6. nedelja med letom

Preveč človeški
Celotno besedilo v pdf obliki

fr. James Smith
Pavel piše, da če bi ljudje poznali Božjo skrivnost, Kristusa ne bi križali. Zakaj so torej ubili Jezusa? Iz različnih razlogov.
Bil je slaven govorec, ki je imel veliko zasledovalcev. To je zadostovalo, da je bil nadležen rimski vojski, ki je bila vajeni ljudskih vstaj. Bil je tudi karizmatičen pridigar, ki je dodal nov pogled na tradicionalno religijo. To je bilo dovolj, da je skrbelo lokalne farizeje, ki so se morali vsake toliko časa soočati z namišljenimi mesijami.
Toda nikogar ne smemo preveč ostro obsojati. Če bi Jezus živel v drugem zgodovinskem trenutku in okolju, bi se ga oblasti ravno tako poskušale čim prej znebiti.
Osrednji razlog za Jezusovo smrt je bil ta, da je bil preveč človeški. Biti človek pomeni več kot to, kar uspeva nam. Vnetost za izpopolnitev uničuje naš strah pred tem, da bi se zmotili. Biti človek pomeni pristopati k drugim z ljubeznijo. To dejanje preprečuje naš strah pred tem, da bi bili zavrnjeni.
Samo Jezus je lahko postal vse, kar je bil. Ko je spoznal, kako ga ima Oče rad, je poskušal narediti vse, kaj je On želel. Vedel je, da bo govorjenje o drugem kraljestvu razjezilo Heroda, toda ni hotel skrčiti kraljestva svojega očeta na eno rimsko kolonijo. Jezus je vedel, da bo razlaganje Božje volje, ki je bilo na nek način drugačno kot razlaganje farizejev, izzvalo njihov strah in silovito obžalovanje. Toda ni dovolil, da bi Božjega duha ujeli v toge strukture. Novo vino svobode kliče po novih mehovih.
Toda zakaj je Bog dovolil, da se je zgodilo nekaj tako groznega, kot je sinovo križanje? Morda pa iz istega razloga, kot mi dovolimo, da se zgodijo grozne stvari – ker so vredne bolečine. Čeprav vemo, da bodo mnogi otroci v življenju trpeli in celo umrli, jih še vedno rojevamo, ker vemo, da so vredni bolečine. Je torej tudi Oče dovolil Jezusu, da je postal človek, ker je menil, da je vreden bolečine?
V Judeji so križali veliko ljudi – zgodovinar Jožef priča o tem, da je videl, kako je bilo v enem dnevu križanih 300 ljudi. Zakaj je Jezusovo križanje drugačno od drugih? Kaj pomeni?
Ker je odgovor povezan z človeškim in Božjim, je gotovo skrivnosten. Toda nekaj odgovorov je nesprejemljivih. Eden izmed njih je gotovo ta, da Jezus ni bil ubit, ker je užalil Boga. Bog ni kakor mi, ni ga mogoče užaliti, posebej pa ne naše šibko prizadevanje v grehu.
Še manj pa je bil Jezus ubit, da bi plačal naš dolg zaradi greha. To se sliši tako, kot če bi kriminalec plačal svoj dolg družbi. Toda tudi če rečemo, da se to dogaja, ni kriminalec tisti, ki plačuje dolg; imeti ljudi v zaporu, stane državo več, kot če bi jih izpustili. Kriminalce ubijamo, da bi opozorili druge, naj jih ne posnemajo. Toda kdo bi poskušal posnemati Jezusa?
Ne. Ti odgovori ne zadostujejo. Jezusa so umorili, ker je bil preveč človeški.
Biti človeški pomeni tvegati svobodo, doseči meje človeškega in si upati imenovati Boga »Oče«. Biti človeški pomeni, da se odpremo kritiki, sovraštvu in zavrnitvi zato, da bi živeli v prijateljstvu s človeštvom. Jezus se je naredil ranljivega za čustva vseh; postal je popolnoma ranljiv s tam, da je preprosto sebe izpostavil zavozlanemu človeštvu. Ubit je bil, ker človeštvo prenese samo malo dobrote.

vir: http://celebrationpublications.org/
prevedel: Bogdan Rus OFM

**********

Brez meja
Celotno besedilo v pdf obliki

Si delate v življenju načrte? Ali si delate pregled vseh stvari, ki jih je treba narediti, in jih potem odkljukate, ko so opravljene? Obstaja posebno zadovoljstvo v tem. Po drugi strani pa je nepopoln seznam lahko opomnik slabotnosti naše volje.
Ko so zakoni, ki vodijo naše življenje, postavljeni v obliki seznama, se lahko zgodi, da doživimo veliko zadovoljstvo, ko upoštevamo vsakega izmed zakonov. Tudi ko je zakonov veliko in so pomnoženi do nemogoče podrobnosti, lahko izpolnjevanje daje občutek zadovoljstva. Taka je bila drža mnogih Jezusovih sodobnikov, ki so posvetili svoje življenje temu, da so se držali vsake malenkosti in besede in jo lahko opišemo samo kot občudovanja vredno. Toda njihov občutek za izpolnitev je bil postavljen pod vprašaj, ko je Jezus vztrajal, da zakon ni dovolj. Jezus ni odpravil postave, ampak jo je le uporabil kot odskočno desko, da bi dvignil svoje učence nad sicer strogo postavo k duhu zakona, ki ne more biti nikoli do konca izpolnjen.
Predstavljajte si, da bi bili zraven v tem davnem dnevu, ki ga opisuje Matej – ko je Jezus izzval svoje mlačne učence k svetosti, ki je predpostavljala postavo in segala daleč čez njo. Predstavljajte si, da slišite besede, da popolno izpolnjevanje zakona ni dovolj, je le dober začetek. Brez dvoma bi bili mnogi razočarani; drugi bi se streznili. Nekateri bi morda bili celo jezni. Toda nekateri bi lahko gledali z Jezusom preko postave k ljubečemu Bogu, ki jo je navdihnil. To so tisti, ki so se pripravljeni izročiti milosti za način življenja, kjer je osebna izpolnitev samo daljni spomin. Ti, ki bi sprejeli Jezusov izziv, bi začeli oblikovati svoja življenja z novimi vprašanji: Kaj lahko še storim? Kaj lahko še postanem? Kako daleč me bodo dela ljubezni pripeljala?
Nekatere odgovore na ta vprašanja nam ponuja ta evangeljski odlomek, kakor tudi oni za prihodnjo nedeljo. Z vrsto šestih »antitez« (kakor so jih poimenovali biblicisti) je Jezus v Matejevem evangeliju razširil: (1) zakon proti umoru vsebuje tudi sovraštvo, zaničevanje in prepirljivost; (2) zakon proti prešuštvu se nanaša na oba spola, kakor tudi poželenje in pohujšanje; (3) zakon proti ločitvi vključuje zelo malo izjem; (4) zakon proti krivi prisegi vključuje popolno celostnost, tako da »da« vedno pomeni »da« in »ne« vedno pomeni »ne«.
Z vsako antitezo postaja vedno bolj jasno, da ljudje niso sojeni po pravnem izpolnjevanju in naš odnos z Bogom močno sloni na odnosu, ki ga imamo z drugimi ljudmi. Nikjer to ni bolj očitno kot v vrstici 23 in 24, kjer Jezus pravi, da češčenje zahteva vzajemno spoštovanje med častilci. Ponujanje darov Bogu je neiskreno, če si odrekamo odpuščenje med seboj.
Jezus ni bil prvi, ki je zahteval pristnost življenja in češčenja. To so pred njim storili že preroki (Am 5,21–24; Iz 1,11–16; Jer 6,20). Toda Jezus je bil prvi, ki to učenje naredil kot pripomoček za delež kraljestva, ki ga je prinesel. Dokler ne bo kraljevanje Boga vzpostavljeno in sprejeto v vsakem človeškem srcu, bo Jezus nadaljeval s svojimi izzivi, ki človeka dvigajo nad naštete zahteve postave k resničnosti milosti, ki ne pozna meja.

vir: http://celebrationpublications.org/
prevedel: Bogdan Rus OFM