362 Človeška oseba, ustvarjena po božji podobi, je eno bitje, ki je hkrati telesno in duhovno. Svetopisemska pripoved izraža to realnost s simbolično govorico, ko trdi: “Tedaj je naredil Gospod Bog človeka iz prahu zemlje in mu vdahnil v obličje oživljajočega duha. Tako je postal človek živo bitje” (1 Mz 2,7). Celotni človek je torej hoten od Boga.

363 Izraz duša označuje v Svetem pismu pogostokrat človeško življenje (prim. Mt 16,25-26; Jn 15,13) ali celotno človeško osebo (prim. Apd 2,41). Označuje pa tudi to, kar je najbolj notranjega v človeku (prim. Mt 26,38; Jn 12,27) in najdragocenejšega v njem (prim. Mt 10,28; 2 Mkb 6,30), to, po čemer je še posebej podoben Bogu: “duša” pomeni duhovno počelo v človeku.

364 Človekovo telo je deležno dostojanstva “božje podobe”: človeško je to telo prav zaradi tega, ker ga oživlja duhovna duša; in človeška oseba v celoti je tista, ki je določena, da v Kristusovem telesu postane tempelj Svetega Duha (prim. 1 Kor 6,19-20; 15,44-45):
“Kot enota iz telesa in duše si človek po svoji telesnosti privzema prvine iz tvarnega sveta, tako da te po človeku dosegajo svoj vrhunec in dvigajo glas za svobodno poveličevanje Stvarnika. Zato človeku ni dovoljeno prezirati telesnega življenja; nasprotno, človek mora imeti svoje telo za nekaj dobrega in vrednega časti, ker ga je Bog ustvaril in ga določil za vstajenje poslednji dan” (CS 14,1).

365 Enota duše in telesa je tako globoka, da moramo gledati na dušo kot na “lik” telesa (prim. koncil v Vienni leta 1312: DS 902); to se pravi: zaradi duhovne duše je telo, ki je sestavljeno iz tvari, človeško in živo telo; duh in tvar v človeku nista dve zedinjeni naravi, marveč sestavlja njuna zedinjenost eno samo naravo.

366 Cerkev uči, da vsako duhovno dušo neposredno ustvari Bog (prim. Pij XII., enc. “Humani generis”, 1950: DS 3896; Vblj 8) – duše ne “proizvedejo” starši – in da je neumrljiva (prim. 5. lateranski koncil leta 1513: DS 1440): ob svoji ločitvi od telesa v smrti ne propade in se bo znova zedinila s telesom ob končnem vstajenju.

367 Včasih se dogodi, da kdo dušo razlikuje od duha. Tako sv. Pavel moli, da bi Bog ohranil brez graje celotno naše bitje, to je našega “duha, dušo in telo (...), dokler ne pride naš Gospod Jezus Kristus” (1 Tes 5,23). Cerkev uči, da to razlikovanje ne uvaja dvojnosti v dušo (prim. 4. carigrajski koncil leta 870: DS 657). “Duh” pomeni, da je človek, kakor hitro je ustvarjen, naravnan k nadnaravnemu cilju (1. vat. koncil: DS 3005; prim. CS 22,5), in da je njegova duša sposobna biti po nezasluženem daru dvignjena k občestvu z Bogom (prim. Pij XII., enc. “Humani generis”, 1950: DS 3891).

368 Duhovno izročilo Cerkve poudarja tudi srce, v svetopisemskem pomenu “bitnega dna”, “notranjosti” (Jer 31,33), kjer se oseba odloči ali ne odloči za Boga (prim. 5 Mz 6,5; 29,3; Iz 29,13; Ezk 36,26; Mt 6,21; Lk 8,15; Rim 5,5).