583 Jezus je – kakor pred njim preroki – izkazoval jeruzalemskemu templju najgloblje spoštovanje. V njem sta ga Jožef in Marija darovala štirideset dni po njegovem rojstvu (prim. Lk 2,22-39). Dvanajst let star se odloči ostati v templju, da bi svojim staršem poklical v zavest, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta (prim. Lk 2,46-49). V času svojega skritega življenja je hodil v tempelj vsako leto vsaj za veliko noč (prim. Lk 2,41); njegovo javno delovanje samo je bilo ritmično razvrščeno na osnovi njegovih romanj v Jeruzalem za velike judovske praznike (prim. Jn 2,13-14; 5,1.14; 7,1.10.14; 8,2; 10,22-23).

584 Jezus je hodil v tempelj kot v prednosten kraj srečavanja z Bogom. Tempelj je zanj prebivališče njegovega Očeta, hiša molitve, in Jezus se razvname v ogorčenju nad tem, da je zunanji tempeljski preddvor postal tržnica (prim. Mt 21,13). Iz ljubosumne goreče ljubezni do svojega Očeta izžene trgovalce iz templja: “Ne delajte tržnice iz hiše mojega Očeta. Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: 'Gorečnost za tvojo hišo me razjeda’ (Ps 69,10)” (Jn 2,16-17). Po njegovem vstajenju so učenci ohranili religiozno spoštovanje do templja (prim. Apd 2,46; 3,1; 5,20.21; itd.).

585 Vendar je Jezus na pragu svojega trpljenja napovedal porušenje te sijajne stavbe, od katere ne bo ostal več kamen na kamnu (prim. Mt 24,1-2). V tem je vsebovana napoved znamenja poslednjih časov, ki bodo nastopili z njegovo lastno pasho (prim. Mt 24,3; Lk 13,35). Toda to prerokbo so mogle krive priče v popačeni obliki navajati ob njegovem zasliševanju pri velikem duhovniku (prim. Mr 14,57-58) in mu jo podtakniti kot žalivko, ko je bil pribit na križu (prim. Mt 27,39-40).

586 Jezus še zdaleč ni bil sovražen do templja (prim. Mt 8,4; 23,21; Lk 17,14; Jn 4,22), kjer je podajal bistvene poteze svojega nauka (prim. Jn 18,20). Hotel je marveč plačati tempeljski davek pridružujoč si Petra (prim. Mt 17,24-27), katerega je pravkar postavil za temelj svoji prihodnji Cerkvi (prim. Mt 16,18). Še več, poistovetil se je s templjem, ko se je predstavil kot dokončno prebivališče Boga med ljudmi (prim. Jn 2,21; Mt 12,6). Prav zato njegova telesna usmrtitev (prim. Jn 2,18-22) napoveduje tisto porušenje templja, ki bo razkrilo vstop v novo dobo odrešenjske zgodovine: “Pride ura, ko ne bodo molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu” (Jn 4,21; prim. Jn 4,23-24; Mt 27,51; Heb 9,11; Raz 21,22).