574 Že takoj od začetka Jezusovega javnega delovanja so farizeji in Herodovi privrženci skupaj z velikimi duhovniki in pismouki soglasno sklenili, da ga pogubijo (prim. Mr 3,6). Zaradi nekaterih njegovih dejanj (izganjanje hudih duhov, prim. Mt 12,24; odpuščanje grehov, prim. Mr 2,7; ozdravljanja v soboto, prim. Mr 3,1-6; izvirna razlaga predpisov glede čistosti po postavi, prim. Mr 7,14-23; domačnost s cestninarji in javnimi grešniki, Mr 2,14-17) so Jezusu nekateri, podtikali, da je obseden (prim. Mr 3,22; Jn 8,48; 10,20). Obdolžijo ga bogokletja (prim. Mr 2,7; Jn 5,18; 10,33) in krivega preroštva (prim. Jn 7,12; 7,52), verskih hudodelstev, katera je postava kaznovala s smrtno kaznijo v obliki kamenjanja (prim. Jn 8,59; 10,31).

575 Mnoge Jezusove besede in dejanja so bila torej “znamenje nasprotovanja” (Lk 2,34) za jeruzalemske verske oblasti, katere evangelij sv. Janeza pogosto imenuje “Jude” (prim. Jn 1,19; 2,18; 5,10; 7,13; 9,22; 18,12; 19,38; 20,19), še bolj kakor za celoto božjega ljudstva (prim. Jn 7,48-49). Res je, njegovi odnosi s farizeji niso bili samo polemični. Prav farizeji ga opozorijo na pretečo nevarnost (prim. Lk 13,31). Jezus nekatere izmed njih pohvali, na primer pismouka pri Mr 12,34, in ponovno obeduje pri farizejih (prim. Lk 7,36; 14,1). Jezus potrdi nauke, ki jih zastopa ta verska elita božjega ljudstva: vstajenje mrtvih (prim. Mt 22,23-34; Lk 20,39), oblike pobožnosti (miloščina, post in molitev, prim. Mt 6,18) in navado, da obračati se na Boga kot na Očeta, središčnost zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega (prim. Mr 12,34).

576 Očem mnogih v Izraelu se je zdelo, da Jezus ravna zoper bistvene ustanove izvoljenega ljudstva: – pokorščina postavi v celoti njenih zapisanih zapovedi, in za farizeje, v razlagi ustnega izročila; – središčnost jeruzalemskega templja kot svetega kraja, kjer Bog prebiva na prednosten način; – vera v enega samega Boga, čigar veličastva ne more deliti z njim noben človek.