4. nedelja med letom

Ko se blagri uresničijo
Celotno besedilo v pdf obliki

Medtem, ko v Lukovem evangeliju Jezus pridiga na ravnini, se v Matejevem povzpne na goro, da bi govoril. Težava je v tem, ker v okolici Kafarnauma ni nobene gore. To nam pove, da ta gora ni zemljepisni, ampak teološki kraj. Matej, ki piše predvsem za judovsko skupnost, ustvari zanje zgovorno vzporednico. Kakor je njihov junak Mojzes prejel Toro (postavo) na gori, tako novi junak Jezus oznanja Božje misli z druge gore – simboličnega mesta, do katerega se Bog spusti, da bi obiskal vzpenjajoče se ljudi.
Ta razlaga je postane še močnejša, ko vidimo, da ima Postava pet knjig. Matej pa, drugače kot drugi evangelisti, predstavi Jezusovo učenje v petih glavnih govorih. Prvi govor je govor na gori oz. blagri.
Današnji evangelij vsebuje prvih dvanajst vrstic blagrov. Toda preden jih poskušamo razumeti, moramo najprej določiti, kakšna literarna oblika je to. Ker je vsaka literarna zvrst z določene perspektive, jo moramo tudi brati s te perspektive.
Blagri so literarna oblika znotraj biblične modrostne literature, ki poskuša razložiti najboljši način življenja v svetu, v katerem sta dobro in slabo nagrajeno ali kaznovano. To se je dogajalo v tem svetu, saj posmrtno življenje ni bilo nekaj nad njihovim mišljenjem.
Ta poenostavljen pogled na zemeljsko pravičnost so preverjale vsakodnevne izkušnje navadnih ljudi. Job je najslavnejši primer izjalovitve pravičnosti. Cela Jobova knjiga je poskus, da bi razložili, zakaj je ta dobri mož kaznovan. Knjiga namiguje, da ni neposredne povezave med dejanji in Božjo kaznijo. Vsaj na tem svetu ne.
Zato so biblični avtorji ustvarili novo literarno obliko, ki jo imenujemo »apokaliptični blagri«, ki ohranjajo povezavo med srečo in dobrim ravnanjem, toda ta sega onkraj tega sveta.
Kdo je torej blažen, blagoslovljen ali srečen? Čeprav je kar nekaj različnih blagrov, pa jih lahko razvrstimo kot ubogi / krotki / ponižni / ranljivi. Vsi govorijo o bedi, ki pušča ljudi popolnoma nemočne in zato odvisne od Boga.
Vsi ne mislijo, da se morajo zanesti na Boga. Pomenljiva pesem Franka Sinatre pravi: »Zamislil sem si vsako začrtano smer, vsak pazljiv korak po poti, toda še vedno sem stvari naredil po svoje.« To ni himna ubogih v duhu, ampak parola osebne avtonomije in samozadostnosti.
Ko se je Superman pojavil leta 1934, je bil tako popularen, da je sprožil plaz naslednikov: Batman, Čudodelnik, Človek – Pajek. Toda drugi jaz superjunaka je ponižen. Supermana je igral prijazni Clark Kent, Batmana je igral Bruce Wayne, Spiderman je negotovi Peter Parker. Zakaj je ta formula tako uspešna? Zato ker nagovarja našo skrito vero, da je za našo blago javno podobo skriva tihi superjunak. Nekateri ljudje vedo bolje – in to preprosto dejstvo sprejmejo.
Blagri se nam zgodijo, ko spoznamo, da smo nemočni in brez upanja, kadar nimamo Boga.

prevedel: Bogdan Rus OFM

**********

Vzeti resno
Celotno besedilo v pdf obliki

Skozi vsa stoletja je bilo mnogo takih, ki so izražali resnične dvome o možnosti uresničenja v življenju kot odgovor na radikalne izjave (blagrov) in morda še bolj prepričljive in glasnejše v svoji logiki kot te, ki se vdajo paradoksu Kristusovih izzivov in jih poskušajo živeti. Tolstoy, Frančišek Asiški, Gandi in Boenhoerffer so bili med mnogimi, ki so razumeli blagre kot glavna načela krščanske vere. Drugi so bili bolj zato, da bi te vrstice prilagodili, in so menili, da so to pretiravanja, ki jih lahko razumemo samo, če jih izravnamo. Avguštin in Tomaž Akvinski sta verjela, da te vrstice predstavljajo pot do popolnosti, a jim lahko sledijo le kleriki, menihi in nune, niso pa dosegljive za nas, navadne ljudi. Albert Schweizer je blagre in govor na gori imenoval »začasna etika«, ki jo lahko nekdo izpolnjuje, a le kratek čas; njihovo radikalnost je pripisal temu, da je Jezus v kratkem pričakoval konec sveta.
Spet drugi učijo, da Jezusove besede, kakor so oznanjene v tem evangeliju, predstavljajo vabilo vernikom, da bi živeli etiko, ki je običajna za nebeško kraljestvo. To kraljestvo se je približalo v Jezusu, zato naj verniki mislijo, govorijo in delajo kot Jezus, tako da njegove misli in srce naredijo za svoje. Nikjer ni Jezus tako jasno predstavil svojih misli in srca kot v blagrih, ki jih je razodel v Matejevem evangeliju.
Evangelist Matej radikalne izzive, ki jih imenujemo blagri, postavi na začetek Jezusovega javnega učenja. Očitno mi je bilo to nekaj temeljnega. Poudaril je njihovo edinstveno pomembnost v načinu, s katerim jih je predstavil. S tem, da je ta dogodek prestavil na goro, je evangelist spomnil na vse tiste dogodke v zgodovini, ko je Božje ljudstvo prejelo posebno razodetje, kot je to na Sinaju (ali Horebu, kot goro poimenujejo v nekaterih tradicijah), na Karmelu, Hermonu. Kot Mojzes, ki je bival z Bogom na Sinaju in nato delil postavo s tistimi, ki so potovali z njim, tako je Jezus, z višine gora delil izzive učenja s tistimi, ki so mu želeli slediti.
Da bi nadalje poudarili pomembnost njegovega učenja, Matej pove svojim bralcem, da se Jezus »usede«. Ko so rabini povedali kakšno zelo pomembno zgodbo, so se usedli. Danes se to zgodi ob profesorskem stolu ali pri papežu, ki govori ex cathedra, »iz stola«. Podobno tudi sodniki razglasijo svojo sodbo sede.
Matej nadaljuje to Jezusovo učenje s tem, da reče: »Jezus je odprl svoja usta in jih začel učiti!« Ta dobeseden prevod je bil nekako omiljen z naslednjim: »začel jih je učiti«. Odpreti usta (učiti) ima v grščini dvojni pomen. Ta fraza poudari slovesnost govora, kakor tudi posebno pomembno vsebino in posebno razodetje, kjer nekdo izrazi svojo notranjost in mišljenje. To je točno tisto, kar Jezus naredi v Blagrih. Razodel je svojega duha, svoj odnos do Boga in ostalih. Te izjave blagrovanja so obenem razodetje Jezusa in vabilo, da postanemo kot on, upoštevajoč vse dobro, kar je na svetu, da bi se lahko oklenili večne etike in izkušnje Božjega kraljevanja.
Kdaj bomo vzeli resno njegovo besedo?

vir: http://celebrationpublications.org
prevedel: Bogdan Rus OFM