Verujem v Jezusa Kristusa, ki je Bog od Boga, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga Ali verujem v Luč, ki more razsvetliti vsakršno temo?

Predragi poslušalci Radia Ognjišče!

Vera v Jezusa Kristusa presega vse naše predstave. Kako se je mogel naš Odrešenik, ki je pravi Bog, učlovečiti in postati nekdo izmed nas? Odrešenik je bil med nami kot pravi Bog. Kako je mogoče, da je to največje bitje, ki je popolnoma brez napak in grehov, živelo med nami in si nadelo omejeno človeško telo?

Ni lepšega opisa tega sestopa Boga, kot so prve vrstice evangelija po sv. evangelistu Janezu. Sveti Janez pravi: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu, in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.”

Tema smo lahko tudi mi, ko ne verjamemo, da se more Bog skloniti k človeku. Zato se zanašamo samo na svoje moči. Toda Jezus je resnično prišel na svet. Za to mu ni bilo treba ne opustiti in ne zatajiti svoje Božje narave. Iz tega prihaja velika resnica: sam Bog je postal človek in se učlovečil. Bog je resnično prebival med nami. Ne nekakšen njegov namestnik ali njegova kopija. Resnični vsemogočni Bog je prebival med nami.

Evangelist Janez pa evangelij nadaljuje takole: “Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla in njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč,da postanejo Božji otroci …”

Dvakrat nas je Bog zaznamoval s seboj. Prvič takrat, ko nas je ustvaril po svoji podobi, drugič pa takrat, ko je poslal svojega Sina na svet. To je luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Želi si našega pristanka, tega, da sprejmemo to luč, ki bo presvetlila naše srce. Jezus se je učlovečil in postal človek.

Zdi se, da si glasniki današnjega sveta želijo izbojevati svojo veliko zmago, ko poskušajo dokazati, da je naše življenje samo tisto, kar vidimo. Še več. Vsako upanje in vsaka vera mora izginiti in dati mestu temu, kar je že na prvi pogled koristno in zadovolji moje potrebe. Vsak simbolni pomen, vsako lepoto danes želijo izriniti kot nekaj odvečnega. Toda človek, ki ne zna občudovati, ki ne zna videti v stvareh tistega, ki jih je ustvaril, in predvsem ne vidi ali noče videti presežne vrednosti vseh stvari, je najbolj beden in na koncu ostane sam v svoji sebičnosti. Ne moremo se odpovedati večjemu delu svojega življenja, zato ga v veri spoznavamo in ga upodabljamo.

Bog je za nas bolj resničen kot vse, kar poznamo. Svet ni zavržen od Boga, ampak ga je Bog obiskal v vsej svoji vsemogočnosti in ga še danes obiskuje. Najbolj presenetljivo pa je to, da ko se čudimo nad Božjim bivanjem na svetu, spoznavamo, da je tudi nas Bog ustvaril kot presežna bitja. In to se mora uresničevati.

Vsakokrat, ko rečem “verujem”, že prestopim omejeno območje svojih potreb, želja in zagledanosti vase. Ko rečem: “verujem”, se podam na pot odkrivanja novega, nečesa, kar je vedno živelo v meni, pa moram ponovno spoznati. Bog me presega in vedno bo tako. Toda on nas ne obiskuje zato, da bi nas zasmehoval, ampak da bi se tudi mi lahko dvigali k njemu, ali kakor pravi mašna molitev: “Njegova smrt nas je rešila naše smrti; njegovo vstajenje je začetek našega vstajenja.”

Molimo.
Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Tvoj oltar je kakor goreč grm,
v katerem prebiva skrivnost Boga.
Ti nas vabiš, da bi se dvigali iz vsakdanjih skrbi
v slavo večnega življenja,
ki že tukaj prebiva med nami.
Prosimo te, uči nas upati, da bomo spregledali
in videli nevidni svet, ki je tudi naša resničnost.
Prosimo te, uči nas verovati, da bomo vedno videli Boga
in ob njem čutili, da je on tisti, ki nas v ljubezni sprejema. Amen.