1 Bog, ki je sam v sebi neskončno popoln in blažen, je po svojem načrtu iz čiste dobrote svobodno ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti božjega življenja. Zato je Bog vedno in povsod blizu človeku. Kliče ga in mu pomaga, da bi iskal, spoznaval in ljubil Boga z vsemi svojimi močmi. Bog sklicuje ljudi, ki jih je greh razkropil, v edinost svoje družine, Cerkve. To dela po svojem Sinu, ki ga je ob dopolnitvi časov poslal kot Odrešenika in Zveličarja. V njem in po njem kliče ljudi, da v Svetem Duhu postanejo njegovi posinovljeni otroci in torej dediči njegovega blaženega življenja.

2 Da bi ta klic odmeval po vsem svetu, je Kristus poslal apostole, ki jih je bil izvolil, in jim je naročil, naj oznanjajo evangelij: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal! Vedite pa: jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta!” (Mt 28,19-20). V moči tega poslanstva so apostoli “šli in povsod pridigali. Gospod pa je z njimi deloval in potrjeval njihovo besedo z znamenji, ki so jih spremljala” (Mr 16,20).

3 Vse, ki so z božjo pomočjo sprejeli Kristusov klic in nanj svobodno odgovorili, je spet Kristusova ljubezen priganjala, da so povsod oznanjali veselo novico. Ta od apostolov prejeti zaklad so njihovi nasledniki zvesto ohranjali. Vsi kristjani so poklicani, da ga predajajo naprej iz roda v rod s tem, da oznanjajo vero, živijo iz nje v bratskem občestvu, ter jo obhajajo v liturgiji in molitvi (prim. Apd 2,42).