456 Z nicejsko-carigrajsko veroizpovedjo odgovarjamo: “Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes. In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.”

457 Beseda se je učlovečila, da bi nas odrešila in nas spravila z Bogom: “Bog nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe” (1 Jn 4,10). “Oče je poslal svojega Sina za odrešenika sveta” (1 Jn 4,14). “On je prišel, da bi odvzel grehe” (1 Jn 3,5):

Naša narava je bila bolna, padla in mrtva; hrepenela je po tem, da bi bila ozdravljena, dvignjena, in obujena od mrtvih. Izgubili smo posest dobrega, morala nam je biti vrnjena. Zaprtim v temo nam je bilo treba prinesti luč; ujetniki smo pričakovali rešitelja; zaporniki pomoč; sužnji osvoboditelja. So mar bili ti razlogi brez pomembnosti? Ali niso bili vredni, da tako zelo ganejo Boga, da se je spustil prav do naše človeške narave ter jo obiskal, ker je bilo človeštvo v tako bednem in nesrečnem stanju? (sv. Gregor iz Nise, or.catech. 15).

458 Beseda se je učlovečila, da bi mi tako spoznali božjo ljubezen: “Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi mi živeli po njem” (1 Jn 4,9). “Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje” (Jn 3,16).

459 Beseda se je učlovečila, da bi bila naš vzor svetosti: “Sprejmite moj jarem nase in učite se od mene…” (Mt 11,29). “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni” (Jn 14,6). In Oče na gori spremenjenja naroča: “Njega poslušajte!” (Mr 9,7; prim. 5 Mz 6,4-5). Jezus je v resnici vzor blagrov in merilo nove postave: “Ljubite drug drugega kakor sem vas ljubil jaz” (Jn 15,12). Ta ljubezen vključuje dejavno darovanje samega sebe v hoji za njim (prim. Mr 8,34).

460 Beseda se je učlovečila, da bi nas napravila “deležne božje narave” (2 Pt 1,4): “Takšen je bil namreč razlog, zaradi katerega se je Beseda učlovečila in zakaj je Božji Sin postal sin človekov: zato, da bi človek, ko vstopi v občestvo z Besedo in tako prejme božje posinovljenje, postal božji sin” (sv. Irenej, haer. 4,19,1). “Kajti Božji Sin je postal človek, da bi nas pobožanstvil” (sv. Atanazij, inc. 54,3). “Unigenitus Dei Filius, suae divinitatis volens nos esse participes, naturam nostram assumpsit, ut homines deos faceret factus homo” (“Edinorojeni Božji Sin je privzel našo človeško naravo, da bi nas napravil deležne svojega božanstva, postal je človek, da bi ljudi napravil za bogove”) (sv. Tomaž Akv., opusc. 57 in festo Corp. Chr. 1).