4. velikonočna nedelja

Nepoznana skrivnost
Celotno besedilo v pdf obliki

Luka pravi, da učenci niso razumeli, kaj jim je Jezus poskušal dopovedati. Ni čudno. Mi to poskušamo že 2000 let, pa nam še vedno ni uspelo. To je zato, ker je Bog sam skrivnost. Karl Rahner je bistvo vere opisal s temi besedami: »Vsebina krščanstva je nepoznana popolna skrivnost, ki se podarja v odpuščanju in nas vodi v svojo božansko naravo.«
Vsa druga spoznanja o naši veri so razsežnosti, razlage, opisi in povečanje te skrivnosti.
Ko pozabimo to centralno, osrednjo resničnost, imenovano Bog, se izgubimo v podrobnostih nauka. Rahner svari: »Na razmišljajte o zapletenih stvareh. Dajte priložnost, da pridejo na površje človeške resničnosti: ljubezen, tišina, strah, resnica. Soočite se s temi dokončnimi resničnostmi. O njih ne delajte teorij, ampak preprosto vztrajajte v njih. S tem lahko pride na dan prvinska izkušnja Boga.«
Vsaka človekova izkušnja je v temelju izkušnja Skrivnosti, če to prepoznamo ali ne. Ko ljubimo drugega, spoznamo, da sva oba objeta z večjo ljubeznijo. Slišimo sozvočje in smo prestavljeni v prostor lepote. Vsaka človeška izkušnja nas vodi v prostrano, skrivnostno, neopisljivo atmosfero, ki je ne moremo niti opisati niti zanikati.
Poskušajmo opisati, kaj ima Skrivnost, ki jo imenujemo Bog, opraviti z nami in našim svetom. Veliko Skrivnost prevedemo v manjše skrivnosti ustvarjenega, odrešitve milosti in zakramentov.
Naš nauk o stvarjenju se na primer bojuje s povezavo med časom in večnostjo, je uganka nečesa, ki prihaja iz nič, neprestan odnos z Bogom, s težavo zla v dobrem svetu. Vse to je zanimivo, a stvarjenje je v bistvu to, kar se zgodi s Skrivnostjo, ko gre iz sebe in vse stvari pritegne k sebi.
Odrešenje je bila prvotno beseda, ko je družina osvobodila sužnja. Krščanski nauk ga je prevzel kot opis, kako smo mi spravljeni z Bogom. Rešitev išče potrebo po odrešenju, išče Boga, ki se maščuje, vrednost žrtvovanja in možnost, da bi se ena oseba žrtvovala za drugo. To so vse zanimive ideje, toda bistveno pri odrešenju je to, da Skrivnost prihaja k nam v odpuščanju in nas vodi v svoje lastno življenje.
Nauk o milosti poskuša razložiti, kako se večni Bog poskuša povezati z ljudmi, ki so omejeni s časom, kako neskončni Bog naveže odnos s končnimi ljudmi, kako umrljivi ljudje lahko vstopijo z božansko Skrivnostjo. Milost je podobna mostu med Bogom in nami. Vse to so zanimive ideje, a milost je v svojem bistvu Skrivnost, ki nam je dana in nas vodi v svoje Božje življenje.
Naša edinost z Bogom je brez konca, kakor je tudi ljubezen med ljudmi. Zelo lepo pa je spoštovati to enotnost na različne načine, zato Cerkev obhaja različne dogodke in opisuje eno milost v različnih stvareh. To so zanimive ideje, a milost spreobrnjenja, milost molitve, milost trenutka, milost zakramentov – vse te milosti in vsaka posebej je Skrivnost, ki prihaja k nam in nas dviga v svoje lastno življenje.
Ne moremo dojeti te Skrivnosti, Skrivnost zaobjame nas.

Vir: http://www.celebrationpublications.org/
Prevod: Bogdan Rus OFM

**********

Jaz sem pastir, jaz sem vrata!
Celotno besedilo v pdf obliki

Ko tisti, ki delajo za varnostne in obveščevalne službe, želijo vstopiti v varovane stavbe, morajo pokazati identifikacijo. V preteklosti so preko detektorja potegnili identifikacijsko kartico. Kasneje so za vstop zahtevali prstni odtis, danes pa se za to že uporablja posnetek očesa. Za tiste, ki si želijo vstopiti v varovano ovčjo stajo kraljestva, Jezus predlaga drugo vrsto indentifikacije: odnos z njim, kjer on pozna mene in jaz intimno poznam njega. Jezus svoje kliče po imenu; oni poznajo njegov glas in na temelju tega znanja mu želijo slediti. Zaradi tega Jezus v Janezovem evangeliju samega sebe opiše kot vrata, skozi katera ovce vstopajo v stajo.
Včasih so bile staje ograjene. Njihove meje so bile ograjene s kamenjem in trnjem ali s kombinacijo obojega. Ves dan je pastir skrbel za svoje ovce, zvečer pa jih je poklical po imenu in hodil pred njimi ter jih vodil v ovčjo stajo, kjer so bile ponoči varne. Pod budnim očesom pastirja so ovce vstopile v zavetišče. Ko so bile vse notri in preštete, se je pastir ulegel pri vratih zavetišča. Če je kdo želel vstopiti, je moral dobiti pastirjevo dovoljenje.
Z močjo dobrega in resničnega pastirja božjega ljudstva je Jezus oblikoval odnos z verniki tako, da lahko vsakdo, ki ima željo stopiti na pot kraljestva, to naredi le po njem. Tisti, ki slišijo njegov glas in mu sledijo, bodo prav tako spoznali njegovo ljubezen in zaščito. Kakor pastir, ki se je ulegel ob vratih zavetišča, tako Jezus položi svoje življenje in ga zopet dvigne, da bi ovce, to so učenci, lahko vstopili v zavetišče večnega življenja.
Ko primerjamo Jezusovo pastirstvo, ugotovimo, da je pastirstvo pismoukov in farizejev pogosto nezadostno po poročilu štirih evangelistov. Ko sveti Janez evangelist tiste, ki so prišli pred Jezusom, primerja s tatovi in morilci, hoče bralce spomniti na Ezekielovo prerokbo (Ez 34, 1-16), ki omenja prave in neprave pastirje. Ko govori svojim bratom v Babilonskem izgnanstvu, prerok obžaluje dolgo vrsto Izraelovih in Judovih voditeljev, ki bo morali pasti božje ljudstvo modro, a tega niso storili. Kljub mnogim napakam pastirjev v preteklosti, Ezekiel ohrani upanje. V Božjem imenu obljubi: »Jaz bom sam bom skrbel in varoval svoje ovce. Kakor pastir skrbi za svojo čredo, bom tudi jaz … Jaz sam bom pasel svoje ovce; jaz sam jim bom dal počitek.« Po izgnanstvu je ljudstvo v Judu iskalo izpolnitev te prerokbe.
Današnji evangelij predstavlja vero tistih, ki verujejo, da se je Ezekielova prerokba izpolnila v osebi in po poslanstvu Jezusa Kristusa. Da bi potrdil to vero, je Jezus v Janezovem evangeliju oznanjal: »Jaz sem dobri pastir … jaz sem vrata.« S tem, ko reče »jaz sem« oziroma ego eimi, evangelist predstavi Jezusa kot tistega in istega, ki se je razodel Mojzesu v gorečem grmu (2Mz 3,14). V tej moči se Jezus obrača na Ezekielove obljube; svoje ljudstvo je pasel dobro, saj je zanj celo položil svoje življenje. Tisti, ki jim je zaupana skrb za njegovo čredo, morajo imeti ta zgled vedno v mislih.

Vir: http://www.celebrationpublications.org/
Prevedel: Bogdan Rus OFM