29. nedelja med letom

Kar je Božjega

Celotno besedilo v pdf obliki

Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne? (Mt 22,17)

»Pa smo te!«
Neprestano poslušamo o tovrstnem načinu obračunavanja v politiki. Nedeljski evangelij nas opominja, da ima verbalni obračun, s katerim želimo zlonamerno prelisičiti sovražnika, že dolgo zgodovino. Tudi k Jezusu so nasprotniki, sprva z dobrikanjem, pristopili na ta način.
Rekli so mu, da je zvest in da ga ne zanima mnenje drugih. Višek očarljivosti napadalcev je bil v izjavi, da se Jezus ne meni za položaj človeka.
Sledi »pa smo te!« z vprašanjem: »Je prav, da plačujemo cesarju davek na prebivalstvo ali ne?«
Nasprotniki sprašujejo za točno določen davek, ki so ga morali odrasli moški, ženske in sužnji plačevati Rimljanom. To je bil je eden v poplavi davkov, ki so jih tedaj Judje morali plačevati Rimu: tempeljski, nepremičninski, carinski in drugi.
Breme teh prispevkov je bilo nevzdržno. Ampak ta, za katerega sprašujejo Jezusa, je posebej prizadel Jude, saj jim je nalagal, da so plačevali okupatorju za njegovo okupacijo. Še huje je bilo zanje, da je bila na davčenem novčiču vgravirana Tiberijeva podoba, poleg nje pa trditev o njegovi božanskosti. Tako so prisilili Jude, da so kršili prvo zapoved: »Ne imej drugega Boga!«
In kot da to še ne bi bilo dovolj, je bil davek visok, saj je predstavljal celodnevni zaslužek delavca. Tako je revne potiskal globlje v dolgove, odvisnost in obup.
Jezusa so s tem vprašanjem namerno postavili v zelo težak položaj. Če se strinja z davkom, je izdajalec ljudstva in hujska h kršitvi zapovedi, če pa graja davek, je upornik proti državi.
Končni izid je: ali izda svoje ljudstvo ali pa napove vojno Rimljanom.
Vendar je Jezus namesto tega mojstrsko dvignil etične standarde. Najprej je oštel spraševalce in jih imenoval hinavce. Častijo poganskega vladarja, tako da z njim sklepajo dogovore, s katerimi bi si pridobili imetje in moč. Zato puščajo ob strani pravo državljanstvo, ki je v Božjem kraljestvu.
Nato odgovori na njihovo vprašanje s svojim vprašanjem: »Čigava sta podoba in napis?« »Cesarjeva,« odgovorijo. »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
Žal je ta Jezusov odgovor pogosto nerazumljen. Mnogi so interpretirali, da Jezus tu ločuje državljanske dolžnosti od verskih. Posledica takega pogleda je ločevanje dveh svetov: enega s socialnim in političnim življenjem in drugega, ki se nanaša na versko življenje.
To soočenje v današnjem evangeliju nas spodbuja k razmišljanju, komu pripadamo in po čigavi podobi smo bili ustvarjeni. Opominja nas, da sta naša vdanost in zvestoba vedno pri enem, pravem Bgou, ne pa pri modernih cesarjih našega časa.
Zato tudi ni dveh svetov, v katerih bi živeli, ampak živimo le tisto in le za tisto, »kar je Božjega.«
To prepričanje bi moralo vplivati na vsak aspekt našega življenja, prežemati vsako našo odločitev.
Morda najlepše pove prerok Izaija, ko nas spomni, kaj resnično pripada Bogu: »Jaz sem Gospod in drugega ni.«

avtor: T. Wolgamot
prevod: P. Grimani
http://celebrationpublications.org

Svetovi, v katerih živimo
Celotno besedilo v pdf obliki

Zgodba anonimnega avtorja, ki jo je vključil Antony Castle v svoj Treasury of Quips, Quotes and Anecdotes govori o Velikem kitajskem zidu (23. izdaja, Mistic, Conn.: 1998). Veliki kitajski zid je sistem štirih zidov, ki so ga začeli graditi 217 pr. Kr. in so ga končali leta 1644 po Kr. Celotna stavba je segala 4000 milj po Kitajski. Zgrajen je bil kot vojaška utrdba in skozenj so samo trikrat prišla tuja plemena – ta ga nikoli ga niso podrla, vedno so sovražniki podkupili vratarje. Človeški element je bil poražen. Kar je odpovedalo, je bil človeški značaj, ki se je izkazal za nezadostnega, da bi velika struktura zares delovala.

Tako je tudi z družbo. Civilizacija lahko razvije najbolj dovršen političen aparat, ki vodi samega sebe in varuje svoje državljane, toda če ta aparat ni dovolj podmazan z krepostmi, se bo zelo hitro razdrl, neuporaben kot zavzeti zid. Verniki naj bi kultivirali tisto, kar Thomas Massaro imenuje etika socialne soodgovornosti, kar pomeni volja, da bi postali vključeni v družbo kljub nepravičnostim sedanje ureditve.

Če so politične institucije pokvarjene, imajo verniki odgovornost, da spremenijo te strukture s spreminjajočo močjo vrednot evangelija.

Obstaja »pravična neodvisnost zemeljskih stvari«, ki jih morajo verniki upoštevati (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu; št. 36). Toda to ne more prekiniti procesa evangelizacije, ki spreminja. Če smo preveč zazrti v nebesa, lahko izgubimo pogled na družbeno stvarnost in na naš pogled drug na drugega. Če pa smo preveč zagledani v ta svet, lahko izgubimo pogled na najglobljo skrb v našem življenju in zapravimo milosti, ki jo potrebujemo za življenje v obeh svetovih.

Najprej pripadamo Bogu kot državljani nebes, preden smo državljani zemeljske skupnosti, to pa je pomemben vidik naše identitete kot vernikov. Odgovorni verniki bodo vložili vsak trud, da bodo oznanjali Božje kraljestvo svetu, ki še naprej obupno potrebuje upanja. Vedno bo obstajalo natančno ravnovesje med krajema, kjer lahko najdemo upanje: upanje, ki obstaja v človeški zgodovini in upanje, ki obstaja v Božjem kraljestvu.

V prvem berilu iz knjige preroka Izaija (Deutero Izaija) je očitno, da prerok meni, da sta se dve upanji človeštva zedili v eni osebi, v kralju Ciru. Čeprav Cir ni poznal ali verjel v Izraelskega Boga, Izaija vztraja, da je Bog poklical Cira, da bi bil v pomoč pri izhodu Izraelcev iz izgnanstva v Babilonu. Prerok je Cira dojemal kot maziljenega, mesija, po katerem je Bog deloval v dobro izgnancev.

Kot teokratska družba Izraelci niso strogo ločili med svetim in svetnim. Niso poznali delitve
cerkve (sinagoge, templja, mošeje) in države. Raje so poskušali zaznavati Božjo roko na vsakem delu svojega osebnega in družbenega življenja. Niso delali razlike med aktivno in pasivno Božjo voljo, Bogu pa so izročali svoje blagoslove, kakor tudi boje in trpljenje. Zato so menili, da je bilo izgnanstvo in osvoboditev Božje delo, kakor so bili to tudi ljudje, ki so to delo izpeljali.

To razumevanje izraelskega pogleda na zgodovino kot na prostor, kjer se odvija Božje srečevanje z ljudmi, naredi vprašanje, ki ga farizeji in herodovci postavijo Jezusu, še bolj varljivo. Hoteli so ga ujeti s tem, da bi ga spodbudili, da bi izbral sveto namesto svetnega ali obratno.

Toda Jezus ni postal žrtev njihove zvijače. Poznal je moč sveta in tistih, ki ga vodijo, in privolil v zahteve, ki jih imajo nad materialnimi dobrinami državljanov. Toda nato Jezus nadgradi misel v potrditev še večje odgovornosti, ki jo dolgujemo Bogu. Cesarjev delež lahko ima zahteve nad našimi denarnicami, toda Božje pravične zahteve so nad našimi srci, mislimi, dušami in močjo. Živeti v skladu z zahtevami in ljubečimi Božjimi ponudbami razvijajo tiste kvalitete našega značaja, ki bodo iz nas naredile dobre državljane sveta.

Nekateri bodo rekli, da je desetina dovolj. To bi lahko bilo več kot velikodušno, toda le če je to potrjeno s 100 procenti naše volje, ki jo dolgujemo Bogu v vseh stvareh, v vseh časih in na vseh krajih.

vir: http://celebrationpublications.org/
prevod: Bogdan Rus OFM