Že v nedeljo smo razmišljali, kako pomemben je križ v človekovem življenju. Križ vstopa v vse trenutke našega življenja. Zdi se, kakor da je pot od stvarjenja sveta, po vseh predpodobah, od Nazareta do Kalvarije ena sama dolga pot učlovečenja Boga. Čeprav je Bog neprestano želel, da bi lahko prebival s svojim ljudstvom, pa mu človek kar noče in noče dovoliti te bližine.

Ko Kristus sprejme nase križ, ni več nobenega ugovora k dejstvu, da želi biti Bog človeku popolnoma blizu. Ko sprejmemo dramo križa, dokončno vidimo, da Boga ne moremo izriniti iz nobenega dela svojega življenja, ne da bi povzročili katastrofo.

Križ je znamenje, da se Bog ne sramuje nas, ki smo njegovi. Križ namreč ni samo ponižanje, ni nekakšna tekma, “kdo zmore več”, ampak predvsem bližina, ki jo Kristus izkaže vsakemu človeku. In res. Tudi sam pričuje o tej bližini: “Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi”. Tudi Jezus sam ne postavlja v ospredje bolečin in razvrednotenja, ki mu jih križ povzroča, ampak predvsem ljubezen, ki se po križu razliva na ves svet. To je ljubezen, ki jo zmore samo Bog. To je polnost življenja, ki lahko premaga smrt.

Toda kaj je pravzaprav križ? Je to samo nekakšno orodje, sredstvo, nekaj kar nam vzbuja grozo? Spomnimo se, da Jezus križa ni samo doživel, ampak ga je tudi posvetil. Tisti kraj, kjer se je do konca darovala najsvetejša daritev Boga, je iz mučilnega orodja postal drevo življenja. Torej je prav, da ga tudi sprejemamo tako. Naša življenjska izkušnja nam govori, da je križ tisti zaklad našega življenja, ki nam omogoča, da lahko doživljamo vsak trenutek svojega časa kot popolno in čisto resnico.

Nazaret je mesto, kjer je beseda postala človek, kjer je Bog stopil na zemljo. Betlehem je kraj, kjer je ta beseda postala očitna in je spregovorila ljudem. Golgota pa je kraj, kjer se je darovala največja daritev ljubezni. To lahko sprejmemo kot resnico svojega življenja.

Tudi Marija je to prepoznala. V Nazaretu in na Golgoti. Bila je tam in prisluhnila je. Kar se je zgodilo v njenem duhu v Nazaretu, ko je za ves svet sprejela Boga, pa je na drugačen način doživela na Golgoti, vendar isto. Marija živi to držo poslušanja in čuje z Jezusom. Ona ve, kaj je najbolj bistveno, zato vztraja. Marija ve, da se Bog sklanja v Nazaret, kraj oznanjenja, in na Golgoto, kraj darovanja. Marija je ob teh dogodkih zraven, kajti ta dva dogodka kažeta naprej, na dopolnitev vsega po Božji volji.

Naša življenjska izkušnja nam govori, da brez trpljenja ne gre. Kakorkoli delamo, srečujemo upornost svojega človeškega telesa, svoje človeške volje in svojega človeškega spoznanja. Še huje se to pojavi takrat, ko naletimo na odpor drugih, ki se z nami ne strinjajo. Tudi danes doživljamo ponižanje in nerazumevanje na mnogih koncih. Velikokrat se nam zdi, da smo izgublili smisel, da je vsa družba postala brezvoljna, da človeške strukture ne držijo več in in da ni več smisla, za katerega bi živeli.

Kaj pa če se je to zgodilo zato, ker smo se vsi strinjali in se še danes strinjamo, da je trpljenje dobro izbrisati iz našega življenja? In ko smo hoteli izbrisati trpljenje, smo izbrisali tudi vse ideale, vso resnično lepoto, zvestobo in spoštovanje. Kaj pa, če smo skupaj z ljuljko izruvali tudi pšenico, kar ni po Božji volji?

Toda trpljenje je del našega življenja. Trpljenje je dejstvo, ki nas potrjuje, da smo na pravi poti in s tem tudi doživljamo odpor. Ni potrebno, celo škodljivo je, da bi silili v trpljenje, da bi ga iskali in se s tem potrjevali. To ne bi bilo po Božji volji. Če pa trpljenje pride, pa je radovoljno sprejetje trpljenja pravo Božje delo, ki omogoča, da v celoti in popolnoma doživim resnico sebe samega.

Danes praznujemo vtisnjenje ran sv. Frančišku Asiškemu. To je tisti trenutek, ko je sv. Frančišek prejel stigme na gori Laverni. Zato ker si je vse življenje prizadeval, da bi bil podoben Kristusu, svojemu edinemu učitelju, se je to smelo zgoditi. Pa je bilo to kakšno brezumno hrepenjenje po trpljenju? Je bilo kopičenje trpljenja brez osnove? Nikakor. Sveti Frančišek se združuje s Kristusovim trpljenjem zato, ker želi biti deležen Jezusovega trpljenja. Frančišek dovoli, da se tudi v njem zgodi podobno, kot se je zgodilo na Golgoti.

Bog se je sklonil k nizkim in ubogim, sklonil se je k človeku in mu je dal veselo vest odrešenja. In Frančišek, katerega uboštvo ni bila samo nesmiselna revščina, ampak bližina človeku v vsej njegovi resnici, je s tem naredil prostor Bogu in njegovi krvavi daritvi, da se je lahko v njem do konca izpolnila. Danes se spominjamo njega, ki je tako čudovito v svojem življenju upodobil Kristusa. Da bi lahko tudi mi resnično zaživeli to skrivnost, prosimo Marijo: “Sveta Mati to te prosim, rane Kristusa naj nosim. Vtisni v moje jih srce.”

Molimo.
Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Ti si se Bogu zahvalila,
da se je ozrl na tvojo nizkost.
Vedela si, da se s to nizkostjo obrača tudi na nas.
Hvala ti, ker ta dotik najdemo pred tvojim oltarjem.
Ti si vedela, da Bog nizke povišuje,
bolne ozdravlja
in grešnikom odpušča.
Prosimo te, daj nam moči,
da bomo vstopili v tvojo šolo,
kjer bomo po vseh teh dejanjih ljubezni tudi zahrepeneli.
Amen.