302 Stvarstvo ima svojo lastno dobrost in popolnost, vendar ni prišlo iz Stvarnikovih rok v celoti dokončano. Ustvarjeno je “v stanju poti” (“in statu viae”) naproti poslednji popolnosti, ki jo je treba še doseči in za katero ga je namenil Bog. Ukrepe in posege, s katerimi Bog skrbi za svoje stvarstvo in ga vodi k tej popolnosti, imenujemo božjo previdnost:

Bog ohranja in vlada s svojo previdnostjo vse, kar je ustvaril, “ko z močjo sega od kraja do kraja in vse prijetno ureja” (Mdr 8,1). Kajti “vse je odkrito in očitno njegovim očem” (Heb 4,13), tudi to, kar se bo zgodilo po svobodnem delovanju stvari (prim. 1. vat. koncil: DS 3003).

303 Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: “Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče” (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: “Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl” (Raz 3,7); “V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe” (Prg 19,21).

304 Tako vidimo, kako Sveti Duh, glavni avtor Svetega pisma, često pripisuje dejanja Bogu, ne da bi omenjal drugotne vzroke. To ni primitivna “govorna oblika”, marveč globok način opozarjanja na absolutno božje gospostvo nad zgodovino in svetom (prim. Iz 10,5-15; 45,5-7; 5 Mz 32,39; Sir 11,14) ter s tem vzgajanja k zaupanju v Boga. Molitev psalmov je visoka šola tega zaupanja (prim. Ps 22; 32; 35; 103; 138; 138; idr.).

305 Jezus zahteva sinovsko predanost previdnosti nebeškega Očeta, ki skrbi tudi za najmanjše potrebe svojih otrok: “Ne bodite torej v skrbeh in ne sprašujte: 'Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?’(...) Saj ve vaš nebeški Oče, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo vam bo navrženo” (Mt 6,31-33; prim. 10,29- 31).

Božja previdnost in drugotni vzroki

306 Bog je suvereni Gospodar svojega načrta. Toda za njegovo uresničenje uporablja tudi sodelovanje (concursus) ustvarjenih bitij. To ni znamenje slabosti, temveč veličine in dobrote vsemogočnega Boga. Kajti Bog ne daje svojim stvarem samo tega, da bivajo, marveč tudi dostojanstvo, da one same delujejo, da so vzroki in počela druge drugim in da s tem sodelujejo pri izpolnjevanju božjega načrta.

307 Ljudem Bog celo podeljuje, da morejo imeti svoboden delež pri njegovi previdnosti, ko jim zaupa odgovornost, da si “podvržejo” zemljo in ji gospodujejo (prim. 1 Mz 1,26-28). Bog tako daje ljudem, da so razumni in svobodni vzroki za dopolnjevanje dela stvarjenja, da dovršujejo v stvarstvu harmonijo v svoj blagor in v blagor svojih bližnjih. Kot sodelavci božje volje, često nezavedni, morejo ljudje premišljeno vstopiti v božji načrt s svojimi dejanji, s svojimi molitvami, pa tudi s svojim trpljenjem (prim. Kol 1,24). Tedaj postanejo v polnosti “sodelavci Boga” (1 Kor 3,9; 1 Tes 3,2) in njegovega kraljestva (prim. Kol 4,11).

308 To je resnica, ki je neločljiva od vere v Boga stvarnika: Bog deluje v sleherni dejavnosti ustvarjenih bitij. Bog je prvi vzrok, ki deluje v drugotnih vzrokih in po njih: “Bog je namreč, ki po svojem blagohotnem načrtu v vas dela, da hočete in delate” (Flp 2,13; prim. 1 Kor 12,6). To nikakor ne zmanjšuje dostojanstva ustvarjenega bitja, marveč nasprotno, ta resnica ga povišuje. Priklicano iz nič po božji moči, modrosti in dobroti, ne zmore ustvarjeno bitje ničesar, če je odtrgano od svojega izvora, “saj stvar brez Stvarnika izgine v nič” (CS 36,3); še manj more doseči svoj poslednji cilj brez pomoči milosti (prim. Mt 19,26; Jn 15,5; Flp 4,13).

Božja previdnost in pohujšanje zla

309 Če vsemogočni Bog Oče, Stvarnik urejenega in dobrega sveta, skrbi za vse svoje stvari, zakaj potem obstaja zlo? Na to vprašanje, tako pereče kakor neizogibno, tako boleče kakor skrivnostno, ne more zadoščati nikakršen nagel odgovor. Celota krščanske vere je tista, ki sestavlja odgovor na to vprašanje: dobrost stvarstva, drama greha, potrpežljiva božja ljubezen, ki prihaja človeku naproti s svojimi zavezami, z odrešilnim učlovečenjem Božjega Sina, s podaritvijo Duha, z zbiranjem Cerkve, z močjo zakramentov, s pozivom k osrečujočemu življenju, h kateremu so svobodna bitja vnaprej povabljena, da naj vanj privolijo, a ki se mu morejo – kar je strahotna skrivnost – tudi vnaprej odtegniti. Niti enega vidika krščanskega sporočila ni, ki ne bi bil v nečem odgovor na vprašanje zla.

310 Toda zakaj Bog ni ustvaril tako popolnega sveta, da bi v njem ne moglo obstajati sploh nobeno zlo? Po svoji neskončni mogočnosti bi Bog zmeraj mogel ustvariti kaj boljšega (prim. Sv Tomaž Akv., s.th. 1,25,6). Vendar je Bog v svoji neskončni modrosti in dobroti svobodno hotel ustvariti svet “v stanju poti” naproti svoji poslednji popolnosti. To nastajanje vključuje v božji zamisli skupaj z nastajanjem nekaterih bitij izginjanje drugih, skupaj s popolnejšim tudi manj popolno, skupaj z zgrajevanjem narave tudi njeno rušenje. Skupaj s fizičnim dobrim obstaja torej tudi fizično zlo tako dolgo, dokler stvarstvo ne doseže svoje popolnosti (prim. sv. Tomaž Akv., s.gent. 3,71).

311 Angeli in ljudje, umna in svobodna bitja, morajo potovati k svojemu poslednjemu namenu s svobodnim odločanjem in prednostno ljubeznijo. Torej morejo zabloditi. Dejansko so grešili. Tako je prišlo na svet moralno zlo, ki je brezprimerno hujše kakor pa fizično. Bog ni na nikakršen način, niti neposredno niti posredno, vzrok moralnega zla (prim. sv. Avguštin, lib. 1,1,1; sv. Tomaž Akv., s.th. 1-2,79,1). Pač pa ga dopušča, ker spoštuje svobodo svoje stvari, in zna iz zla na skrivnosten način izvesti dobro:
Kajti vsemogočni Bog (...), ki je neskončno dober, bi na svojih delih ne trpel nikakršnega zla, ko bi ne bil tako vsemogočen in dober, da tudi iz zla stori dobro (sv. Avguštin, enchir. 11,3).

312 Tako je sčasoma mogoče odkriti, da more Bog v svoji vsemogočni previdnosti izvesti kaj dobrega iz posledic kakega zla, celo moralnega zla, ki ga povzroče njegove stvari: “Tako me torej niste vi semkaj poslali”, pravi Jožef svojim bratom, “temveč Bog; (...) Vi ste sicer hudo namerjali zoper mene, Bog pa je to obrnil na dobro, (...) da ohrani pri življenju mnogo ljudi “ (1 Mz 45,8; 50,20; prim. Tob 2,12-18 Vul.). Iz največjega moralnega zla, ki je bilo kdajkoli storjeno, namreč iz odklonitve in umora Božjega Sina, povzročenega z grehi vseh ljudi, je Bog po preobilju svoje milosti (prim. Rim 5,20) izvedel največjo izmed dobrin: Kristusovo poveličanje in naše odrešenje. A zlo kljub temu ne postane nekaj dobrega.

313 “Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28). Pričevanja svetnikov neprestano potrjujejo to resnico:
Tako pravi sv. Katarina Sienska “tistim, ki se pohujšujejo in se upirajo zaradi tega, kar jih doleti”: “Vse prihaja iz ljubezni, vse je naravnano na človekovo zveličanje, Bog ne stori ničesar razen s tem namenom” (dial. 4,138). In sv. Tomaž More malo pred svojim mučeništvom tolaži svojo hčerko: “Nič ne more priti takega, česar bi Bog ne hotel. Vse, kar Bog hoče, pa naj se nam zdi še tako hudo, je v resnici za nas najboljše” (pismo). In Julijana iz Norwich-a: “Po milosti božji sem torej spoznala, da se mi je treba trdno držati vere in z nič manjšo trdnostjo verovati, da se bo vse dobro izteklo (...). Sama boš videla, da bo vse dobro.” “Thou shalt see thyself that all MANNER of thing shall be well” (rev. 32).

314 Trdno verujemo, da je Bog Gospodar sveta in zgodovine. Toda pota njegove previdnosti so nam pogosto nepoznana. Šele ob koncu, ko bo minilo naše delno spoznavanje, ko bomo gledali Boga “iz obličja v obličje” (1 Kor 13,12), nam bodo v polnosti poznana pota, po katerih Bog tudi skozi drame zla in greha vodi svoje stvarstvo prav do počitka tiste dokončne “sobote” (prim. 1 Mz 2,2), zaradi katere je ustvaril nebo in zemljo.

NA KRATKO

315 V stvarjenje sveta in človeka je Bog položil prvo in vesoljno pričevanje svoje vsemogočne ljubezni in svoje modrosti, prvo naznanilo svojega “dobrohotnega načrta”, ki dosega svoj cilj v novem stvarjenju v Kristusu.

316 Čeprav delo stvarjenja posebej pridevamo Očetu, je prav tako verska resnica, da so Oče, Sin in Sveti Duh eno samo in neločljivo počelo stvarjenja.

317 Bog sam je ustvaril vesoljstvo svobodno, neposredno in brez kakršnekoli pomoči.

318 Nobeno ustvarjeno bitje nima neskončne moči, ki je potrebna za “stvarjenje” v pravem pomenu besede, se pravi proizvesti in dati bit tistemu, kar je v nobenem oziru ni imelo (priklicati v bivanje “ex nihilo – iz nič”) /prim. DS 3624/.

319 Bog je ustvaril svet, da bi razodeval in priobčeval svojo slavo. Slava, na katero je naravnano stvarjenjsko božje dejanje, je, da bi stvari imele delež pri božji resnici, dobroti in lepoti.

320 Bog vesoljstvo, ki ga je ustvaril, ohranja v bivanju po svoji Besedi, “po Sinu”, ki “s svojo mogočno besedo nosi vse” (Heb 3,1), in po svojem Duhu – Stvarniku, ki daje življenje.

321 Božja previdnost – to so posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi vse stvari do njihovega poslednjega cilja.

322 Kristus nas vabi, naj se sinovsko prepuščamo previdnosti našega nebeškega Očeta (prim. Mt 6,26-34); v naslonitvi na to pravi sv. apostol Peter: “Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas” (1 Pt 5,7; prim. Ps 55,23).

323 Božja previdnost deluje tudi po delovanju stvari. Ljudem daje Bog, da svobodno sodelujejo pri njegovih načrtih.

324 To, da Bog dopušča fizično in moralno zlo, je skrivnost, ki jo Bog osvetljuje po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal zlo. Vera nam daje gotovost, da Bog ne bi dopuščal zla, če ne bi po skrivnostnih poteh, ki jih bomo v polnosti spoznali šele v večnem življenju, napravljal, da tudi iz zlega prihaja dobro.