Poklican, da bi stregel
Italijanski renesančni umetnik Michelangelo (1475–1564) je v pismu svojemu nečaku Leonardu v sedemdesetih letih svojega življenja o svojih velikih dosežkih napisal: »Mnogo jih verjame – in jaz tudi – da sem bil za to delo določen od Boga. Čeprav sem že star, ne želim odnehati; delam iz ljubezni do Boga, v katerega polagam vse svoje upanje.« Michelangelo je kot rodoviten umetnik, katerega dela navdihujejo vero mnogih, razumel svojo službo cerkvi in skupnosti kot poklic in ne samo službo ali še kot eno nalogo. Vsakega dela se je lotil s spoštovanjem in ponižnostjo, pri čemer je želel odkriti in ne ustvariti. Ko je kiparil, na primer, je menil, da odkriva lik, ki že obstaja v marmorju. Ni ga izsekaval ali oblikoval po svoji svoji lastni zamisli, ampak prosto, kakor je Bog želel, naj bo. Pravijo, da je imel veliki umetnik takrat, ko je delal, na svoji kapi pritrjeno svečo, da njegova lastna senca ne bi padla na marmor ali platno.
Ko razmišljamo o povezavi z današnjo Božjo besedo, nas ti majhni drobci o Michelangelu budijo globlje vrednotenje resnic, ki nas učijo o Bogu v nas in našemu klicu k služenju.
Kakor služabnik, opisan v Izaijevem besedilu, kakor Pavel (1Kor) in kot Janez Krstnik, ki govori v današnjem evangeliju, je Michelangelo razumel, da je njegova vloga navdihnjena od Boga in da jo Bog vzdržuje. Če je bil on velik, se je v njem zrcalila Božja veličina; če on kot služabnik drugim prinaša luč, je bila Božja luč tista, ki je svetila skozi njega in je drugim omogočala, da so našli svojo pot. Kakor Janez Krstnik je tudi Michelangelo vedel, da njegovo delo, kakorkoli je že veliko in kakorkoli opevano je že bilo, zbledi v primerjavi z odrešujočim delom Boga v Kristusu. Italijanski umetnik si je vedno postavljal visoke cilje in si v vsem, kar je počel, prizadeval za najboljše. Nekoč je rekel: »Največja nevarnost za vse izmed nas ni v tem, da bi si svoj cilj postavili previsoko in ga ne bi dosegli, ampak v tem, da si postavimo cilj prenizko in ga dosežemo.« Kako vsak izmed nas tudi Michelangelo ni bil brez ponosa. Nekoč je v besu, ker je slišal romarja na poti v Rim, da je eno izmed njegovih mojstrovin – kip pieta – pripisoval kiparju Christoforu Scolariju, vzel kladivo in dleto in izoblikoval naslednji napis na trak okoli ramen: Michael Angelus Bonaratus Florent Facibat (»To je naredil Michalangelo Buonaroti, Firenčan.«). Kasneje je obžaloval svoj ponos in jezo in ni nikoli več ni podpisal nobenega svojega dela. Zadovoljil se je s tem, da njegovo delo in njegova služba govorijo sami zase.
V Michelangelovem odnosu do dela in v ponižnosti Izaije in Pavla ter Janeza in Jezusa lahko najdemo poduk, ki nam bo pomagal pri naši lastni službi. Naša prizadevanja za druge in naša služba Evangeliju nimajo namena nasilno oblikovati drugih ali jih prisiliti, da pritrdijo našim osebnim predstavam ali pričakovanjem o tem, kakšni naj bodo. Ne glede na to, kako iskreni smo in kako dobre namene imamo. Naše prizadevanje naj ima raje osvobajajoč značaj, tako da jih ne omejujemo ali oviramo, ampak osvobajamo, da postajajo oni sami – v najboljši podobi. Ne glede na to, kako dobro skrbimo zanje, niso »umetniška dela« ali projekti, ki jih sami lahko podpišemo. Lahko jih podpiramo v njihovem prizadevanju, ne moremo pa si lastiti njihovih dosežkov.
Vsi mi – kot starši ali duhovniki, učitelji ali mentorji, prijatelji ali sorodniki – smo poklicani, da razširimo svoj dober vpliv tako, da bi jih vodili in navdihovali, ne pa da bi jih nadzorovali, krotili in z njimi upravljali na kakršenkoli način. Božja beseda nas danes navdihuje, naj si prizadevamo za način služenja, ki bolj ceni potrjevanje kot napad, ki bolj ponuja opogumljanje kot kritiko in ki bolj upa kot obupuje. Nato naj bo, kot pravijo Izaija, Pavel, Janez in Jezus, edini rog, v katerega trobimo, tisti, ki vrača pristno poveličevanje Bogu.
prevedel: Bogdan Rus OFM
Celotno besedilo v pdf obliki
Iz obličja v obličje z Bogom
Janez Krstnik je Jezusa prepoznal šele, ko ga je videl iz obraza v obraz. To je edini način, kako lahko kdo prepozna Boga: v osebnem srečanju.
Svoje razumevanje Boga dobimo tako, da opazujemo kvalitete v sebi in drugih, ki si jih zamišljamo kot dobre ali popolne in to preslikamo v svojo podobo Boga. Vidimo, da so nekateri ljudje dobri; torej mora biti Bog nad-dober. Vidimo, da so nekateri ljudje svobodni; torej mora biti Bog nad-svoboden. Vidimo, da so nekateri judje pametni; torej mora biti Bog nad-pameten. Vidimo,da so nekateri ljudje močni; torej mora biti Bog nad-močan. Ko tako ravnamo, se nam zdi, da delamo Bogu uslugo, ker storimo,da bog dobro zgleda. Toda s tem smo Boga naredili za nad-človeka.
Še slabše je. Vidimo, da ljudje sodijo; zato sklepamo, da je Bog sodnik. Vidimo, da so nekateri ljudje jezni ali maščevalni, zato si Boga zamišljamo kot jeznega in maščevalnega. Vidimo nekatere ljudi, ki v sebi gojijo nezadovoljstvo; zato sklepamo, da Bog ne odpušča. Vidimo,da nekateri ljudje zahtevajo povračilo, zato si zamišljamo, da Bog zahteva zadoščenje. Mislimo, da Boga s tem delamo odkritega, a le preslikavamo svoje napake vanj.
Temu se reče idol, nepravi Bog. Janez Kalvin je opozoril, da so naša srca tovarne za proizvodnjo idolov. Neprestano iščemo nekoga, da bi nas varoval, da bi nosil našo bolečino, da bi si naložil naše križe in naredil življenje lažje. Hočemo nadčloveškega rešenika, hočemo idola.
Kako pa izstopimo iz te proizvodnje idolov? Če uporabljamo človeške primere, dobimo samo nadčloveškega Boga. Nekako moramo Boga spoznati, ga poimenovati.
Obstaja pot. Bog svojo razodeva svojo resnično identiteto s tem, da obrne naš način razmišljanja. Medtem, ko mi preslikavamo svojo človeškost v Boga, Bog polaga svoje božanstvo v nas. In rezultat je revolucionarno drugačen. Toda ko Bog polaga, se nekaj zgodi. Božje besede so učinkovite. Ko Bog reče »Bodi svetloba!«, nastane svetloba. Tudi Božje besede povzročijo, da se resničnost spremeni. Ko Bog pomisli nase, zaživi Jezus.
Zato ne smemo misliti na Jezusa samo kot na popolnega človeka, čeprav je tako. Niti ne smemo misliti na Jezusa kot na popolno sliko Boga, čeprav je to res. Jezus ni samo podoba, odsev, projekcija Boga v mesu. Jezus je v resnici Bog v mesu. Jezus ni samo nastopal kot Bog – On je Bog. Jezus ni samo izpolnjeval Božje volje, On je Božja volja. Jezus ni samo delal dobrega – on je udejanjal Boga.
Bog je Jezus. Sedaj poznamo Božje ime: poznamo njegov opis. Toda veliko Božjega razodetja je bilo zaman. Ker nam ni všeč na kakšen način Jezus obstaja. Ni nam všeč, ko se razjezi in prekolne figovo drevo ali se prepira z nasprotniki ali pa govori o kazni. Mislimo, da Bog ne bi smel biti tak.
Vidite, vračamo se k svojim starim udomačenim predstavam; načinom projeciranja svojih najboljših značilnosti v Boga. Boga naredimo najmočnejšega, vsevednega, takega, ki vse vidi, takega, v katerem je vse lepo. Nato zahtevamo, da Jezus vstopi v našo vnaprej zamišljeno predstavo o popolnem Bogu.
Idol je še vedno idol. Takoj zakrije Božje obličje pred nami. Sprejeti moramo, da Bog najbolj razodeva, kdo je On sam.
fr. James Smith
prevedel: Bogdan Rus OFM