CERKEV JE OBČESTVO Z JEZUSOM

787 Jezus je od vsega začetka pridružil svoje učence svojemu življenju (prim. Mr 1,16-20; 3,13-19); razodel jim je skrivnost božjega kraljestva (prim. Mt 13,10-17); dal jim je delež pri svojem poslanstvu, pri svojem veselju (prim. Lk 10,17-20) in pri svojem trpljenju (prim. Lk 22,28-30). Jezus govori o še tesnejšem občestvu med seboj in tistimi, ki bodo hodili za njim: “Ostanite v meni in jaz v vas … Jaz sem trta, vi mladike” (Jn 15,4- 5). In Jezus naznanja skrivnostno in stvarno zedinjenje med svojim in našim telesom: “Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem” (Jn 6,56).

788 Ko je bila Jezusovim učencem odvzeta njegova vidna navzočnost, jih Jezus ni zapustil sirot (prim. Jn 14,18). Obljubil jim je, da bo ostal z njimi prav do konca časov (prim. Mt 28,20), in jim je poslal svojega Duha (prim. Jn 20,22; Apd 2,33). Občestvo z Jezusom je s tem postalo na neki način intenzivnejše: “S podelitvijo svojega Duha je namreč svoje brate, sklicane izmed vseh narodov, na skrivnosten način napravil kakor za svoje telo” (C 7).

789 Primerjava Cerkve s telesom osvetljuje najtesnejšo in najprisrčnejšo vez med Cerkvijo in Kristusom. Cerkev ni samo zbrana okoli njega; Cerkev je zedinjena v njem, v njegovem telesu. Tri vidike Cerkve kot Kristusovega telesa je posebej treba naglasiti in ti so: enota vseh udov med seboj po njihovem zedinjenju s Kristusom; Kristus glava telesa; Cerkev, Kristusova nevesta.

“ENO SAMO TELO”

790 Verujoči, ki odgovoré na božjo besedo in postanejo udje Kristusovega telesa, postanejo zedinjeni s Kristusom: “V tem telesu se razliva Kristusovo življenje v verujoče, kateri se po zakramentih na skrivnosten, a stvaren način zedinjajo s Kristusom, ki je trpel in je poveličan” (C 7). To zlasti velja za krst, po katerem se zedinimo s Kristusovo smrtjo in vstajenjem (prim. Rim 6,4-5; 1 Kor 12,13), in za evharistijo, po kateri “smo stvarno deležni Gospodovega telesa in smo dvignjeni v občestvo z njim in med seboj” (C 7).

791 Enota telesa ne odpravlja različnosti med udi: “V zgradbi Kristusovega skrivnostnega telesa obstoji raznoličnost udov in opravil. En Duh je, ki v korist Cerkve svoje raznovrstne darove razdeljuje v skladu s svojim bogastvom in s potrebami služb”. Edinost skrivnostnega telesa prebuja in razvnema ljubezen med verniki: “Zato, če en ud trpi, trpe z njim vsi udje; če je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje” (C 7). Enota skrivnostnega telesa končno premaguje vse človeške razdeljenosti: “Zakaj vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa. Ni več Juda ne Grka, ni več sužnja ne svobodnjaka, ni več moškega ne ženske: zakaj vsi ste eno v Kristusu Jezusu” (Gal 3,27- 28).

“TEGA TELESA GLAVA JE KRISTUS”

792 Kristus “je glava telesa, to je Cerkve” (Kol 1,18). Kristus je počelo stvarjenja in odrešenja. Povišan v Očetovo slavo je “prvi sredi celotnega stvarstva” (Kol 1,18), predvsem ima prvenstvo nad Cerkvijo, po kateri razširja svoje kraljestvo nad vsemi stvarmi:

793 Kristus nas zedinja s svojo velikonočno skrivnostjo (pasho): Vsi udje si morajo prizadevati, da bi mu bili podobni, “dokler ne bo v njih izoblikovan Kristus” (Gal 4,19). “Zato smo povzeti v skrivnosti njegovega življenja, ... se združujemo z njegovim trpljenjem kakor telo z glavo, da bi bili z njim tudi poveličani” (C 7).

794 Kristus skrbi za našo rast (prim. Kol 2,19): Da bi rastli k njemu, ki je naša glava (prim. Ef 4,11-16), v ta namen Kristus razporeja v Cerkvi, svojem telesu, darove in službe, s katerimi se medsebojno podpiramo na poti zveličanja.

795 Kristus in Cerkev – to je torej “celotni Kristus” (“Christus totus”). Cerkev je eno s Kristusom. Svetniki se zelo živo zavedajo te enote:
Čestitajmo si in se zahvaljujmo, da smo postali ne samo kristjani, ampak Kristus. Spoznate, bratje, razumete milost božjo nad nami? Čudite se, veselite se, Kristus smo postali! Če je namreč on glava, mi pa udje, je cel človek on in mi. ... Polnost Kristusova torej je glava in udje. Kaj pomeni: glava in udje? Kristus in Cerkev (sv. Avguštin, ev. Jo. 21,8).

Redemptor noster unam se personam cum sancta Ecclesia, quam assumpsit, exhibuit – Naš Odrešenik je pokazal, da je on ena oseba s sveto Cerkvijo, ki si jo je privzel (sv. Gregor Veliki, mor. praef. 1,6,4).

Caput et membra, quasi una persona mystica. – Glava in udje so kakor ena skrivnostna (mistična) oseba (sv. Tomaž Akv., s. th. 3,48,2, ad 1).

Beseda sv. Ivane d’ Arc svojim sodnikom povzema vero svetih učiteljev in izraža zdrav čut verujočega človeka: “Jezus Kristus in Cerkev sta po mojem mnenju eno. O tem si ni treba beliti glave” (Ivana Arška, proc.).

CERKEV JE KRISTUSOVA NEVESTA

796 Enota Kristusa in Cerkve, glave in udov telesa, vključuje tudi razlikovanje dveh v osebnostnem odnosu. Ta vidik je večkrat opisan s podobo ženina in neveste. Témo o Kristusu kot ženinu Cerkve so pripravljali preroki in naznanil jo je Janez Krstnik (prim. Jn 3,29). Gospod je sam sebe označil kot “ženina” (Mr 2,19; prim. Mt 22,1-14; 25,1-13). Apostol prikazuje Cerkev in vsakega vernika, ki je ud Kristusovega telesa, kot nevesto, “zaročeno” Kristusu Gospodu, da bi bila z njim le en duh (prim. 1 Kor 6,15-16; 2 Kor 11,2). Cerkev je brezmadežna nevesta brezmadežnega Jagnjeta (prim. Raz 22,17; Ef 1,4; 5,27), ki jo je Kristus “ljubil in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil” (Ef 5,26); nevesta, ki si jo je pridružil z večno zavezo in za katero neprestano skrbi kot za svoje telo (prim. Ef 5,29):

To je celotni Kristus, glava in telo, en sam oblikovan iz mnogih. (...) Najsi je glava tista, ki govori, bodisi da so to udje, Kristus je tisti, ki govori. Govori v vlogi glave (“ex persona capitis”) ali v vlogi telesa (“ex persona corporis”). V skladu s tem, kar je pisano: “V dveh bosta eno telo. Ta skrivnost je velika; s tem mislim na razmerje Kristusa do Cerkve” (Ef 5,31-32). In sam Gospod pravi v evangeliju: “Tako nista več dva, ampak eno telo” (Mt 19,6). Kakor ste videli, gre v resnici za dve različni osebi, in vendarle sta le eno v poročnem objemu … Kolikor je glava, se imenuje imenuje “ženin”, kolikor je telo, se imenuje “nevesta” (sv. Avguštin, Psal. 74,4).