689 Tisti, ki ga je Oče poslal v naša srca, Duh njegovega Sina (prim. Gal 4,6), je resnično Bog. Istega bistva z Očetom in Sinom je in torej neločljiv od njiju tako v notranjem življenju Trojice kakor v svojem podarjanju ljubezni za svet. Vendar ko vera Cerkve moli presveto Trojico, oživljajočo, istega bistva in neločljivo, izpoveduje tudi razlikovanje oseb. Ko Oče pošlje svojo Besedo, pošlje vedno tudi svoj Dih: Sin in Sveti Duh sta poslana skupaj, pri čemer sta različna, vendar neločljiva. Gotovo, Kristus
je tisti, ki stopa v vidnost, on, ki je vidna podoba nevidnega Boga, Sveti Duh pa je tisti, ki Kristusa razodeva.

690 Jezus je Kristus, “maziljenec”, ker je Duh njegovo maziljenje in vse, kar se dogaja od učlovečenja dalje, priteka iz te polnosti (prim. Jn 3,34). Ko je Kristus končno poveličan (prim. Jn 7,39), more tudi sam od Očeta pošiljati Duha tistim, ki verujejo vanj: podeljuje jim svojo slavo (prim. Jn 17,22), to je Svetega Duha, ki ga poveličuje (prim. Jn 16,14). Skupno, med seboj povezano pošiljanje bo poslej Oče še naprej uresničeval v posinovljenih otrocih v skrivnostnem telesu svojega Sina: poslanstvo od Očeta poslanega Duha posinovljenja bo v tem, da jih zedinja s Kristusom in jim daje, da v njem živijo:

Pojem maziljenja nakazuje …, da ni nobene razdalje med Sinom in Duhom. Kakor namreč med površino telesa in maziljenjem z oljem ne razum ne čutenje ne zaznata nič vmesnega, tako je neposreden tudi Sinov stik z Duhom, tako da je nujno, da tisti, ki naj po veri naveže stik s Sinom, sreča po stiku najprej olje. Dejansko ni nobenega delčka, ki bi bil brez Svetega Duha. Zato tisti, ki sprejmejo Sinovo gospostvo, le-to izpovejo v Svetem Duhu, saj Duh prihaja od vsepovsod naproti tistim, ki se bližajo po veri (sv. Gregor iz Nise, Spir. 3,1).