Včeraj smo razmišljali o Kristusovih ranah. Sveti Frančišek jih je prejel na gori Laverni, ko je molil in se želel popolnoma posvetiti Jezusu. Z žalostjo v srcu je molil čudoviti vzklik: “Ljubezen ni ljubljena.” Dneve in tedne je prihajal Jezusu naproti in ga prosil, da bi mu bil podoben. Frančišek pa ni gledal samo navzgor. Njegovo uboštvo, ki je resnična predanost Odrešeniku in bližina do tistih, ki naše pomoči najbolj potrebujejo, ga je napolnjevala z veseljem v vsakem trenutku.

Zakaj je bilo Frančišku naloženo to trpljenje, zakaj so mu bila dana ta znamenja? Vedeti moramo, da je imel Frančišek Jezusa iskreno rad. On mu je bil Odrešenik in prijatelj. Dotikal se je njegovega srca in ga je čutil v svojih dejanjih vsak trenutek svojega življenja. Frančišku vera ni bila dolžnost, ampak resnična sreča, da bo smel živeti v bližini svojega Odrešenika. Jezusa pa je vzljubil in ga tudi poznal, saj se mu je Jezus dajal, kakor se daje vsakemu človeku. Frančišek ga je sprejemal z odprto roko in veselim srcem.

Toda trpljenje? Zakaj je bila potrebna ta podobnost? Zato, ker je bila Frančiškova vera temeljita in je zajemala vse kotičke njegovega življenja. In trpljenje ni bilo v Jezusovem življenju odveč, slučajno, ampak del celote njegove življenjske daritve. Samo vera lahko človeku da, da svoje trpljenje sprejme, ne da bi se razvrednotil in ne da bi zlo v njem zmagovalo. Vera je namreč oseben odnos do Boga. Medtem, ko me drugi naučijo izrazov vere, molitev, dobrih del, lepega odnosa do sebe in drugih, pa se lahko dokončno razodene ta odnos samo z Bogom. Njega namreč iščemo in izkušamo v molitvi, srečujemo ga pri evharistični daritvi in ga uživamo pod podobo kruha in vina. V veri je Jezus objel Frančiška in mu dal polnost življenja. V veri objema tudi vsakega izmed nas in naše življenje prenavlja ter ga napolnjuje z večnim življenjem.

In ko premišljujemo o tem, kako bomo okrepili svojo vero, se najprej spomnimo na svetega Frančiška, ki je na sebi nosil znamenja kristusovega trpljenja. Spomnimo se na to polnost hoje za Kristusom, ki jo je sprejel sveti Frančišek. Frančiškove rane pa so znamenje osebne vere, ki je prva in najpomembnejša. Osebna vera je prvo in najpomembješe poznavanje Boga. Bog je tisti, ki nas varuje in nam podarja svoje večno življenje. Če želimo reči: “Vem, komu verujem”, če želimo Boga spoznati, ga moramo najprej spoznavati z osebno vero. Samo osebna vera je tista, ki mi omogoča, da Boga spoznam. Samo v osebni veri lahko Bog postane zame resničen in se tudi sam približam tej resničnosti. Če bi želeli Boga spoznati samo z razumom ali ga doživeti samo s čustvi, bi bila ta predstava prazna in skvarjena, naše življenje pa bi bilo polno stranpoti.

Ko pa Boga sprejmem z osebnim odnosom, se mu je treba približati tudi z osebnim prizadevanjem. Da bomo lahko rekli, da Boga resnično poznamo, je treba poznati njegovo razodetje; načine po katerih se nam je sam razodeval v zgodovini in se še danes razodeva. Papež Benedikt XVI. nam priporoča, da se poglobimo v resnice svoje vere in vero spoznavamo iz glavnih virov, ki nam jih ponuja naša Cerkev. To je v prvi vrsti Sveto pismo, Božja beseda, ki je danes še vedno živa, po nas pa lahko vsak trenutek postane udejanjena. Potem je za krepitev vere pomeben katekizem katoliške cerkve, ki naj postane v tem letu vere pravi pripomoček za moj osebni načrt življenja. Tudi druge oblike duhovnega življenja naj v tem letu ne izostanejo. Če ne bomo spoznavali, kako se je Bog razodeval v zgodovini in kako se še danes živo razodeva, se nam lahko zgodi, da se nam bo vera zazdela prazna in zavajajoča. Toda Bog me vedno kliče k sebi zato, da bi moje življenje postalo polno veselja in upanja. Jezus sam pravi, da prihaja, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.

Marija je znamenje te polnosti. Čeprav je vse dala Bogu, ni ničesar izgubila. Bila je prava dekla Gospodova, njegova služabnica v veselju. Njena vera je bila močna. Marija ve, da da jo bodo zaradi tega odnosa blagrovali vsi rodovi. Ona je v polnosti izpolnila Božjo voljo, a ni bila z to ponižana in razočarana, ampak je njeno življenje postajalo vedno bolj polno, kar se vidi tudi v njenem pogumu in neposrednosti, ki ga živi tudi v najtežjih preizkušnjah. Bog pa se ni vnaprej določil, da bo nekaterim ljudem bolj, drugim manj blizu. Razodeva se nam v polnosti. Vsakomur. Tudi ti, dragi brat, draga sestra, si del Božjega načrta odrešenja, tudi ti lahko živiš v polnem prijateljstvu z Bogom.

Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Hvala ti, da krepiš našo vero.
Velikokrat se zatekamo k tebi,
da bi ahko razumeli svoje življenje.
Bog se nam daje spoznavati, ti pa nas vedno bližaš temu odnosu.
Hvala ti, ker si v zgodovini naš narod zbirala pred seboj
in ga vodila k Bogu.
Hvala ti, ker si v začetke našega naroda
vtkala nezlomljivo vero.
Prosimo te, tudi danes nam dajaj vere,
ki bo mogla odgovarjati na vprašanja današnjega časa,
vere, ki bo današnjem dnevu kazala na sledove večnosti. Amen.