Zgodi se mi po tvoji besedi Nazaret je šola popolne dobrotljivosti. Marija nas uči, da smo do drugega človeka v popolnosti obzirni na vseh področjih. Samo Bog lahko človeka nauči tako temeljito ljubiti, da ta najlepši človekov odnos drugemu človeku ne povzroča nobenih bolečin.

Danes je že kar moderno, da svoj življenjski uspeh merimo po tem, kako smo se uspeli uveljaviti in pri tem niti ne pazimo, da ne bi slučajno odrinili in pomendrali drugih. Če nam uspe, smo polni sami sebe in pogosto so nam vsa vprašanja o tem, kako drugi ob nas živijo, povsem odveč.

Spominjam se neke zelo moderne pesmi, ki postavlja tole vprašanje: “Kako lahko nekdo zmaga, če to pomeni, da bo zaradi tega nekdo izgubil.” Če gre za šport, umetnost, miselne in druge spretnosti človeka ali kakršnokoli značilnost človeka, ki jo lahko osamimo in ostane v okvirih igre, je to še sprejemljivo. Toda zdi se, da smo vse življenje spremenili v nekakšne igre brez meja, in smo se začeli razvrščati na najrazličnejše načine. In glede na rezultate tega merjenja ljudi tudi razvrščamo na bolj ali manj vredne, goljufamo pri tej nečloveški tekmi in poskušamo prehiteveti tam, kjer se to ne sme. Življenje ni igra in noena sposobnost človeka ni bolj ali manj vredna in ga ne označuje.

Zdi pa se, da ljudje postajamo vedno večji tekmeci in se ne znamo več ozirati na drugega. Moj uspeh je samo moj uspeh – za drugega se ne zanimam. Morda je lahko deležen drobtinic z moje mize, sebe pa v bliskovitem teku proti vrhu nisem pripravljen ustaviti niti korigirati. Najprej denar. Tisto kar imam, je moje, in če je moje, do tega nihče nima pravice. Tudi če imam denarja preveč, je moj. Tudi o tem denarju nima nihče pravice razpravljati. Moj denar je samo moj, še bolj pa je moj, če sem si vsak cent po pravici prislužil s težkim delom. Spomnimo se prvih kristjanov, ki so svoje imetje prinašali k nogam apostolov.

Danes verjetno tak sistem sicer ne bi deloval, toda ali nismo kristjani poklicani k temu, da se vedno znova vprašamo, kaj nujno potrebujemo v skladu s skromnostjo, ostalo pa damo morda tudi na razpolago tistim, ki imajo manj? Tudi molitev za skromnost je na mestu in denar je lahko predmet mojega odnosa do Boga.

Pomislimo tudi na položaj, zaluge in še kaj, kar imamo v družbi. Prav nič me ne moti, če sem se dokopal do svojega položaja na tak način, ki ni čisto upravičen. Prav je, da vsak opravlja delo, za katero je sposoben in poklican, da naša družba deluje na najboljši možni način. Toda, ali je res tako? Sem res najboljši človek za svoje delovno mesto? Je v moji delovni skupini, kolektivu taka delovna vnema in odprtost, da si lahko naloge medsebojno delimo in včasih tudi zamenjamo, če opazimo, da bi neko nalogo drugi opravil bolje? Tudi naslov in položaj je lahko del moje vere in odnosa do Boga. Tudi za svoje delo lahko molim in tudi moje delo je del moje duhovnosti.

In družina? Družina bi morala biti popolna oblika vsega tega. V njej ne bi smel stopati v ospredje ne denar, ne sposobnosti, ne zasluge (tudi starševske!). Preračunljivost in objestnost pustita v družini nepopravljive posledice. Družina je kraj ljubezni in spoštovanja. Ljubečega dajanja in sprejemanja. Prvi kraj, kjer se lahko veselim drugega, njegovih uspehov, sposobnosti in bogastva. Družina je anti-tekmovanje, saj zmaga tisti, ki je najbolj ljubeč in je zaradi ljubezni pripravljen največ izgubiti.

Kako vemo, da je res tako? Ali ni s tem vsa miselnost, ki jo živimo, obrnjena na glavo? Morda. Toda zanesljivo vemo, da je prav, saj so to jasna načela, ki jih spričuje nazareška šola duhovnega oblikovanja. Marija izreče “Zgodi se mi po tvoji besedi,” in to ne pomeni zanjo: “Pa naj bo, ker že težiš!” ampak je to popolna pripravljenost v vrhunski čistosti srca, v katerem ni nič takega, kar bi se upiralo.

Marija angelovo Besedo seveda sprejme kot Božjo in jo najprej udomači v tišini Nazareta. Nekaj časa celo sama. Marija ve, da se mora ta dar odrešenja v njej razvijati in da mora Boga v sebi udomačiti. Napraviti mu mora pravo bivališče vere, tempelj pripravljenosti, če ne tem korakom odrešenja ne bo mogla slediti. In resnično Boga sprejme v svoje srce kot nekoga, katerega ime je posvečeno, kot tistega, ki prihaja na ta svet, da bo oznanil ljubezen in se usmilil. Marija to veliko bogastvo Božje pristnosti najprej izrazi z odnosom do njega, potem s tišino svojega bivališča, z lepoto odnosa do sv. Jožefa, nadalje z veseljem sorodnice Elizabete, na koncu pa s popolno slavo Boga. Kako tenkočutno Bog prihaja med nas in kako lepo ga Marija pri tem spremlja! Hvala, Božja Mati!

Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Pogosto nam je težko stopiti pred Boga.
Ko opazujemo njegovo visokost in popolnost,
se zavedamo svoje majhnosti.
Toda ti nas sprejemaš z milino,
da bi Boga ne gledali z napačnim pogledom.
Ti nas vodiš za roko,
da bi spoznali Boga kot usmiljenega,
svetega in ljubečega.
Kakor si naredila Bogu v svojem srcu nežno bivališče,
tako nežno bivališče napravljaš vsak trenutek tudi nam,
ko hočemo izraziti svoj odnos do Boga.
Amen.