Kako izpovedujem vero?

Veroizpoved sem najprej doživljal kot nekaj, kar se pač moli. Zato, da se pokaže, da se bo začel rožni venec, ali pa zato, da se naznani, da se je končala nedeljska pridiga. Tako, mimogrede sem jo doživljal, tako na hitro, ne da bi jo hotel ponižati. In tako zelo je ta občutek ustrezal temu, da se še nikoli nisem vprašal: “Zakaj verujem?”

Potem so prišla veroučna leta, ko smo se morali veroizpoved učiti na pamet. In ko sem se najbolj bal, da bom vprašan pri veruku, ali jo znam na pamet? To je bilo vpršanje, ki je vlivalo največ strahu. Gotovo ne bi zvozil. In vseh osem let verouka se nisem vprašal, kako to, da ko pridem v Cerkev, vsako nedeljo in celo kdaj med tednom pri rožnem vencu molim veroizpoved, ne da bi se trudil. In molil sem jo z vsem srcem. Kako lepa je bila ta molitev! Molitev osnovnošolca, ki moli s svojo Cerkvijo, s svojo župnijo, v kateri raste, ne da bi se zavedal. In kako zelo je to ustrezalo mojemu takratnemu življenju, v katerem sem rasel in postajal mož, ne da bi se trudil, saj sem zrelost prejemal od Boga in njegove Cerkve.

Srednja šola je bila zanimivo obdobje. Vera je bila nekaj, kar se ne moli. Ali pa se moli tako površno. Pri pevskem zboru vere nikoli nismo peli, po pridigi pa je bilo treba reči še kakšno besedo in je veroizpoved minila brez nas. Edinole čudno se mi je zdelo, kako to, da vsi verniki zbrani v Cerkvi tako strumno vstanejo, kakor vojska; ena, enega srca. In kakor, da bi se moral odmakniti Bogu za nekaj let, je minil tudi ta čas. In veroizpoved je stala nekje ob strani. In ostala.

Na teološki fakulteti je veroizpoved, kredo, postala prvovrstna teološka tema. V njej je bilo vse, kar študiramo; kakor nekakšen seznam, stvarno kazalo; ali plonklistek pri pripravi na izpit. Tako … teološka se mi je zdela veroizpoved; tako tehnično se mi je zdelo to besedilo. Kakor da bi nekdo hotel s stavki veroizpovedi potolči trditve vseh krivovercev. In spraševal sem se; ali je to res vse, kar imamo kristjani za povedati? Mar ni to preveč teološko? Preveč znanstvno; kako naj se dotakne mojega življenja? In kako zelo je to ustrezalo mojemu življenju, saj sem mislil, da moramo življenje vzeti v svoje roke, in da mi mora Bog pač pomagati pri tem.

Danes vidim veroizpoved kot povabilo starega človeka, našega pastirja Benedikta XVI. Ko je “dal skozi” že vsa obdobja svojega življenja in je ni teme, ki je ne bi prepoznal; se nam je odločil ob letu vere ponuditi v izpolnjevanje to, kar sam živi; to, kar se mu je zažrlo v meso in kri; to, kar sam veruje. In mir njegovega glasu ter odločnost njegove besede nam govorita Pavlove besede: “Jaz sem prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil.”

In ko bomo opremljeni s tem, velikim darom premišljene veroizpovedi, se bomo lahko za Boga ponovno odločili. Kdo v današnjem svetu drobnega tiska in skritih določil nas še pouči o vsem, nam vse da, preden nas vpraša, če to sprejmemo? Samo nekdo, ki nas resnično ljubi! Nekdo, ki nam da vse, kar ima. Svojega Sina. In njegov sin nam da na križu pribit svojo Mater Marijo. Žena, glej tvoj sin. Sin, glej tvoja Mati. To govori Bog. Bog, po Cerkvi. “Moj Gospod in moj Bog!” (Jn 20, 28). Vstanite, pojdimo!