36 “Sveta mati Cerkev veruje in uči: Boga, počelo in cilj vseh stvari, je mogoče z naravno lučjo človeškega razuma iz stvarstva z gotovostjo spoznati” (1. vat. koncil: DS 3004; prim. 3026: BR 6). Brez te svoje zmožnosti bi človek ne mogel sprejeti božjega razodetja. Človek ima to zmožnost, ker je ustvarjen “po božji podobi” (1 Mz 1,26).

37 Znotraj zgodovinskih razmer, v katerih živi, pa ima človek mnogo težav pri spoznavanju Boga zgolj z lučjo svojega razuma:
Čeprav more človeški razum sam po sebi s svojimi naravnimi močmi in naravno lučjo priti do resničnega in trdnega spoznanja o enem osebnem Bogu, ki s svojo previdnostjo ohranjuje in vlada svet, in do spoznanja naravne postave, ki jo je Stvarnik položil v naše duše, je vendar nemalo ovir, ki preprečujejo, da bi razum to svojo prirojeno zmožnost uspešno in s pridom uporabljal. Kajti kar se tiče Boga in kar zadeva odnose med ljudmi in Bogom, obstoje resnice, ki popolnoma presegajo red čutnih reči; ko gre za to, da le-te prevedemo v dejavno življenje, ki naj ga oblikujejo, zahtevajo od nas požrtvovalnost in zatajevanje samega sebe. Ko se naj človeški razum dokoplje do takih resnic, naleti na težave tako zaradi vzgibov čutnosti in domišljije kakor tudi zaradi zle poželjivosti, pritekajoče iz izvirnega greha. Zaradi tega se ljudje v takih rečeh radi prepričujejo, da je krivo ali vsaj dvomljivo, za kar bi hoteli, da ne bi bilo resnično (Pij XII., okr. “Humani Generis”: DS 3875).

38 Zaradi tega je človeku treba, da je razsvetljen z božjim razodetjem ne samo glede vsega, kar presega njegov razum, ampak tudi glede “religioznih in nravnih resnic, ki same po sebi niso nedostopne razumu, da jih morejo spoznati tudi v sedanjem stanju človeškega rodu vsi brez težave, s trdno gotovostjo in brez primesi zmote” (pr.t., DS 3876; prim. 1. vat. koncil: DS 3005; BR 6; sv. Tomaž Akv., s.th. 1,1,1).