IV. Kako govoriti o Bogu?

39 Ko Cerkev brani sposobnost človeškega razuma za spoznanje Boga, izraža svoje zaupanje v možnost govoriti o Bogu vsem ljudem in z vsemi ljudmi. To prepričanje je izhodišče njenega dialoga z vsemi drugimi religijami, s filozofijo in znanostmi, pa tudi z neverujočimi in ateisti.

40 Ker je naše spoznanje o Bogu omejeno, je enako omejena naša govorica o Bogu. Toda Boga ne moremo imenovati drugače kakor izhajajoč iz ustvarjenih bitij in na naš omejeni človeški način spoznavanja in mišljenja.

41 Vsa ustvarjena bitja nosijo na sebi neko podobnost z Bogom, prav posebej človek, ustvarjen po božji podobi in sličnosti. Mnogotere popolnosti ustvarjenih bitij (njihova resničnost, dobrost in lepota) torej odsevajo neskončno popolnost Boga samega. Potemtakem moremo imenovati Boga izhajajoč iz popolnosti ustvarjenih bitij, “zakaj iz velikosti in lepote stvari se s primerjanjem spozna njih Stvarnik” (Mdr 13,5).

42 Bog presega vsa ustvarjena bitja. Treba je torej nenehno očiščevati našo govorico vsega tistega, kar ima omejenega, v podobi izraženega, nepopolnega, da ne bi “neizrekljivega, nedoumljivega, nevidnega in nedojemljivega” (Liturgija sv. Janeza Zlatoustega, Anafora) Boga zamenjali z našimi človeškimi predstavami o njem. Naše človeške besede ostanejo vedno tostran skrivnosti Boga.

43 Ko tako govorimo o Bogu, se naša govorica izraža sicer na človeški način, vendar realno doseže Boga samega, a ne da bi ga mogla izraziti v njegovi neskončni enovitosti. Spomniti se namreč moramo izjave 4.lateranskega koncila, da “med Stvarnikom in stvarjo ni mogoče navesti tolikšne podobnosti, da ne bi bilo treba navesti še večjo nepodobnost” (DS 806), in da “ne moremo dojeti glede Boga tega, kar Bog je, temveč samo to, kar Bog ni, in v kakšnem razmerju so druga bitja do njega” (Sv.Tomaž Akv., s.gent. 1,30).

NA KRATKO

44 Človek je po naravi in po poklicanosti religiozno bitje. Od Boga prihaja in k Bogu gre; zato človek v polnosti živi človeško življenje samo, če svobodno živi svojo vez z Bogom.

45 Človek je ustvarjen, da bi živel v občestvu z Bogom, v katerem najde svojo srečo: “Kadar bom z vsem bitjem priklenjen nate, ne bo zame nikjer bolečine ne truda in moje življenje bo živo, do vrha napolnjeno s tabo” (sv. Avguštin, conf. 10,28,39).

46 Kadar posluša sporočilo stvarstva in glas svoje vesti, more človek doseči gotovost spoznanja o obstoju Boga, vzroka in cilja vsega.

47 Cerkev uči, da je enega samega in resničnega Boga, našega Stvarnika in Gospoda, mogoče z gotovostjo spoznati iz njegovih del z naravno lučjo človeškega razuma (prim. 1. vat. koncil: DS 3026).

48 Izhajajoč iz mnogoterih popolnosti ustvarjenih bitij, ki nosijo na sebi podobnost z neskončno popolnim Bogom, moremo realno imenovati Boga, čeprav naša omejena govorica ne izčrpa skrivnosti.

49 “Stvar brez Stvarnika izgine v nič” (CS 36,3). Zaradi tega verujoči vedo, da jih Kristusova ljubezen priganja, naj prinašajo luč živega Boga tistim, ki ga ne poznajo ali ga odklanjajo.