25. nedelja med letom

Konec vrste
Celotno besedilo v pdf obliki

“Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?”

Navadno bomo na to gospodarjevo vprašanje na koncu prilike odgovorili: “Prav gotovo sem.”
Razlog za to je preprost: to ni fer. Zakaj bi tisti, ki so jih najeli proti koncu dneva, prejeli enako plačilo kot tisti, ki so garali od začetka?
To ni fer.
A ko prenehaš razmišljati o tem, se ta “izgubljeni delavec” v resnici sploh kaj razlikuje od zgodbe o izgubljenem sinu? Edina razlika je, da se v Lukovi enačici starejši sin jezno pritožuje. Njegova ogorčena kritika je enaka, kot smo jo slišali v današnjem evangeliju: to ni fer.
Nauk zgodbe pa je enak: nedoumljiva Božja dobrota, ki je ni mogoče izmeriti.
V oni zgodbi je glavni lik oče. Tukej imamo gospodarja. Oba predstavljata milostno Skrivnost, imenovano Bog.
Obe zgodbi me spominjata na kratko povest Razodetje, ki jo je napisala Flannery O’Connor.
V njej opisuje pobožno gospo po imenu Ruby Turpin, ki je zelo ponosna na svoje krepostno življenje. Medtem ko čaka v čakalnici pri zdravniku, doživi nasilno srečanje z mlado žensko. Takrat se sooči s svojim domišljavim in ponižujočim načinom, kako gleda na svet in na vse okoli sebe. Zgodba se konča tako, da strmi v nebo, medtem ko dela na vrtu. Gospa ima videnje: dolga vrsta ljudi se vije proti nebesom. Pretrese pa jo to, da to skupino vodijo ljudje, ki jih je imela za nepomembneže in je nanje gledala zviška. Zdaj pa so prvi! To je bilo njeno “razodetje”.
Gospodar v priliki, ki smo jo slišali, vsakega izmed nas sooči z našim omejenim razumevanjem tega, kdo Bog v resnici je in kako velika je njegova ljubezen do vsakogar izmed nas. Vabi nas, da dobro premislimo bistvene vrednote, ki predstavljajo pravo Božjo naravo: dobroto, usmiljenje in ljubezen.
A bolj kot to današnji evangelij izzove naš pogled – naš zorni kot. Od obojega se lahko naučimo, da je tudi drug način, kako lahko gledamo na stvari.
Moramo gledati drugače.
Morda je najboljši način za to, da pogledamo s perspektive zadnjega v vrsti in ne prvega.
S tega vidika vidimo nekaj, kar smo spregledali, ko smo bili spredaj, zaslepljeni z lastno pravičnostjo. Šele ko smo zadaj, dobimo priložnost videti, kako neskončno milostljiv je naš Bog, ko gledamo njegovo dobroto, ki se razliva na vse, še posebej na zavržene tega sveta.
Ko stojimo spredaj, domišljavo mislimo, da smo mi tisti, ki nam dolgujejo, ki smo si prislužili nagrado.
Ko stojimo zadaj, pričenjamo razumevati, kar nas spomni prvo berilo, da “vaša pota niso moja pota, govori Gospod.”
Potem dobimo preblisk, kaj so Gospodova pota. Bolj darežljivo on razliva svojo velikodušnost na druge, bolj mi opuščamo svojo zavist. Tako doživljamo, kako se naša majhnost nadomešča z velikanskim duhom radikalne Božje milosti.
In vse se začne s preprostim vprašanjem: “Ali si ti zavisten, ker sem jaz dober?”

avtor: T. Wolgamot
prevod: P. Grimani
http://celebrationpublications.org

Velikodušni Bog
Celotno besedilo v pdf obliki

Namen prilik je, da bi se ob njih ustavili in premislili. Prisilijo nas, da bi pogledali na življenje v drugačni luči, z drugega zornega kota. In ko pogledamo na svoje izbire in dejanja, ugotovimo, da prilike osvetlijo nas same. Prilike razodevajo naša notranja dejanja.

In prilika o delavcih v vinogradu je ena tistih, ki veliko pove o nas, ki smo državljani in katoličani – ker govori o pravičnosti, delu in o tem, koliko pomenimo. Obenem pa govori o milosti, velikodušnosti in sorodnih vrednotah, o delu in osebah.

Zelo jasno nam je, kako živimo te stvari. Smo kapitalisti, ki redno postavljamo interes denarja pred dobro za ljudi. Smo individualisti, saj zahtevamo, da je potrebno vsakega jemati enakopravno. Trdo delamo in zahtevamo, da vse, kar imamo tudi zaslužimo. Smo odgovorni ljudje, ki menimo, da mora vsakdo poskrbeti zase. Vsa ta močna, temeljna prepričanja nas ovirajo pri tem, da bi se strinjali s hišnim gospodarjem, ki vse delavce poplača enako.

Kot katoličani imamo nekatera zelo utrjena stališča. Če hišni gospodar predstavlja Boga, potem je to težava, ker je naš temeljni občutek Boga v tem, da je Bog pravičen. Boga prav tako vidimo kot stvarnika, podpornika in blažilca, a stvarnik je tisti, ki daje vsemu ustvarjenemu upravičenost, podpornik si želi od nas enakovreden odgovor, blažilec si želi hvaležnosti. Otovorjeni z vsemi temi podobami Boga zelo težko sprejmemo Boga kot nekoga, ki lenuha enako sprejema kot delavca.

To pa se je zgodilo, ker smo zašli stran od svetopisemskega pogleda na človeštvo in Boga. S svetopisemskega stališča Bog vse ljudi ljubi enako, vsi so mu enako blizu, enako si zaslužijo (ali ne zaslužijo) plačilo ali odrešenje. Ker so vsi ljudje telesno in duhovno povezani z Božjim sinom, so vsi člani Božje družine.

Ko beremo različne odlomke Svetega pisma, si pridobimo nesimetrično podobo Boga. Ko vzamemo svetopisemski odlomek iz konteksta, izgubimo celoto zgodbe. Na ta način lahko dejstva, kot so greh, postava, krivda in sodba, zasenčijo ravno tako pomembne stvari, kot so milost, ljubezen in prijateljstvo, dobrota in odrešenje. Sveto pismo postane orodje ukazovanja, ne pa zgodba o ljubezni.

V izbruhu ljubezni je Bog ustvaril ljudi z ljubečim duhom, ki lahko ljubezen vračajo. Kasneje, ravno ob pravem času, je Bog tako ljubil svet, da je poslal svojega Sina. Ne da bi svet obsodil, ampak da bi ga ljubil. Sin je bil novo rojstvo starega načina, ljubil je brezpogojno, njegova ljubezen ni delila, ni poznala mej. Toda ker človeštvo prenese samo nekaj ljubezni, so se Božjega otroka znebili tako, da so ga križali.

To je bilo več kot ločitveni razlog. Toda Bog je priložnost izkoristil, da je rešil to ljubečo zvezo med Bogom in Božjim ljudstvom s krvjo svojega Sina. Bog je dvignil svojega Sina iz tega nevarnega sveta nad nebes nebesa.

To je popolna ljubezenska zgodba. Kako se potem lahko izgubljamo v podnačrtih postave, greha in sodbe? Iz istega razloga menimo, da darežljivemu hišnemu gospodarju ni mogoče verjeti. Lažje je namreč razumeti pravičnost kot usmiljenje. Lažje je biti pravičniški kot ljubeč. Ljubiti namreč pomeni, da spustimo vajeti svoje usode.

Toda če ne zaupamo ljubezni, ne moremo verjeti Bogu – On je Ljubezen.

avtor: fr. James Smith
prevod: Bogdan Rus OFM
vir: http://celebrationpublications.org/

**********

Zasluženje ali milost?
Celotno besedilo v pdf obliki

Mnoge od nas je nekoliko zmedlo sporočilo svetopisemskih odlomkov zadnje nedelje. Brezmejno odpuščanje in odpuščanje v srcu sta dva najtežja krščanska izziva; kakorkoli – če bi zavrnili te izzive ali če bi jih prezrli, bi naša zahteva po pripadnosti Gospodu zvenela narobe. Če iščemo v odlomkih tega tedna nekoliko popuščanja, ga ne bomo našli, saj nam Devtero Izaija in Jezus v Matejevem evangeliju kličeta, da bi bili bolj avtentični odsevi Boga, katerega poti in misli se tako razlikujejo od naših. Božja pota in misli so takšna, da se lahko celo najhujši podlež obrne k Bogu in najde milost in velikoduščno odpuščanje. Pomislite na podleže, ki jih poznate. Pomislite na zlobneže, ki so zagrešili grozljive zločine. Celo ti, vzatraja Izaija, niso brez upanja. Celo tem ljudem je mogoče odpustiti v očeh Gospoda, ki jih je ustvaril in ki si zanje želi vse dobro in odrešenje. Naše kratke poti in ozkosrčnost si lahko zamislijo, da je nekaterim grešnikom nemogoče odpustiti in da si ne zaslužijo odpuščanja. Dolgoletni diktatorji, ki so mučili in ubijali svoje lastno ljudstvo, pokvarjeni vojaki, ki posiljujejo in zlorabljajo žene in otroke, serijski morilci, pedofili, teroristi, ki so si zadali, da izbrišejo tiste, za katere menijo, da so sovražniki … Kaj si Bog misli o teh? Z milostjo in dobroto, ki bi se nam lahko zdela nelogična, ki nas razjezi in jo imamo celo za nepravično, Bog preprosto reče: »Iščite me. Obrnite se k meni in odpuščeno vam bo.«

Toda mi se gotovo upremo. Kako le mogoče odpustiti poklicnemu kriminalcu, ki »odkrije vero« pet minut pred dvanajsto in se spreobrne? Kako je mogoče, da bi bili njihovi premnogi grehi izbrisani? Gotovo Božja pota niso pravična in poštena. Mogoče pa je razlog za osuplost v tem primeru, da še kar naprej mislimo na zasluženje in ne na milost. Mogoče mi, kot delavci v vinogradu, ki so delali cel dan, mi, ki naredimo vse, da bi nekako rasli v veri, lahko mislimo, da smo si zaslužili Božje odpuščanje in svoje odrešenje. Zato zamerimo tistim, za katere izgleda, da so pozno prišli k Bogu in Bog dela z njimi enako kot z nami. Božja dobrota do teh vernikov, ki so prišli pet pred dvanajsto, nas lahko napelje k misli, da mi zaslužimo več, ker smo se zelo trudili, da bi bili od začetka dobri učenci. Toda niti ti, ki so delali od zore, niti ti, ki so se v vrsto postavili pod noč, ne zaslužijo Božjih darov. Nihče si ne zasluži odpuščanja, milosti in odrešenja. To so Božji milostni darovi, ki niso podeljeni zato, ker smo mi dobri, ampak ker je Bog – Bog.

Da razmišljamo še naprej: mislimo si lahko, da je odpuščanje nekaj naključnega po človekovi pokori. Gotovo tistim neslavnim možem in ženam, ki so umrli nespokorjeni svojih nepredstavljivih dejanj, ne bo odpuščeno in se ne bodo rešili! Toda ta pripomba ne samo, da ne zmore zaobjeti Božje dobrote, ampak tudi predpostavlja, da imamo privilegij sojenja, ki ga ima samo Bog.

Kadarkoli se znajdem v tavanju po tej poti, ki predpostavlja, da si je nekdo zalužil propad, se spomnim misli britanskega zgodovinarja Wiliama Camdona, ki je rekel: »Med uzdami in tlemi sem prosil milosti in sem jo našel.« Kakor ne moremo do konca poznati misli in srca ter Gospodovih poti, tako tudi ne moremo vedeti vsega, kar je treba vedeti o drugem človeku. Celo od tistega trenutka, ko jezdec pada s konja in do smrtonosnega trenutka, ko se odtakne tal, je dovolj časa za Božjo odpuščajočo milost, ki spremeni življenje in spremeni prihodnost. Grešniki so rešeni po milosti in ne po zaslugah. Naš delež je, da pustimo Bogu, da je Bog in da se čudimo Božjim potem, in mislim, da bomo lahko razumeli. Raje, kot da zamerimo odrešenje hudobnih, se veselimo njihove vrnitve k Bogu. Potem bomo z vsem svojim življenjem in z vso močjo in prizadevanjem delali za to, da bomo zmanjševali razliko med Božjimi in našimi mislimi, med Božjo potjo in našo potjo s tem, da se bomo predali. Da svojo jezo, svoje zamere in svojo željo po maščevanju spremenimo v prenavljajočo moč milosti.

vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Bogdan Rus OFM