»Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?«

Že tretji dan novega šolskega leta je danes in naši dnevi so spet takšni, kakor da nikoli ne bi bilo počitnic. Pa vendar v nas lahko še odmevajo, če smo jih le preživeli tako, da smo obogatili svojega duha.

Šola vere, v katero vstopamo z Marijo, vsebuje v sebi neko odločnost. Marija se na prvi trenutek svojega življnje odzove z mislijo na prihodnost. »Kako se bo to zgodilo?« sprašuje. Drugi preroki odgovorijo, da nimajo sposobnosti izpolniti Božjo voljo, da je njihovo življenje preveč grešno in prešibko, da bi lahko izpolnili, kar jim naroča Gospod.
Marija pa svojo človeškost v celoti sprejema, zato lahko da sebe popolnoma na razpolago Bogu. Po Mariji Bog postaja vedno bolj resničen in prisoten v življenju vseh, ki jo srečujejo.

Vsako Marijino dejanje je obrnjeno v prihodnost in to je veliko znamenje upanja, ki ga Marija deli s svojimi bližnjimi. Če mi ne bomo v tem šolskem in učnem letu popolnoma obrnjeni v prihodnost, bomo težko doživeli kaj novega, naša vera nam bo breme, ki ga bomo težko nosili.

Kristjani smo v svojem življenju prejeli velike darove, pravzaprav največje. Lahko rečemo, da smo zelo privligirani ljudje. Toda, ali se nam kdaj ne zdi, kakor da je naše življenje s tem že zaključeno? Hudo bi bilo, če bi postajali ljudje, ki se ne morejo ničesar več naučiti, ker mislijo, da že vse vedo. Kljub temu, da smo izvoljeni, da smo obdarjeni z velikimi darovi, moramo biti pripravljeni zaradi Boga sprejeti nase tisto temeljno ponižnost, ki nam bo dajala možnost, da vedno znova rastemo. Če ne zaradi drugega zato, da bo v naše življenje lahko vedno znova vstopal Bog in ga blagoslavljal. Bodimo vedno bolj odprti in sveto zvedavi, da bomo pripravljeni v svoje življenje sprejemati nekaj novega.

Učenci se učijo marsičesa novega. Snov, ki se jo učijo, jim odpira nova obzorja, ki jih še niso videli. Vsak nov podatek je lahko novo obzorje, ki mi odpre nove razsežnosti mojega življenja. Ni pomembno samo to, da kopičim znanje, veliko bolj pomembno je to, da ob novih stvareh doživljam, kako prav je, da nisem zaprt sam v svoj prav in lahko rastem v dobrem. Od vsakega človeka se lahko kaj naučim.

To vse pa naj bo samo podoba, kako pristopati k Bogu. Bog bo v naše življenje prišel vedno kot nekaj novega in neznanega. Božji obisk pogosto ne bo niti podoben temu, kar sem si predstavljal o njem. In prav vsakokrat moram biti tako ponižen pred njim, da bom sposoben preseči svojo podobo o njem in jo nadgraditi s tem, kar mi on podarja. Marija je znala. V Mariji se ni nič upiralo temu, da bi Bogu v celoti rekla DA. Bog bo v naše življenje vstopil kot popolnoma nekaj novega. Ali bomo znali v sebi obnoviti ponižnost, ki bo odprla vrata Bogu, ali pa bomo ostali siromašni v sebi in mislili samo nase?

Če moramo sami poklekniti vedno, ko Bog pristopa k nam, pa je čudovito in presenetljivo, da smo lahko drugmu človeku mi znamenje Boga. In to je pristno znamenje ob katerem je resnično mogoče Boga doživeti v njegovi pravi podobi.

Bodimo drug za drugega pravo znamenje, da Bog med nami živi in se razodeva, da nas blagoslavlja in krepi v dobrem.

Ko starejši danes učijo otroke, se večkrat čutijo razorožene, ker otroci vedo več od svojih učiteljev. Med brskanjem po internetu in gledanjem televizije zvedo ogromno podatkov na spontan način. Toda, dragi učitelji in vzgojitelji, to ni razlog za jezo. To je priložnost. Televizija in internet lahko otrokom dasta ogromno podatkov, ne moreta pa jim dati osebne zrelosti. To jim lahko date vi s svojim osebnim pristopom. Dragi starši, nihče se ne more tako zaupno pogovarjati z vašimi otroki, kakor ravno vi, takega pogovora otroci ne bodo več doživeli; dragi botri: morda bodo otroci, ki so vam zaupani izgubili stik s svojimi starši in bodo našli vas … Lahko ste jim pravi odrasli prijatelji. Dragi stari starši, zakaj se jezite, ker vas vaši vnuki ne ubogajo? Raje uporabite vse vrednote in postanite prava izložba lepega in spoštljivega življenja, pred katero se bodo mlajši v svoji nagllici ustavljali. Nekoč pa ustavili in oblekli v oblačila, ki jih vidijo v tej izložbi. Vrednotam in zrelosti se lahko upiramo, a dokončno se jim ne moremo izogniti. Dragi vzgojitelji, v tem ste nepremagljivi in nenadomestljivi. Živite Marijino prihodnost že sedaj, Marijino upanje in polnost življenja. Če pa boste vse to kronali še z Marijino vero in veseljem, se bodo vaši otroci še hitreje ustavili pri vas.

Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Prosimo te za nas, da bi se znali od časa do časa
odtrgati od hitenja sveta
in se vpisati v tvojo šolo upanja.

Toliko stvari nas potiska v preteklost,
ti pa si prihodnost,
toliko naših dejanj nas mori,
ti pa si samo hrepenenje.

Prosimo te, ko se bomo zatekali k tebi,
nam dajaj milosti tvoje vere,
da jo bomo lahko nesli domov
in ne bomo več mislili,
da je sedanjost kletka, v katero smo zaprti.
Ne bo nam treba neprestano hiteti,
saj bomo vedeli,
da se naše srce lahko umiri pri tebi
in v Bogu. Amen.