Pastoralni obisk v Loretu ob 50. obletnici potovanja Janeza XXIII. (4. oktober 2012)

Sveta maša – homilija svetega očeta BENEDIKTA XVI.

Trg Marije Loretske, četrtek, 4. oktobra 2012

Gospodje kardinali, častitljivi bratje v škofovski službi,dragi bratje in sestre!
4. oktobra 1962 je blaženi Janez XXIII. priromal v to svetišče, da bi priporočil Mariji Devici Drugi vatikanski ekumenski cerkveni zbor, ki naj bi se začel teden dni kasneje. Ob tej priložnosti se je papež, ki je gojil globoko pobožnost do Marije, obrnil k njej s temi besedami: »Danes, še enkrat, in v imenu vseh škofov, Vam, najdražja Mati, ki Vas pozdravljamo Auxilium Episcoporum, prosite za Nas, rimskega škofa in za vse škofe vesoljnega sveta, da bi imeli to milost, da bi vstopili v prostor cerkvenega zbora bazilike svetega Petra, kot so v dvorano zadnje večerje vstopili apostoli in prvi Jezusovi učenci: enega srca, ki utripa v ljubezni do Kristusa in do duš, z enim samim namenom, da bi življenje darovali za rešitev posameznikov in narodov. Tako naj bi se po Vaši materinski priprošnji, v letih in stoletjih, ki bodo sledila, lahko reklo, da je Božja milost spremljala in kronala ena in dvajseti ekumenski cerkveni zbor, ki je v vseh sinovih Cerkve vžgal novo vnemo in zagon velikodušnosti za nove predloge« (AAS 54 [1962], 727).

Petdeset let kasneje, ko sem bil poklican po Božji previdnosti, da nasledim na sedežu sv. Petra nepozabnega papeža, sem prišel tudi jaz kot romar na ta kraj, da bi Božji materi priporočil dva pomembna namena Cerkve: leto vere, ki se bo začelo čez teden dni, 11. oktobra, ob 50-letnici začetka Drugega vatikanskega cerkvenega zbora, in Redni generalni zbor Škofovske sinode, ki jo bom sklical v oktobru na temo Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. Dragi prijatelji! Na vse vas naslavljam svoj najprisrčnejši pozdrav. Zahvaljujem se loretskemu nadškofu, Msgr. Giovanniju Tonucciju, za toplo dobrodošlico. Pozdrav vsem drugim prisotnim škofom, duhovnikom, patrom kapucinom, ki jim je zaupana pastoralna skrb za svetišče, in redovnicam. Pozdrav naslavljam tudi na župana, dr. Paola Niccolettija, najlepša hvala za vaše spoštljive besede, predstavniku vlade in civilnih oblasti, ter prisotnim vojakom. Moja zahvala pa gre tudi vsem tistim, ki so velikodušno sodelovali in pripomogli k uresničenju tega mojega romanja.

Kot sem omenil v Apostolskem pismu, nameravam v Letu vere »povabiti sobrate škofe vsega sveta, da bi se zbrali pri Petrovem nasledniku v času duhovnih milosti, ki nam jih Gospod naklanja, da bi se spomnili dragocenega daru vere« (Vrata vere 8). Prav tu, v Loretu, imamo priložnost, da vstopimo v Marijino šolo. Marija je bila blagrovana, ker je »verovala« (Lk 1,45). To svetišče, ki je zgrajeno okoli njenega zemeljskega prebivališča, hrani spomin trenutka, ko je Gospodov angel prišel k Mariji s pomembnim sporočilom Učlovečenja in ona je odgovorila. To preprosto bivališče je stvarna in otipljiva priča največjega dogodka v naši zgodovini: Učlovečenja. Beseda se je učlovečila. Marija, dekla Gospodova, pa je bila izbrana, da je preko nje Bog prišel med nas (prim. Jn 1,14). Marija je podarila sama sebe in se dala na razpolago Božji volji, postala je »kraj« Božje prisotnosti, »kraj« v katerem prebiva Božji sin. Tukaj lahko omenimo besede psalma, s katerimi, kakor pravi Pismo Hebrejcem, je Kristus začel svoje zemeljsko življenje, rekoč Očetu: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil… Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7). Marija je izrekla podobne besede angelu, ki ji je razodel, kakšen je Božji načrt z njo: »Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Marijina volja se ujema z voljo Sina v edinstvenem načrtu Očetove ljubezni in v njej se združita nebo in zemlja, Bog stvarnik in njegovo stvarstvo. Bog je postal človek, Marija je postala »živo Gospodovo prebivališče«, tempelj, kjer prebiva Najvišji. Blaženi Janez XXIII. je pred 50-imi leti tukaj, v Loretu, povabil k meditaciji te skrivnosti, k »razmišljanju o združitvi neba in zemlje, ki je cilj Učlovečenja in Odrešenja«, in nato potrdil, da je isti Zbor imel za cilj, da čedalje bolj razširi dobrodelni žarek Kristusovega Učlovečenja in Odrešenja na vsa področja družbenega življenja (prim. AAS 54 [1962], 724). To je vabilo, ki se danes zdi še veliko močnejše. V sedanji krizi, ki ni samo ekonomska, temveč se dotika različnih področij družbe, nam učlovečenje Božjega sina govori, kako je človek za Boga pomemben in kako je Bog pomemben za človeka. Brez Boga bo človekovo samoljubje prevladalo nad solidarnostjo in ljubeznijo, materialne dobrine nad duhovnimi vrednotami, »imeti« bo več vredno od »biti«. Vrniti se moramo k Bogu, da bo človek resnično postal človek. Če smo z Bogom povezani tudi v težkih trenutkih krize, bomo lahko ugledali obzorje upanja: Učlovečenje nam pravi, da nismo nikoli sami, Bog je vstopil v človeško naravo in nas spremlja.

Toda prebivališče Božjega sina v »živi hiši«, v templju, ki je Marija, nam da misliti še na nekaj drugega: kjer prebiva Bog, moramo priznati, tam smo vsi »doma«; kjer prebiva Kristus, tam njegovi bratje in njegove sestre niso več tujci. Marija, ki je Kristusova mati in tudi naša mati, nam odpira vrata svoje Hiše in nas spodbuja, da bi »vstopili« tudi v nauk njenega Sina. Vera nam torej nudi prebivališče na tem svetu, nas združuje v eno samo družino in nas vse naredi brate in sestre. Ko razmišljamo o Mariji, se moramo vprašati, če želimo biti tudi mi odprti za Gospoda, če želimo podariti svoje življenje, da bi se v njem lahko nastanil Gospod; ali pa se bojimo, da bi njegova prisotnost omejila našo svobodo in želimo ohraniti del svojega življenja samo zase. Toda, samo Bog lahko osvobodi našo svobodo, jo osvobodi zaprtosti same vase, jo osvobodi žeje po moči, po imetju, po prevladi nad drugimi in ji omogoči, da se lahko odpre razsežnostim, ki jo bodo v polnem pomenu besede uresničile: razsežnostim podaritve sebe, razsežnostim služeče ljubezni in delitve z drugimi.

Vera nam omogoča bivanje, obstoj in nam odpira življenjsko pot. Glede tega sveta loretska Hiša vsebuje pomemben nauk. Kot vemo, je bila postavljena nad neko potjo, kar bi se lahko zdelo zelo čudno: z našega vidika se namreč zdi, da se hiša in pot izključujeta. V resnici pa se ravno tu izraža edinstveno sporočilo te Hiše. To ni zasebna hiša, ne pripada eni osebi ali eni družini, temveč je prebivališče, ki je odprto vsem, ki je, če se tako izrazimo, na vseh naših poteh. Tukaj v Loretu torej najdemo hišo, ki nas vabi, da se v njej naselimo, da ostanemo v njej. Istočasno pa nas vabi, da nadaljujemo pot, in nas spominja, da smo vsi romarji, da smo namenjeni k nekemu drugemu bivališču, k dokončnemu domu, k Večnemu mestu, k Božjemu prebivališču poveličanega človeštva (prim. Ap 21,3).

Želel bi izpostaviti še eno pomembno točko iz evangeljske pripovedi o Oznanjenju. To je vidik, ki nas nikoli ne preneha vznemirjati: Bog prosi človeka, da bi mu odgovoril z »da«. Bog je ustvaril človeka kot svobodnega sogovornika in sedaj želi, da bi mu njegova stvaritev odgovorila popolnoma svobodno. Sveti Bernard iz Chiaravalla v eni od svojih najznamenitejših pridig predstavlja, kako Bog in človeštvo pričakujeta Marijin »zgodi se«, ko jo roti: »Angel čaka na tvoj odgovor, ker je že skrajni čas, da se vrne k Njemu, ki ga je poslal … O Gospa, odgovori tako, kot zemlja, pekel in celo nebesa pričakujejo. Kot Kralj in Gospod vseh želi videti tvojo lepoto, tako komaj čaka na tvoj »da«… Vstani, teci, odpri! Dvigni se z vero, pohiti z darom, voljno se odpri Gospodu!« (In laudibus Virginis Matris, Hom. IV, 8: Opera omnia, Edit. Cisterc. 4, 1966, str. 53s). Bog se želi učlovečiti preko prostovoljne Marijine privolitve. Gotovo, »da« Marije Device je sad Božje milosti. Toda, milost ne ukinja svobode, nasprotno, milost ustvarja in ohranja svobodo. Vera človeški naravi ničesar ne odvzema, pač pa ji omogoči popolno in dokončno uresničenje.

Dragi bratje in sestre, na tem romanju po stopinjah blaženega Janeza XXIII. – ki se po Božji previdnosti dogaja na godovni dan svetega Frančiška Asiškega, ki je »Živi evangelij«, želim priporočiti Najsvetejši Božji Materi vse težave, s katerimi se srečuje današnji svet, ki hrepeni po miru in sreči, želim ji priporočiti vse težave mnogih družin, ki zaskrbljeno gledajo v prihodnost, hrepenenja mladih, ki so odprti življenju, trpljenje tistih, ki pričakujejo solidarnost in ljubezen. Materi Božji želim priporočiti tudi ta milostni čas za Cerkev, ki se za nas začenja. Ti, Mati, ki si odgovorila »da«, ki si poslušala Jezusa, spregovori nam o njem, pripoveduj nam o svoji poti, da bi mu tudi mi sledili z vero, pomagaj nam ga oznanjati, da ga bo lahko vsak človek sprejel in postal Božje bivališče. Amen.

(prevod p. Mari Osredkar)