470 Ker je v skrivnostnem zedinjenju učlovečenja “v njem človeška narava privzeta, ne pa uničena” (CS 22,2), je bila Cerkev v teku stoletij privedena k izpovedovanju polne stvarnosti Kristusove človeške duše z njenimi dejavnostmi razuma in volje ter njegovega človeškega telesa. Toda vzporedno je morala vsakokrat klicati v spomin, da Kristusova človeška narava pripada kot lastna božji naravi Božjega Sina, ki je to človeško naravo privzel. Vse, kar Kristus je in kar v njej vrši, je odvisno od “enega od svete Trojice”. Božji Sin torej priobčuje svoji človeškosti svoj lasten način osebnostnega bivanja v Trojici. Tako Kristus v svoji duši kakor v svojem telesu človeško izraža božje nravi Trojice (prim. Jn 14,9-10).

Božji Sin je s človeškimi rokami delal, s človeškim razumom razmišljal, s človeško voljo je deloval, s človeškim srcem je ljubil. Rojen iz device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v grehu (CS 22,2).

Kristusova duša in njegovo človeško spoznavanje

471 Apolinarij iz Laodikeje je učil, da je v Kristusu Beseda nadomestila dušo ali duha. Zoper to zmoto je Cerkev izpovedovala, da je večni Sin privzel tudi razumno človeško dušo (prim. DS 149).

472 Ta človeška duša, ki si jo je Božji Sin privzel, je obdarjena z resničnim človeškim spoznanjem. To spoznanje kot takšno ni moglo biti samo po sebi brezmejno: uveljavljalo se je v zgodovinskih pogojih Kristusovega bivanja v prostoru in času. Zato je Božjemu Sinu bilo mogoče hoteti, da je kot učlovečeni “napredoval v modrosti, starosti in milosti” (Lk 2,52), in prav tako, da mu je bilo treba spraševati in poizvedovati glede tistega, česar se moramo v človeškem stanju naučiti na izkustven način (prim. Mr 6,38; Mr 8,27; Jn 11,34; itd.). To je ustrezalo stvarnosti njegovega prostovoljnega ponižanja v “podobi hlapca” (Flp 2,7).

473 Toda istočasno je to resnično človeško spoznavanje Božjega Sina izražalo božje življenje njegove osebe (prim. sv. Gregor Veliki, ep. 10,39: DS 475). “Človeška narava Božjega Sina je, ne sama po sebi, temveč po svojem zedinjenju z Besedo, spoznavala in razodevala v sebi vse tisto, kar ustreza Bogu” (sv. Maksim Spoznavalec, qu.dub. 66). To je v prvi vrsti notranje in neposredno spoznavanje, ki ga ima učlovečeni Božji Sin o svojem Očetu (prim. Mr 14,36; Mt 11,27; Jn 1,18; 8,55; itd.). Sin je tudi v svojem človeškem spoznavanju kazal božjo prodornost, s katero je segal do skritih misli človeškega srca (prim. Mr 2,8; Jn 2,25; 6,61; itd.).

474 Po svojem zedinjenju z božjo modrostjo v osebi učlovečene Besede je bilo Kristusovo človeško znanje v polnosti deležno vednosti o večnih načrtih, ki jih je razodel s svojim prihodom (prim. Mr 8,31; 9,31; 10,33-34; 14,18-20.26-30). Glede tistega, o čemer pravi, da na tem področju ne ve (prim. Mr 13,32), izjavi drugod, da ni v njegovem poslanstvu, da bi to razodel (prim. Apd 1,7).

Kristusova človeška volja

475 Vzporedno je Cerkev na 6. vesoljnem cerkvenem zboru (3. carigrajski koncil leta 681) izpovedala vero, da ima Kristus dve naravni volji in dve naravni dejavnosti, božjo in človeško, ki si ne nasprotujeta, ampak sodelujeta tako, da je učlovečena Beseda v pokorščini svojemu Očetu človeško hotela vse, kar je skupaj z Očetom in Svetim Duhom po božje odločila za naše zveličanje (prim. DS 556-559: S 220). Kristusova človeška volja” je pokorna; ne upira se in ne nasprotuje, temveč se podreja njegovi božji in vsemogočni volji” (DS 556: S 220).

Kristusovo resnično telo

476 Ker se je Beseda učlovečila tako, da si je privzela resnično človeškost, je bilo Kristusovo telo omejeno (prim. lateranski cerkveni zbor 649: DS 504: S 196). Zaradi tega smemo Jezusovo človeško obličje “naslikati” (Gal 3,2). Na 7. vesoljnem cerkvenem zboru (2. nicejski koncil 787: DzS 600-603) je Cerkev priznala kot zakonito, da ga upodabljamo na svetih podobah.

477 Hkrati je Cerkev vedno priznavala, da je v Jezusovem telesu, “Bog, ki je po naravi neviden, postal viden našim očem” (božični hvalospev). Individualne posebnosti Kristusovega telesa namreč izražajo božjo osebo Božjega Sina. Sin Božji je naredil poteze svojega človeškega telesa tako, da jih, naslikane na sveti podobi, smemo častiti, kajti vernik, ki časti njegovo podobo, “časti v njej osebo, ki je tu naslikana” (2. nicejski koncil: DS 601).

Srce učlovečene Besede

478 Jezus nas je vse in vsakogar poznal in ljubil v času svojega življenja, svojega smrtnega boja in svojega trpljenja ter se daroval za vsakogar od nas: “Božji Sin me je vzljubil in daroval zame sam sebe” (Gal 2,20). Ljubil je nas vse s človeškim srcem. Zaradi tega Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje (prim. Jn 19,34) “praecipuus consideratur index et symbolus … illius amoris, quo divinus Redemptor aeternum Patrem hominesque universos continenter adamat” (“velja za prav posebno znamenje in simbol … tiste ljubezni, s katero božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi”, Pij XII., okr. “Haurietis aquas”: DS 3924; prim. DS 3812).

NA KRATKO

479 V času, ki ga je določil Bog, se je edinorojeni Sin Boga Očeta, večna Beseda – se pravi bistvena Beseda in Podoba Boga Očeta – učlovečil: ne da bi izgubil božjo naravo, je sprejel človeško naravo.

480 Jezus Kristus je pravi Bog in pravi človek, v enoti svoje božje osebe; zaradi tega je edini srédnik med Bogom in ljudmi.

481 Jezus Kristus ima dve naravi, božjo in človeško, ki nista pomešani, pač pa zedinjeni v eni sami osebi Božjega Sina.

482 Kristus ima, ker je pravi Bog in pravi človek, človeški razum in človeško voljo, ki popolnoma soglašata z njegovim božjim umom in njegovo božjo voljo, ki ju ima skupaj z Očetom in Svetim Duhom, in se temu božjemu umu in tej božji volji popolnoma podrejata.

483 Učlovečenje je torej skrivnost čudovitega združenja božje narave in človeške narave v eni sami osebi Besede.