Danes, četrti dan našega razmišljanja, obudimo našo hvaležnost za vero, ki smo jo prejeli. Bog nam v sedmem poglavju Izaijeve knjige takole pravi: »Če ne boste verovali, ne boste obstali.« Ob tem stavku se zdrznemo, saj se nam zdi, da smo potrgali že mnoge vezi s svojim Bogom.

Zahvaljujem se Bogu, da sem, saj ni večjega zla, kot je to, da me ni. Samo po Božji volji sem in samo zaradi njegove ljubezni obstajam. Moje življenje je zaradi Boga kot neprestan ljubeč objem, ki ga ne želim spustiti, saj me je on objel, da sem zaživel. In ko se bo naše življenje spremenilo v obdanost s popolno ljubeznijo, bom šele razumel, kako tesno me je Bog držal pri sebi v vsakem trenutku mojega življenja. Moj obstoj ni samo sad ljubezni, ki me drži na tej zemlji; Bog deli svoj blagoslov in ga obdarja z upanjem na novo, večno življenje. Zakaj je vsaka nesreča kmalu pozabljena, zakaj celo bolezen spremlja hrepenenje po zdravju, zakaj lahko celo smrt doživimo kot del življenja? Zato, ker je v nas življenje, ki nam ga je podaril Bog in nas z njim vsak dan znova napolnjuje. Ne dopusti, da bi se kar naprej ozirali nazaj in svoje temelje iskali samo v sebi. Bog želi, da bi gledali naprej in se stegovali po večnem življenju in odrešenju.

Spomnimo se Marije. Njeno življenje je ena sama prihodnost, ena sama večnost. Njeno življenje se je vse bolj zapiralo in bila je deležna vedno manj dobrote sveta. Najprej negotovost v Nazaretu, potem zapuščenost v Betlehemu, nato beg v Egipt, nerazumevanje med sorodniki in na koncu popolno zavrženje na Golgoti. Toda ona upa. Pa ne prazno ali brezglavo. Ona upa, da bi lahko vsakdo izmed nas spoznal, da je vredno za temelj svojih trenutkov jemati Boga, ki me varuje na vseh mojih življenjskih poteh. Marija ve, da se mora že na začetku obračati na dovršitev, ve, da je Bog njen odrešenik, v katerega zaupa, saj bo on svoje obljube tudi izpolnil.

Vtopim se v to Božjo veličino, ki mi daje življenje in ki me varuje. Če sam s svojimi sposobnostmi ne bi mogel nikoli dojeti Boga, pa mi vendarle Bog daje, da zmorem sprejeti samega sebe. V Bogu lahko živim, on je tisti, ki me blagoslavlja. Če svojo moč izkažem s svojimi mišicami, če svoje čustvovanje izrazim s svojim srcem, če svoj razum izkažem s svojimi možgani, pa odnos do svojega duhovnega sveta lahko izrazim v polnosti le v iskrenem prijateljstvu z Bogom. On je tisti, ki budi v meni sposobnosti, ki jih brez njega sploh ne bi imel. Bog je začetek moje duhovnosti in samo v njem lahko popolnoma spoznam, kdo sem in kaj je resnična vrednost mojega življenja. V Bogu se smem veseliti, pa ne bom zaradi svojega veseljačenja umazal najčistejših stvari; v Bogu sem lahko svoboden, pa človeka ob sebi ne bom razvrednotil; v Bogu sem lahko jaz, pa to ne bo pomenilo, da se mora zato drugi človek umakniti. Marija je pokazala, kako resnično lahko človek sprejme poslanstvo od Boga, a se obenem v celoti uresniči. Vsemogočni Bog človeka ne povozi in ne uniči, ampak mu daje novo moč. Bog po Mariji ni prišel na svet zaradi nekakšnega telesnega naključja, prišel je zaradi polnosti časov, ki so se dopolnili v človeku, po Božji volji.

Kako lepo je, če zmorem v Bogu doživeti svoj mir. In kako Božji je ta mir. Bog me sprejema v svoje okolje in mi daje moč, da se umirim in zbistrim svoj pogled. Mir ne izhaja iz ustavitve vsega, mir prihaja od Jezusove daritve. Zame tako ni ničesar več, pred čemer bi bil nemočen. Mir srca je pravi Božji dar, saj se sami trudimo, da bi ga dosegli, pa nam nikoli do konca ne uspe. Mir ni tisti mir, ki je nastal, ko so za Jezusom zavalili kamen h grobu. Mir je tisti mir, ki se je razlil v trenutku vstajenja. Vem, da vstajam iz mojih grobov, če sem le povezan z Bogom.

Kako lepo Marija v svoji hvalnici razloži, kaj vera sploh je. To je priznavanje, da me Bog lahko ustvari in preustvari ter da lahko slavim Boga. To slavljenje pa se najbolj izraža v ljubezni do bližnjega, predvsem do Gospodove Cerkve, ki je zbrana v njegovem imenu, da bi ga lahko vedno slavila. Življenje v Cerkvi je velik Božji dar in znamenje vere. Moja vera se v Cerkvi izrazi, dobi pomembno stopnjo svojega intimnega darovanja. Moja notranjost ni samo moja, vanjo nisem zaprt in vkljenjen, ampak so ljudje, ki se zavedajo enakega blagra ter istih temeljev delovanja. Ljudje, ki upajo z istim upanjem. Vera vedno vključuje tudi Cerkev in ta je prebivališče Boga. Kakor Marija.

Molimo.
Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Ti si najlepši vzor Cerkve,
saj ti Božji darovi niso bili pretveza za počitek
ampak priložnost, da jih daš naprej.

Hvala ti, da si največji dar,
Jezusa Kristusa, sprejela tako,
da si ga sprejela za vso Cerkev.

Tudi mi se želimo od tebe
učiti te drže v veri,
vse za Boga in vse za druge ljudi. Amen.