Serafinski rožni venec je del frančiškanske tradicije. Zelo nazorno odraža srce Frančiškove duhovnosti: doživeti Marijino življenje.
Njegova zunanja oblika se navdihuje pri legendi, ki govori, da je Marija na zamlji živela 72 let. Zato je serafinski rožni venec sestavljen iz sedmih desetk rožnega venca, ki se mu na koncu dodata še dve zdravamariji.
Kako molimo serafinski rožni venec?
PRIPRAVA:
Marija čista Devica, darujem ti venec, da počastim spomin na dvainsedemdeset let, ki si jih preživela na zemlji. Podeli mi milost, da te bom tako častil v življenju, da bom deležen tvoje družbe v nebeški slavi.
Na začetku serafinskega rožnega venca lahko molimo vero, lahko pa tudi samo slavaočetu.
Vsako desetko začnemo z očenašem in zaključimo s slavaočetu in potem takoj nadaljujemo z novim očenašem.
MOLIMO OČENAŠ IN DESET ZDRAVAMARIJ Z VZKLIKI:
1. ... ki si ga Devica z veseljem od Svetega Duha spočela.
2. ... ki si ga Devica z veseljem k Elizabeti nosila.
3. ... ki si ga Devica z veseljem rodila.
4. ... ki si ga Devica z veseljem Modrim molit dala.
5. ... ki si ga Devica z veseljem v templju našla.
6. ... ki si ga Devica z veseljem prva od mrtvih vstalega videla.
7. ... ki te je Devica z veseljem v nebesa vzel in te z veseljem za kraljico nebes in zemlje kronal.
NA KONCU DODAMO PROŠNJI:
Marija, daj, da bodo vsi otroci svetega Frančiška
tudi tvoji otroci. – Zdrava, Marija …
Marija, izprosi, da vsi otroci svetega Frančiška
dosežejo večno življenje! – Zdrava, Marija …
IN ZMOLIMO ŠE PO NAMENU SVETEGA OČETA:
Oče naš..., Zdrava, Marija …, Slava Očetu …
Rožni venec zaključimo z molitvijo Pozdravljena, Kraljica ali primerno pesmijo.
Premišljevanja ob serafinskem rožnem vencu
1. ... KI SI GA DEVICA Z VESELJEM OD SVETEGA DUHA SPOČELA.
Kristjani Marijo v vsej dvatisočletni zgodovini imenujemo »brez madeža spočeta«. Bog je Marijo od vsega začetka obvaroval izvirnega greha po svoji edinstveni milosti. Ta sijaj enkratne svetosti, s katerim je bila obdarjena od prvega trenutka, ji v celoti prihaja od Kristusa. Marija je zaradi zasluženja svojega Sina odrešena bolj vzvišeno. Marija niti za trenutek ni bila podvržena grehu. Sveti Duh je bil poslan, da posveti telo Device Marije in ga naredi rodovitno, da postane bivališče učlovečeni Besedi, Gospodova palača, njegov tabernakelj, njegovo domovanje, kot pravi sv. Frančišek Asiški.
2. ... KI SI GA DEVICA Z VESELJEM K ELIZABETI NOSILA.
Marija popolnoma zaupa Bogu, mu verjame in veruje vanj. Vse pričakuje od njega in kar dela, dela po najboljših močeh. Srce ima za druge ljudi, zato je vedno pripravljena biti s tistimi, ki jo najbolj potrebujejo. Ko potrebuje pomoč njena sorodnica Elizabeta, zapusti udobje svojega doma in ji gre pomagat.
3. ... KI SI GA DEVICA Z VESELJEM RODILA.
Ker Marija popolnoma zaupa in naredi, kar je v njeni moči, jo Bog lahko tolaži, spodbuja, krepi. Zato Mariji pomaga tudi na dolgi poti v Betlehem, ki je za nosečnico vse prej kot prijetna. Kot ponižna Gospodova dekla je Marija zadovoljna s hlevčkom in bornimi jaslicami kot krajem rojstva Jezusa – Božjega Sina. Ljubeče mu streže in skrbi zanj, ker ve, da je »Bog z njo« – Emanuel.
4. ... KI SI GA DEVICA Z VESELJEM MODRIM MOLIT DALA.
Modri so prišli vsak iz svoje dežele in so pričakovali nekaj novega – Odrešenika, novega Kralja, rojenega na Judovem. Prišli so torej v Betlehem in poiskali novorojenega Kralja – Mesija. Ko so ga našli, so se mu poklonili in mu darovali zlata kot kralju, kadila kot Bogu, mire kot trpečemu človeku. Marija pa je ob tem v srcu premišljevala besede: » ... otrok, ki bo rojen, bo svet, on se bo imenoval Božji Sin … «
5. ... KI SI GA DEVICA Z VESELJEM V TEMPLJU NAŠLA.
Jezus je otroška leta preživljal v Nazaretu, kjer sta zanj skrbela Marija in Jožef. Dvanajstleten je šel na vsakoletno romanje v Jeruzalem. Ob povratku domov sta Marija in Jožef opazila, da Jezusa ni nikjer. Vrnila sta se v tempelj in ga našla med učitelji, ki jih je spraševal in jih poslušal. Bil je v hiši svojega Očeta. Marija je te besede premišljevala in se spomnila, da je Jezus Sin Najvišjega. Potem so se vrnili v Nazaret in Jezus je bil pokoren svojim staršem.
6. ... KI SI GA DEVICA Z VESELJEM PRVA OD MRTVIH VSTALEGA VIDELA.
Brez vstajenja ne bi bilo pričevanja evangelijev. Velikonočno srečanje z Gospodom mora dobiti dopolnitev v prejemu Duha, da tako človek spozna Gospoda. Posest Duha ne pooblašča za nič drugega kakor za oznanjevanje in pričevanje, da nam je Bog Oče podaril svojega Sina, ki je za nas umrl in vstal. Cerkev je bila utemeljena ob križu: zbor verujočih okoli tistih, ki jim je dana karizma službene avtoritete, z Marijo v svoji sredi. Njej se je kot Materi Cerkve Sin nedvomno vnaprej prikazal. Ona je tista, ki jo je Duh obiskal pred vsemi drugimi in ki je spočela telo Besede.
7. ... KI TE JE DEVICA Z VESELJEM V NEBESA VZEL IN TE Z VESELJEM ZA KRALJICO NEBES IN ZEMLJE KRONAL.
Telo, ki je spočelo Božjega Sina, ne sme trohneti, zato je bilo Marijino telo vzeto v nebesa. Marija je živela kot Gospodova dekla, zato je bila povišana v Kraljico nebes in zemlje, kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle in je povišal nizke. Kraljica ima polnost oblasti tudi v odnosu do Kralja. Marijina polnost oblasti se izraža v njeni priprošnji in posredovanju milosti, saj vse osebne milosti od Boga in od Kristusa prejemamo vedno kot udje svete Cerkve – in s tem tudi kot Marijini otroci.
(vir: Knjižica Serafinski rožni venec, Založba Brat Frančišek)