Tisti, ki ozdravlja vse naše strtosti

Celotno besedilo v pdf obliki

Ko skupaj potujemo skozi advent, nas ves čas spremlja vesela novica o tem, da naš Gospod prihaja. Ko praznujemo Boga, ki prihaja in ki bo spet prišel, nam videnja v današnji Božji besedi budijo upanje, ki nam pomaga vztrajati, dokler ne pride čas, ki ga opisujejo te lepe besede.

Rdeča nit vseh videnj o Kristusovem prihodu je vera, da bodo vse stvari postale drugačne; vse bo zaznamovano s spremembo, ki zajema iz moči prihajajočega Kristusa.

Toda Jezusova moč ne zagotavlja zmage v bitki. Kristus ne bo prišel, da bi spremenil politično hierarhijo zemeljske moči, niti da bi maščeval vse slabo, ki se je zgodilo verniku, kot trdijo nekatere tradicije.

Tisti, ki ga pričakujejo s stisnjenimi zobmi in z maščevalno strastjo, bodo gotovo razočarani. Toda tisti, ki bodo dovolili, da videnja adventa usmerijo njihovo pot k izpolnitvi, bodo videli, da Jezus prihaja kot zdravnik, ki bo zacelil in posvetil vsako človeško strtost.

V današnjem prvem berilu Izaija opiše ozdravljanje v mesijanski dobi, ki zbudi naše srce. Slepi bodo videli, gluhi bodo slišali, hromi bodo poskakovali, neme bomo lahko slišali in razumeli. Šibki bodo našli svojo moč in boječi bodo osvobojeni od vsega, kar jim preprečuje delovati. Spoznali bodo mir, da bodo imeli življenje. Kot vesel odmev psalm potrdi Izaijevo videnje in obenem napove Jezusovo služenje.
»Kako bomo prepoznali Odrešenika?« sprašuje Janez Krstnik. Jezus ga usmeri tja, kjer je na delu Božja rešilna moč.

Gail Ramshaw bralce obeh zavez vabi, da bi prepoznali ta dejanja ozdravljenja kot Božjo ljubečo skrb za človekovo telo in dobrobit človeka v celoti. (Treasures Old and New: Images in the Lectionary, Augsburg Fortress, Mineapolis 2002). Hebrejski avtorji vztrajajo, da je vse stvarstvo dobro, vključno z ljudmi.

Ko je Jezus prišel z močjo ozdravljanja v svojih rokah, da bi obnovil svetost človeštva, je začel z ozdravljanjem telesa. Kot človek se je bil sposoben dotikati in ozdravljati telesa drugih. Ramshaw pravi, da je bilo to tako, kot da bi Kristus na novo ustvarjal ves svet, eno telo za drugim.

S to mislijo, ki nas opogumlja, stopimo pred prihajajočega Kristusa v tem dnevu in tednu in ponudimo svojo razdeljenost – telesa, mišljenja ali duha, da bi postali celota. Jezusu pokažimo svojo bolezen, boje, bolečine in ponavljajočo nesposobnost, da bi se kosali z življenjem, kakršno je. Ponudimo mu spomine, ki nas pogosto obiščejo in nas preplavijo s krivdo. Njegovi moči izročimo vse razbite in obremenjene odnose. Opustimo svoje godrnjanje, svoje maščevanje in željo po kaznovanju.

Tukaj, na tem svetem kraju, kjer nas kruh njegove besede in kruh njegovega telesa hranita, se začnimo zdraviti. Zdravljenje je lahko nalezljivo, če mi, ki smo ozdravljeni, dovolimo, da njegova prenavljajoča Božja milost v nas postane očitna in se dotakne tistih, ki tudi morajo biti ozdravljeni.

Če so si ti ljudje trpljenje sami povzročili ali pa je njihovo trpljenje rezultat napak in nepopolne kulture v nepopolnem svetu; če so žrtve pohlepa, apatije ali drugih naravnih katastrof; če smo jim sami povzročili škodo ali ne – lahko jim ponudimo zdravljenje s svojimi rokami, srci in glasovi.

Ko se ponudimo, sodelujemo pri odrešujočem in osvobajajočem Jezusovem misijonu. V svojih prizadevanjih za zdravljenje drugih z deli in besedami, ki tolažijo in opogumljajo, ohranjamo Jezusov misijon in Cerkev, ustrezno za svet, v katerem živimo. V svojem prizadevanju vzbudimo upanje, ki mora označevati vsa naša pričakovanja in priprave na Kristusov prihod.

vir: http://celebrationpublications.org/
prevedel: Bogdan Rus OFM

fr. James Smith

Janez Krstnik je popoln adventni lik. Čaka na prihod adventa – Odrešenika. Ko tako dela, je naš učitelj. Pokaže nam, kako se čaka v zaporniški celici.

Janezova zaporniška pozicija je še bolj ironična kot naša. Delal je točno to, kar je Bog želel in je bil »nagrajen« z zaporom. Medtem pa mi delamo vse tako, kot MI želimo in dobimo za povračilo zaporniško celico.

Janezova ječa, kamnita soba v hladni kleti, je bolj očitna kot naša. Naša ječa je bolj fina, a nič manj resnična. Vsi smo omejeni s tem, kar zmorejo naše misli in naši čuti. Omejuje nas naša družina, naše delo, naše odgovornosti, naš položaj. Četudi smo si jih želeli ali pa v njih uživamo, te vezi nazadnje omejijo naše gibanje v dobro znano in močno utirjeno resničnost.

Z vseh strani smo obkroženi z družbenimi in kulturnimi silnicami. Popolnoma smo povlečeni v družbene vzorce obnašanja. Tako nezavedno živimo kot jastogi v loncu z vodo, ki postaja postopoma vedno bolj vroča. Izgubljanje svobode nas tako obkroža, da je naša bahanje s svobodo, naše sodobno vztrajanje pri osebni svobodi, burka.

Kot Krstnik tudi mi gledamo na znamenja upanja. Ali pa vsaj gledamo na to zrna tega, kar naj bi stvari zunaj naše ječe pravzaprav pomenile. Omejen pogled znotraj naše celice nam onemogoča spoznanje. Vse, kar lahko naredimo, je, da poiščemo ozko špranjo svobode in opazujemo. S Krstnikom lahko pogledamo dol v blato in obup ali pa gledamo v nebo in upanje.

Toda kakor je Nietsche znamenito vprašal: »Kaj lahko upamo; kaj lahko vemo, kaj lahko naredimo?«. Celo tako briljanten filozof, ki je sebe razglasil za nevezanega na to, kar je običajno, je bil spravljen v neugoden položaj.

Toliko upanja je bilo razbitega na krutem kolesu zgodovine. Bojujemo vojne, da bi končali vojne, spet druge vojne bojujemo, da bi širili demokracijo. Monarhije so zasužnjevale, socializem je ubijal različnost, komunizem je poneumljal, demokracija je podžigala borbo, pohlep in nazadnje dolgčas.

Zaradi tolikih rešiteljev smo že trpeli, da smo v skušnjavi, da ne bi zaupali nobenemu več. Toda če izkušnja v nas vzbuja dvom, nas tudi uči. Morda nas izuči, da nas nič, kar poznamo ali kar lahko sami naredimo, ne more odrešiti; nič, kar je v naši moči, ni dovolj močno, da bi nas osvobodilo. Če hočemo biti odrešeni, se mora to zgoditi po nekom od zunaj.

To bi bil Bog ali Tisti, ki ga Bog pošlje zunaj ustvarjenega v naš svet. Zato z Janezom vztrajno sprašujemo: »Ali si ti Tisti?«. Tudi odgovor nas ne prepriča: »Bolni so ozdravljeni, in revni slišijo veselo novico. To je edini znak, ki ga dobiš. Blaženi, rešeni so tisti, ki jim je to dovolj.«

In mislimo: »Je to vse? Je to velika rešitev, ki smo jo pričakovali stoletja?« Vse to izda naša prevelika pričakovanja. Vsak dan hočemo pico namesto večnega kruha; namesto nebeškega miru bi radi stalno umirjenost.

Čakamo na male rešitelje, ker ne prepoznamo svoje velikanske potrebe. Jezus ni prišel, da bi nas odrešil od bolezni ali napake ali bolečine. On nas odrešuje od edine stvari, ki odločno presega naše moči: greha in smrti, ki se ji ne moremo izogniti.

To je Rešenik, ki ga mi in Janez Krstnik čakamo, pričakujemo, upamo vanj. Potrebujemo te, pridi, Gospod Jezus!

vir: http://celebrationpublications.org/
prevedel: Bogdan Rus OFM