290 “V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo”. Te prve besede Svetega pisma zatrjujejo tri stvari: večni Bog je postavil začetek vsemu, kar biva razen njega. Samo on je stvarnik (glagol “ustvariti” – hebrejsko “bara” – ima za osebek vedno Boga). Celota vsega, kar obstaja (izraženo z obrazcem “nebo in zemlja”), je odvisna od njega, ki ji daje bit.

291 “V začetku je bila Beseda (...) in Beseda je bila Bog. (...) Vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo” (Jn 1,1-3). Nova zaveza razodeva, da je Bog vse ustvaril po večni Besedi, svojem ljubljenem Sinu. V njem “je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji (...) vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse” (Kol 1,16-17). Vera Cerkve zatrjuje prav tako stvarjenjsko dejavnost Svetega Duha: on je tisti, “ki oživlja” (Nicejsko-carigrajska veroizpoved), “stvarnik Sveti Duh” (“Veni, Creator Spiritus”), “studenec vsega dobrega” (bizantinska liturgija, tropar binkoštnih večernic).

292 Namignjena v Stari zavezi (prim. Ps 33,6; 104,30; 1 Mz 2-3), razodeta v Novi zavezi, je stvarjenjska dejavnost Sina in Duha kot neločljivo ena z Očetovo odrešenjsko dejavnostjo jasno zatrjena v pravilu cerkvene vere: “Samo en Bog je (...): on je Oče, on je Bog, on je stvarnik, on je začetnik, on je urejevalec. On je naredil vse po samem sebi, se pravi po svoji Besedi in po svoji Modrosti” (sv. Irenej, haer. 2,30,9), “po Sinu in Duhu”, ki sta kakor “njegovi roki” (pr.t., 4,20,1). Stvarstvo je skupno delo svete Trojice.