1434 Kristjanova notranja pokora more imeti zelo različne oblike. Sv. pismo in Očetje poudarjajo zlasti tri oblike: post, molitev in miloščino (prim. Tob 12,8; Mt 6,1-18), ki izražajo spreobrnjenje v odnosu do samega sebe, v odnosu do Boga in v odnosu do drugih. Poleg radikalnega očiščenja, ki je učinek krsta ali mučeništva, omenjajo kot sredstvo za dosego odpuščanja grehov prizadevanje za spravo s svojim bližnjim, solze spokornosti, skrb za zveličanje bližnjega (prim. Jak 5,20), priprošnja svetnikov in izvrševanje del ljubezni, ki “pokrije mnoštvo grehov” (prim. 1 Pt 4,8).
1435 Spreobrnjenje se v vsakdanjem življenju uresničuje z izrazi sprave, s skrbjo za uboge, z udejanjanjem in obrambo pravičnosti in prava (prim. Am 5,24; Iz 1,17), s priznanjem pogreškov nasproti bratom, z bratskim opominjanjem, s preverbo življenja (z izpraševanjem vesti), z duhovnim vodstvom, s sprejetjem trpljenja, s potrpežljivostjo v preganjanju zaradi pravice. Vzeti vsak dan svoj križ in iti za Jezusom je najvarnejša pot pokore (prim. Lk 9,23).
1436 Evharistija in pokora. Vsakodnevno spreobrnjenje in pokora najdeta svoj izvir in hrano v evharistiji, saj postane v njej ponavzoča Kristusova daritev, ki nas je spravila z Bogom; evharistija nahranja in krepi tiste, ki živijo Kristusovo življenje: “Evharistija je protistrup, ki nas osvobaja vsakodnevnih pogreškov in varuje smrtnih grehov” (Trid. konc.: DS 1638).
1437 Branje Svetega pisma, molitev bogogoslužnih ur in očenaša, vsako iskreno dejanje češčenja in pobožnosti poživlja v nas duha spreobrnjenja in spokornosti ter prispeva k odpuščanju naših grehov.
1438 Časi in dnevi pokore v liturgičnem letu (postni čas, vsak petek v spomin Gospodove smrti) so pomembni trenutki cerkvene spokornosti (prim. B 109-110; ZCP, kan. 1249-1253; ZVCP, kan. 880-883). Ti časi so posebno primerni za duhovne vaje, spokorna bogoslužja, spokorna romanja, prostovoljne odpovedi, kakor so post in miloščina ter bratska delitev (karitativna in misijonarska dela).
1439 Potek spreobrnjenja in pokore je čudovito opisal Jezus v priliki “o izgubljenem sinu”, katere središče je “usmiljeni oče” (Lk 15,11-24): čar umišljene svobode, zapustitev očetove hiše; skrajna beda, v kateri se sin znajde, potem ko je zapravil svoje imetje; globoko ponižanje, ko vidi, da mora pasti svinje, in še huje, ko si želi, da bi se hranil z rožiči, ki jih jedo svinje; razmišljanje glede izgubljenih dobrin; kesanje in odločitev, da izpove svojo krivdo pred svojim očetom; pot vrnitve; velikodušni očetov sprejem; očetovo veselje: to so značilne poteze procesa spreobrnjenja. Lepo oblačilo, prstan in praznična gostija so simboli tega novega življenja, čistega, častnega, polnega veselja, kakršno je življenje človeka, ki se vrne k Bogu in v naročje svoje družine, ki je Cerkev. Samo Kristusovo srce, ki pozna globine ljubezni svojega Očeta, nam je moglo tako preprosto in tako čudovito lepo razodeti globočino njegovega usmiljenja.