Notranja zgodovina (23.6.) Po katerih stopinjah zares hodim svoje življenje? Ko spoznam, da je Bog tisti, ki je resnična osnova vsega časa in vse zgodovine, postane moje življenje bolj svobodno. To je vera. Takšna, kakršno je živela Marija. Kakor jo še danes začutimo pri Mariji Pomagaj.

Pred nekaj dnevi je bilo na Brezjah pri Mariji Pomagaj romanje bolnikov in invalidov. Prelepo je, ker vsako leto na enak način po sveti maši množica vernikov ustvari skoraj nepretrgano vrsto, ki se kakor ena prošnja vije mimo oltarja Marije Pomagaj. Kakor da bi hoteli reči: »Naše življenje je predvsem romanje v veri, kar se še bolj pokaže takrat, ko se k Mariji zatekamo po pomoč v bolezni ali kakšni drugi stiski.« Pot mimo Marijinega oltarja je zato ena najiskrenejših oblik molitve in prošnje, ki jo Gospod izkazuje svojemu ljudstvu. Marija Pomagaj je tista, ki nam pokaže, kako hoditi za Gospodom.

Naše življenje ni samo preprosta zgodovina, ampak resnično romanje vere, ki se skozi življenje tudi uresničuje. To, kar se dogaja navznoter, raste navzven. Postaja očitno in v svetu dobiva podobo.

Prelep mimohod romarjev je zgovoren. Iz src romarjev vre enodušna pesem in molitev. Kako lepo bogoslužje nastane v teh trenutkih! Čas spontane molitve,ki mu z veseljem pritegnejo vsi zbrani verniki, so znamenje žive vere in upanja, ki ne osramoti. To je Marijina šola vere.

Kako lepo nas Marija uči vztrajnosti! Pa to ni kakšna trma, kakšna vztrajnost zaradi vztrajanja samega, zato, ker nočem popustiti. To je pogled v tisto, kar je bistveno, to je pravo upanje, ki ne osramoti. Marija je namreč v celoti zazrta v bistveno, v Boga samega, sprejema ga kot osebo in kot prijatelja, njena vera se je v celoti uresničila kot osebna, Marija pa je popolnoma izročena Bogu. Taka drža pomeni, da vztrajam zaradi nečesa, o čemer nimam izkušnje, pa vendar vem in verujem, da se v meni počasi izgrajujeje duhovna podoba. Včasih se mi zdi, kakor da bo kakšna materialna dobrina spremenila moje življenje. Pa se to vendarle ne zgodi, saj se stvari okrog nas ne morejo dotakniti našega bistva. Bog pa se lahko dotakne mene samega v globini, zato me lahko spremeni, zato moje življenje lahko popolnomna prenovi.
Marija je podoba take popolne drže za Kristusa. Ona je tista, ki je resnično izročena Bogu in popolnoma zaupa vanj. Bog njeno življenje napolnjuje z upanjem in dobroto. Ni umaknjena v osamo, od Boga je, za ljudi.

Takole piše bl. Janez Pavel II. v okrožnici o Odrešenikovi Materi: Vse to poteka v velikem zgodovinskem procesu in, da tako rečem, »nekem potovanju«. »Romanje vere« pomeni notranjo zgodovino, tako rekoč zgodovino duš. A to je tudi zgodovina ljudi, ki so na tej zemlji podvrženi minljivosti časa in zajeti v razsežnost zgodovine. V nadaljnjem razmišljanju se želim najprej osredotočiti na sedanji čas, ki sam po sebi še ni zgodovina, in vendar jo nepretrgoma oblikuje, tudi v pomenu zgodovine odrešenja. Tukaj se odpira širen prostor, znotraj katerega blažen Devica Marija še nadalje »hodi pred« Božjim ljudstvom. Njeno čudovito romanje vere je stalno znamenje, po katerem se zgleduje in orientira Cerkev, posamezniki občestva, ljudstva in narodi in v nekem smislu ves človški rod. Res je težko zaobjeti in izmeriti območje Marijinega vpliva. Koncil poudarja, da je Božja Mati že eshatološka dovršitev Cerkve: »Cerkev je v blaženi Devici že dosegla popolnost, v kateri je brez madeža in gube« (prim. Ef 5,27) – in obenem si verniki »še prizadevajo, da bi zmagovali nad grehom in rasli v svetosti. Zato svoje oči dvigajo k Mariji, ki sveti vsemu občestvu izvoljenih kot zgled kreposti«. Porodnica Božjega Sina ne roma več v veri, ker je že poveličana skupaj s svojim Sinom v nebesih in je prestopila prag med vero in gledanjem »iz obličja v obličje« (1 Kor 3,12). Vendar pa Marija v tej svoji eshatološki dovršenosti ne neha biti »morska zvezda« (Stella maris) vsem njim, ki so še na romanju vere. Če torej oni iz različnih krajev zemeljskega življenja dvigajo svoj pogled k Mariji, to delajo zaradi tega, ker je ona »rodila Sina, katerega je Bog postavil za prvorojenca med mnogimi brati« (Rim 8,29), in tudi zato, ker ona »sodeluje z materinsko ljubeznijo pri rojstvu in vzgoji« teh bratov in sester.

Ko prihajamo k Mariji, jo srečamo osebno, da bi še lažje srečali osebnega Boga. Navdušujemo se ob tej predanosti Bogu, da bi tudi mi živeli vedno bolj za Boga. Vsak obisk Marijinega oltarja na Brezjah je šola vere, v kateri rastem, in se krepi moja vera in moj občutek za to, kar je bistveno.

Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.
Ti si znala okrepiti svojo vero,
da je postajala vedno bolj trdna.
Tvoja vera se na eni strani
dotika Boga,
na drugi ljudi.
Tudi mi čutimo, da nas
tvoja vera blagoslavlja in spreminja.
Prosimo te, varuj nas,
spremeni v nas tisto, kar se zdi, da se ne da spremeniti.
Okrepi v nas povezavo do Boga, ki smo jo sami že pozabili.
Bodi z nami, breška Mati,
Marija Pomagaj.
Amen.