zadevah. Varujmo se vsega, kar bi moglo ločene kristjane brez potrebe vznemirjati in odbijati. Z druge strani se pa trdno držimo od Boga razodetih resnic, ki jih je Cerkev kot take priznata in kot take objavila. Ostati moramo v resnici in rasti v ljubezni (Ef 4, 15). Ne bila bi prava ljubezen, ki bi ločenim bratom resnico prikrivala in jih tako varala. Prava ljubezen se veseli resnice (1 Kor 13, 6)in jo tudi ločenim kristjanom iz srca privošči.
Živimo v razburkani pokoncilski dobi, ko je skoro vse v krizi in se poraja nešteto novih problemov. Pravzaprav obstaja en sam velik problem, ta namreč, da se vsi poboljšamo, da postanemo boljši kristjani in boljši ljudje, da se tako uresniči boljši svet. Na to je bil usmerjen zadnji vatikanski koncil, ki je bil izrazito dušnopastirskega značaja in je poučil božje ljudstvo, kako naj živi v sedanjem materialno naprednem svetu, da bo prav za čas in za večnost.
Bog daj, da bi k temu tako potrebnemu preporodu kaj pripomogla tudi ta mariološka knjiga. Kdor jo bo pazljivo prebiral, bo bolje spoznal izredno Marijino življenje in njen položaj v krščanstvu. Njegova pobožnost do božje matere bo bolj izčiščena in globlje umevana ter se bo tako po Mariji dvigal k njenemu Sinu, ki je nad vsem, Bog, blagoslovljen na veke (Rim 9, 5).
K sklepu se prav iskreno zahvaljujem goriški Mohorjevi družbi, da se je odločila izdati to mariologijo. Hvala pa tudi vsem dobrotnikom, ki so družbo podprli, da je mogla knjigo izdati.
Knjiga izide v okviru sedanjega ekumenskega gibanja, v jubilejnem letu smrti sv. Cirila, in je namenjena tudi pravoslavnim bratom.
V Trstu, dne 31. maja 1969.
J. U.