28. nedelja med letom

Vsem na očeh

Celotno besedilo v pdf obliki

“Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke” (Mt 22,11).

V naši družini hranimo krstno oblačilo, ki so ga nosile štiri generacije, začenši s prababico, ki je bila krščena leta 1910. Njeni otroci, vnuki in pravnuki so ga vsi nosili pri krstu, prav vsi, razen enega. Mene so izbrali za varuhinjo tega oblačila. Ker je bilo občutljivo, sem ga zložila in hranila v bombažni prevleki za blazino na varnem mestu. A ko se je bližal krst tretjega pravnuka, oblačila nisem našla. Razočarana sem v trgovini kupila nadomestno krstno oblačilo. Najbrž sem staro ponevedoma vrgla proč skupaj s starimi rjuhami.
Današnji evangelij ima dva dela. Prvi pripoveduje o veliki gostiji, na katero povabljeni niso prišli, niti niso odgovorili na vabilo. Imeli so drugo delo, jih ni zanimalo ali so bili celo sovražno nastrojeni do ideje o gostiji. Gostitelj je poslal svoje služabnike, naj povabijo vse in vsakogar, “hudobne in dobre,” ker so ga povabljeni zavrnili.
Velika gostija, ki jo sočno opisuje Izaija, je polna bogatih jedi in izbranih vin – zakaj bi kdo zavrnil povabilo? Žal so na svetu tudi ljudje, katerih oči so slepe za obilje. Se spomnite znanega citata Auntie Mame? “Življenje je banket in večina revnih bedakov strada do smrti.” Druga stvar je, če stradaš, ker ni hrane ali ker si drugi kopičijo dobrine. Ampak stradati s povabilom na banket v rokah – kako žalostno!
Ko gremo k češčenju, marsikdo spregleda gostijo. Jaz že. Grem vodit zbor ali pridem tja iz navade ali da sem dober zgled otrokom, a vse prepogosto spregledam gostijo. Povejmo po pravici: pogosto spremenimo gostijo v dolgo, razvlečeno vajo. Kljub temu je vse, kar potrebujemo, da bi bili srečni, zdravi in sveti, prav tam, le videti bi morali.
V drugem delu evangelija smo priča krutemu srečanju med gostiteljem in ubogim lenuhom, ki se je prikazal brez svatovskega oblačila. Ne prosijo ga le, da zapusti prizorišče, ampak ga zvežejo in vržejo v temo.
Seveda ni bistven način, kako to storijo, niti nam ne daje priložnosti, da jezno opominjamo tiste, ki k maši hodijo v kavbojkah (Prosim, ne delajte tega!). Bistvo je, da se samo prikazati ni dovolj. Pripraviti se moramo, da bomo del te gostije, in belo svatovsko – ali krstno oblačilo je simbol te notranje priprave. Kaj se zgodi s krstnim upanjem? Ga založimo, tako kot smo pri nas dragoceno krstno oblačilo? Zakaj nekateri odtavajo proč? Jih prizadene kmetavzarsko obnašanje duhovnika ali učitelja na katoliški šoli ali vedenje drugega župljana? Jih zavrnejo zaradi neustreznega zakonca ali ker so homoseksualci ali ker so preveč liberalni ali preveč konzervativni ali ker imajo otroke v javnih šolah? Ali pa se sami naveličamo, smo prezaposleni ali preleni?
Morda krstnega oblačila ne bi smeli spravljati na varno. Morda bi ga morali nositi ponosno, vsem na očeh, čeprav je dragoceno in občutljivo. Morda bi na ta način krstno oblačilo postalo svetlejše in močnejše.
Nekej let po tem, ko smo se zatekli k nadomestnemu oblačilu, sem svoji punčki kazala oblekice, ki jih je nosila kot dojenčica in tam sva našli – stoletno krstno oblačilo, zloženo v preobleki za blazino, prav tam, kjer sem ga pustila.
Vero lahko izgubimo, lahko pa jo tudi ponovno najdemo; lahko jo celo posredujemo naslednji generaciji, da jo bo nosila s ponosom, vsem na očeh.

avtor: P. B. Shortal

prevod: P. Grimani

http://celebrationpublications.org

Pridite na svatbo
Celotno besedilo v pdf obliki

Kralj je priredil svatbo, a tisti, ki so bili najprej povabljeni, niso prišli. V Cerkvi evangelista Mateja v Antiohiji ob koncu prvega stoletja je neuspeh judovskih voditeljev, da bi se odzvali Božji pobudi preko Jezusa, postal praznik, na katerem so postali odprti za druge goste, najprej Jezusovo judovske zasledovalce, potem pa tudi pogane, ki so se spreobrnili v Cerkev.
Ta temnosvetla prispodoba preraste v zgodbo, ki opisuje nemir po padcu Jeruzalema v letu 70, ob katerem so bili tisti kristjani in Judje, ki so preživeli vojno izgnani iz svoje dežele. Ravno tako je v zgodbi opisano dolgotrajno pričakovanje Cerkve na skorajšnji Kristusov prihod in konec sveta. Matejev nasvet je: bodite pripravljeni, bodite odločni, pridite na svatbo, ko ste povabljeni, imejte pripravljena svoja svatbena oblačila. Povabilo na poroko je vedno nekaj posebnega. Zavrnite ga, samo če je res nemogoče, da bi prišli, ker to tako veliko pomeni poročnemu paru, sorodnikom in skupnosti. Ker je poroka in družina tako pomembna za celotno družbo, bi vsi morali javno praznovati izročitev ljubezni. Praznovanje je pripraljeno, dvorana je okrašena, glasbena skupina se ogreva. Tudi če so izgovori tistih, ki so povabljeni, upravičeni, logični in razumljivi – pomembne zadolžitve, novokupljena kmetija niso dovolj, da bi bili bolj pomembni od ljubezni.
Zamislite si resnično zgodbo o mladi nevesti, ki bi jo njen bodoči mož pustil stati samo pred oltarjem. V drznem šovu, ki je po internetu ravnokar zaokrožil po svetu, je mlada nevesta odprla vrata načrtovanega in že plačanega poročnega kosila vsakemu, ki je prišel. Obvestila je zavetišča za brezdomce in javne kuhinje, da bi se hiša napolnila z gosti. Zabava je bila zelo uspešna, s srečo na obrazu ob nepričakovani izgubi. Prakticirala je vztrajno Božjo povabilo za ljubezen. Pridite na svatbo!
Matejevo poročilo govori o čudnem in nepričakovanem zapletu. Kralj je ukazal svojim služabnikom, naj pripeljejo dobre in slabe, da bi se dvorana napolnila. Toda ko kralj opazi nekega revnega gosta brez poročne obleke, ukaže, naj mu zvežejo roke in noge in ga vržejo ven, v temo. Kaj naj bi predstavljala ta tako pomembna poročna obleka? V bibličnem smislu to gotovo pomeni, da smo oblečeni v pravičnost. Kot zahteva za vstop v Božje kraljestvo je podobna olju, ki ga je deset nevest potrebovalo za svoje svetilke v priliki o desetih devicah (Mt 25, 1-13). Tiste, ki niso prinesle dovolj olja, so bile pregnane od praznovanja.
Izključitev lahko izgleda kruta, a nesposobnost primernega oblačenja simbolično razkriva, da je ljubezen osnovna zahteva za vstop v kraljestvo. Kraljestvo je samo prispodoba za naš odnos z Bogom. Bog začne, a odnosa ne more biti, dokler se ne odzovemo. S človeškimi besedami: Če nikoli ne sprejmemo in kultiviramo prijateljstva, če si nikoli ne vzememo časa, da bi poglobili vzorce intimnosti, ki ljubezen delajo resnično, ali sploh lahko menimo, da smo sposobni biti prijatelji? Ali se ljudje poročijo, če se ne poznajo med seboj? Zakaj vstopiti na praznovanje, če smo nepripravljeni, da bi bili deležni skrivnosti ljubezni, ki jo praznujemo? Evharistija, ki jo praznujemo, je naše skupno praznovanje z Bogom in drugega z drugim. Ko pridemo, da bi prejeli Kristusovo telo in kri, je vera poročno oblačilo, ki ga moramo obleči, da bi lahko vstopili v to skrivnost.

avtor: Pat Marrin

prevod: Bogdan Rus OFM

vir: http://celebrationpublications.org/