2652 Sveti Duh je “živa voda”, ki v srcu molivca “žubori v večno življenje” (Jn 4,14). On sam nas uči sprejemati ga pri samem izviru: Kristusu. Torej so v krščanskem življenju razni izviri, kjer nas pričakuje Kristus, da nas napoji s Svetim Duhom:
Božja beseda
2653 Cerkev “vse v Kristusa verujoče … močno in na poseben način spodbuja, naj si s pogostnim branjem Svetega pisma pridobijo 'vzvišeno spoznanje Jezusa Kristusa’ (Flp 3,8) ... Branje Svetega pisma pa mora spremljati molitev, da to branje postane pogovor med Bogom in človekom; kajti 'njega nagovarjamo, kadar molimo; njega poslušamo, kadar beremo božje izreke’ “ (sv. Ambrož, off. 1,88; navaja BR 25).
2654 Ko duhovni očetje razlagajo Mt 7,7, takole povzemajo razpoloženje srca, ki ga v molitvi nahranja božja beseda: “Iščite v branju in našli boste, ko boste premišljevali; trkajte v molitvi in odprlo se vam bo s kontemplacijo” (prim. Gvigij Kartuzijan, scala: PL 184,476C).
Bogoslužje Cerkve
2655 Poslanstvo Kristusa in Svetega Duha, ki v zakramentalnem bogoslužju Cerkve oznanja, posedanja in priobčuje odrešenjsko skrivnost, se nadaljuje v srcu, ki moli. Duhovni očetje včasih primerjajo srce oltarju. Molitev ponotranja in usvaja bogoslužje med obhajanjem in po njem. Celo kadar molitev človek živi “na skrivnem” (Mt 6,6), je vedno molitev Cerkve, je občestvo s sveto Trojico (prim. UMB 9).
Božje kreposti
2656 V molitev vstopamo, kakor vstopamo v bogoslužje: skozi ozka vrata vere. Prek znamenj njegove navzočnosti iščemo Gospoda in hrepenimo po njegovem obličju, poslušati hočemo in ohranjati njegovo besedo.
2657 Sveti Duh, ki nas uči obhajati bogoslužje v pričakovanju Kristusove vrnitve, nas vzgaja, da molimo v upanju. Po drugi strani pa molitev Cerkve in osebna molitev v nas nahranjata upanje. Prav posebno nas psalmi s svojo nazorno in raznovrstno govorico učijo zakoreninjati naše upanje v Boga: “Trdno sem upal v Gospoda; sklonil se je k meni, uslišal moje vpitje” (Ps 40,2). “Bog upanja pa naj napolni vaše verovanje z vsem veseljem in mirom, da bi bili v moči Svetega Duha polni upanja” (Rim 15,13).
2658 “Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan” (Rim 5,5). Molitev, ki jo oblikuje bogoslužno življenje, vse črpa iz ljubezni, s katero smo ljubljeni v Kristusu in ki nam daje, da odgovarjamo nanjo s takšno ljubeznijo, s kakršno nas je on ljubil. Ljubezen je izvir molitve; kdor v njem zajema, doseže vrhunec molitve:
Ljubim te, moj Bog, in moje edino hrepenenje je, da bi te ljubil do zadnjega diha svojega življenja. Ljubim te, moj neskončno ljubeznivi Bog, in raje bi umrl v tej ljubezni, kakor pa da bi živel, ne da bi te ljubil. Ljubim te, Gospod, in prosim te le za eno milost: da bi te večno ljubil … Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu (sv. Janez Marija Krstnik Vianney, molitev).
“Danes”
2659 Učimo se moliti v nekaterih trenutkih, ko poslušamo Gospodovo besedo in ko se udeležujemo njegove velikonočne skrivnosti, toda njegov Duh se nam podarja v vsakem času, v dogodkih vsakega dne, da bi iz nas priklical vrelec molitve. Jezusov nauk o molitvi k našemu Očetu je na isti črti kakor njegov nauk o božji previdnosti (prim. Mt 6,11.34): čas je v Očetovih rokah; srečujemo ga v sedanjosti, ne včeraj in ne jutri, temveč danes: “O da bi danes poslušali njegov glas: 'Ne zakrknite svojih src’” (Ps 95,7-8).
2660 Molitev v dogodkih vsakega dne in vsakega trenutka je ena izmed skrivnosti božjega kraljestva, ki so razodete “malim”, Kristusovim služabnikom, ubogim iz blagrov. Prav in dobro je moliti za to, da bi prihod kraljestva pravice in miru vplival na potekanje zgodovine, a prav tako je pomembno, da z molitvijo pregnetemo testo preprostih vsakdanjih razmer. Vse oblike molitve so lahko tisti kvas, kateremu Gospod primerja božje kraljestvo (prim. Lk 13,20-21).
NA KRATKO
2661 Po živem predajanju, po izročilu, v Cerkvi Sveti Duh uči božje otroke moliti.
2662 Izviri molitve so božja beseda, bogoslužje Cerkve, kreposti vere, upanja in ljubezni