Znamenji kruha in vina

1333 V srcu obhajanja evharistije sta kruh in vino, ki v moči Kristusovih besed in v moči klicanja Svetega Duha postaneta Kristusovo telo in kri. Zvesta Gospodovemu naročilu dela Cerkev še naprej do njegovega prihoda v slavi v njegov spomin to, kar je on storil tisti večer pred svojim trpljenjem: Jezus “je vzel kruh …” in “je vzel kelih z vinom …” Ko znamenji kruha in vina na skrivnosten način postaneta Kristusovo telo in kri, še naprej tudi naznačujeta, da je stvarstvo nekaj dobrega. Tako se ob pripravljanju darov (darovanju) zahvaljujemo Stvarniku za kruh in vino (prim. Ps 104,13-15), sad “dela človeških rok”, a najprej “sad zemlje” in “sad trte”, darova Stvarnika. Cerkev vidi v kretnji Melkizedeka, kralja in duhovnika, ki “je prinesel kruha in vina” (1 Mz 14,18), predpodobo svoje lastne daritve (prim. RiM, Prva evharistična molitev).

1334 V stari zavezi so med prvimi sadovi zemlje kruh in vino prinašali kot daritev v znamenje hvaležnosti do Stvarnika. Toda v povezavi z izhodom (iz egiptovske sužnosti) dobita kruh in vino tudi nov pomen. Opresniki (nekvašeni hlebi kruha), ki jih Izrael uživa vsako leto o veliki noči (pashi), spominjajo na naglico ob osvoboditvenem odhodu iz Egipta; spomin na mano v puščavi je Izraela vedno spominjal, da živi od kruha božje besede (prim. 5 Mz 8,3). Končno je vsakdanji kruh sad obljubljene dežele, poroštvo božje zvestobe svojim obljubam. Kelih blagoslova (prim. 1 Kor 10,16) ob koncu judovskega velikonočnega (pashalnega) obeda dodaja prazničnemu veselju vina eshatološko (poslednjemu času pripadajočo) razsežnost, razsežnost mesijanskega pričakovanja obnovitve Jeruzalema. Jezus je postavil svojo evharistijo tako, da je dal blagoslavitvi kruha in keliha nov in dokončen smisel.

1335 Čudeže pomnožitve kruha, ko je Gospod izrekel blagoslov, razlomil hlebe in jih po svojih učencih razdelil, da bi nahranil množico, so vnaprejšnje utelešenje izobilja tega edinstvenega kruha, ki je njegova evharistija (prim. Mt 14,13-21; 15,32-39). Znamenje vode, spremenjene v vino v Kani (prim. Jn 2,11) že naznanja uro Jezusovega poveličanja. Naznačuje dovršitev svatbene gostije v Očetovem kraljestvu, kjer bodo verniki pili novo vino (prim. Mr 14,25), ki je postalo Kristusova kri.

1336 Prvo naznanilo evharistije je razdelilo učence tako, kakor jih je naznanilo trpljenja pohujšalo: “Nevzdržna je ta beseda. Kdo jo more poslušati? (Jn 6,60). Evharistija in križ sta kamna spotike. To je ista skrivnost in ne neha biti povod za razpor. “Ali hočete tudi vi oditi?” (Jn 6,67): To Gospodovo vprašanje se razlega skozi vekove kot vabilo njegove ljubezni, naj bi odkrili, da ima samo on “besede večnega življenja” (Jn 6,68), in da je sprejeti v veri dar njegove evharistije isto kakor sprejeti njega samega.

Postavitev evharistije

1337 Ker je Gospod ljubil svoje, jih je ljubil do konca. Vedoč, da je prišla ura, ko s tega sveta odhaja k Očetu, jim je pri večerji umil noge ter jim dal zapoved ljubezni (prim. Jn 13,1-17). Da bi jim zapustil poroštvo te ljubezni, da se nikdar ne bi oddaljil od svojih in bi jih napravil deležne svoje velike noči (pashe), je postavil evharistijo kot spomin (memoriale = spomenik) svoje smrti in svojega vstajenja ter svojim apostolom naročil, naj to obhajajo do njegove vrnitve, in “jih je takrat postavil za duhovnike nove zaveze” (trid. koncil: DzS 1740).

1338 Trije sinoptični evangeliji in sv. Pavel so nam izročili poročilo o postavitvi evharistije. Janez s svoje strani sporoča Jezusove besede v shodnici v Kafarnaumu, besede, ki pripravljajo postavitev evharistije: Kristus označi sebe kot kruh življenja, ki je prišel iz nebes (prim. Jn 6).

1339 Jezus je izbral čas velike noči (pashe), da bi izpolnil, kar je naznanil v Kafarnaumu: da bo dal svojim učencem svoje telo in svojo kri:

Prišel je dan opresnikov, ko je bilo treba klati velikonočno jagnje. Jezus je poslal Petra in Janeza in jima rekel: “Pojdita in nam pripravita velikonočno večerjo, da bomo skupaj jedli” ... Odšla sta … in sta pripravila velikonočno večerjo. Ko je prišla ura, je z apostoli sedel k mizi. Rekel jim je: “Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler je v polnosti ne bom užival v božjem kraljestvu” ... In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: “To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.” Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: “Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas” (Lk 22,7-20; prim. Mt 26,17-29; Mr 14,12-25; 1 Kor 11,23-26).

1340 Ko je Jezus pri velikonočnem obedu obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli, je dal judovski veliki noči (pashi) njen dokončni smisel. Kajti Jezusov prehod k svojemu Očetu, prehod skozi svojo smrt in svoje vstajenje, se pravi nova velika noč (pasha) – je anticipiran pri zadnji večerji in obhajan v evharistiji, tisti evharistiji, ki dovršuje judovsko veliko noč (pasho) in anticipira dokončno veliko noč (pasho) Cerkve v veličastvu nebeškega kraljestva.

“To delajte v moj spomin”

1341 Jezusova zapoved, da je treba ponavljati njegove kretnje in njegove besede “dokler ne pride”, ne zahteva samo, da se spominjamo Jezusa in tega, kar je storil. Ta zapoved meri na liturgično obhajanje – po apostolih in njihovih naslednikih – stvarno-živega spomina (memoriale) na Kristusa, na njegovo življenje, njegovo smrt, njegovo vstajenje in njegovo posredovanje pri Očetu.

1342 Cerkev je bila že od vsega začetka zvesta Gospodovemu naročilu. O jeruzalemski Cerkvi je rečeno:

Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratskem občestvu, v lomljenju kruha in molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem (Apd 2,42-46).

1343 Kristjani so se predvsem “prvi dan v tednu”, se pravi na nedeljo, na dan Jezusovega vstajenja, zbirali “k lomljenju kruha” (Apd 20,7). Od tistih časov pa vse do naših dni obstaja obhajanje evharistije neprestano, tako ga danes srečamo v Cerkvi vsepovsod z isto temeljno notranjo zgradbo. Obhajanje evharistije ostaja središče življenja Cerkve.

1344 Oznanjujoč Jezusovo velikonočno skrivnost, “dokler ne pride” on sam (1 Kor 11,26), se božje ljudstvo od obhajanja do obhajanja pomika naprej na romanju “po ozki poti križa” (M 1) nebeški gostiji naproti, ko bodo vsi izvoljeni sedli za mizo v božjem kraljestvu.