In ravno beseda romanje, ki je nam, ki prihajamo na Brezje, že tako vsakdanja in domača, označuje veliko resničnost prihoda Boga k vsakemu človeku. Marijo lahko vsekakor vidimo kot tisto, ki je romanje vere razumela v vsej njeni globini.

Marijino prvo romanje se začne iz posvečevanja, ki ga prepoznata njena starša. Jakobov protoevangelij, ki sicer ni razodetje, namreč pravi, da je Marija kot majhna deklica služila v templju. S tem se kaže resnica Marijinega čistega srca. Ko evangelij to opisuje, namreč pokaže, da je Marija že od vsega začetka živela to svojo posvečenost. Romanje v svetišče pa se je dogajalo tako v okviru njenega doma, kakor tudi v tisto veliko svetišče, zbirališče vernikov. Vsekakor pa to kaže na čistost Marijinega življenja. Če je Marija že od začetka živela posvečenost, potem je to namreč znamenje resnično milostnega Božjega posega.

Drugo romanje Marije se zgodi iz ljubezni. Ta teden smo praznovali praznik obiskanja Device Marije. To je njeno drugo romanje. Marija namreč v svojem življenju doživi globoko prisotnost Boga. Izbrana je, da Bog po njej postane očiten in da se po njej razodene svetu. To je najprej predvsem resnično in popolno duhovno doživetje. Čeprav je najbolj presenetljivo to, da je Bog ob oznanjenju dobil človeško telo, pa si vendar ne smemo predstavljati, da je Božji sestop najprej telesno dejanje. Najprej je duhovno, tako nakaže tudi Marija, ko Božji sestop jemlje kot pravo duhovno srečanje med njo in Bogom. Ker pa je bilo to tako popolno srečanje, si je Bog lahko privzel celo telo in postal očiten. Marija pa tega globokega duhovnega doživetja ne ohrani samo zase. Če bi sprejela Jezusa kot plen, kot dosežek, če bi ga sprejela kako drugače kakor dekla Gospodova, potem bi bilo to učlovečenje z napako. Toda Marija ne naredi napake. To dokaže tudi njeno naslednje dejanje. Marija Jezusa sprejme v ljubezni in ta ljubezen jo takoj usmeri naprej. Pri tem razodetju Boga se ne ustavi, ampak hrepeni, roma naprej in gre k sorodnici Elizabeti. Kako lepo srečanje preroka in Boga se tukaj odvija! Na Božji prihod Marija odgovori z ljubeznijo, na to ljubezen Elizabeta odgovori z blagrovanjem, Janez Krstnik v njenem telesu pa z veseljem. To je Božji val odrešenja, ki se ne ustavi, pravo človeško romanje vere in upanja, ki bo kmalu preplavilo ves svet.

Toda Marija gre še naprej. Če roma navzven, pa roma tudi navznoter. K svojemu Sinu, ki pod njenim srcem že deli polnost življenja. V svatbi v Kani galilejski se Marija popopolnoma izkaže kot dekla Gospodova in se ne podredi samo Bogu kot osebi, ampak tudi načrtu, ki ga je pripravil za svojega Sina. Težko je misliti, da je Marija v svatbi v Kani galilejski resnično doživela Božji odrešenjski načrt v celoti, a dejstvo je, da Bog v svoji ljubezni človeka, posebno pa še Božjo Mater vključuje v svoj načrt odrešenja. Ko s tako ponižnostjo in vero Jezusu omeni pomanjkanje vina, je to že tisto pomanjkanje, ki ga bo Jezus doživel na križu. Ne moremo si predstalvjati, kako težke se bile te besede za Marijo. Kakor bi rekla: Jezus, ustvari pijačo, ki je znamenje tvoje evharistične spremenitve na križu. Ko ne boš imel vode, da bi si vsaj malo potešil žejo, pa boš sam vinska trta, s katere bodo ljudje pili vino odrešenja.

Marija popolnoma sprejme Božji načrt za svoje življenje. Bog ji daje moč, da ga lahko živi. Jezus, ki je pot, ji daje, da njeno življenje v nobenem trenutku ni tavanje, ampak romanje, pot vere.

Zato lahko razumemo okrožnico bl. Janeza Pavla II., ki pravi: V tem razmišljanju imam naprej pred očmi tisto »romanje vere«, na katerem »je blažena Devica napredovala in zvesto vztrajala v svojem zedinjenju s Sinom«. »Tista dvojna vez«, ki Božjo mater povezuje s Kristusom in Cerkvijo, prejme tako zgodovinski pomen. Tukaj ne gre le za zgodovino Device Marije, za njeno osebno »romanje v veri« in za »najboljši del« (prim. Lk 10, 42), ki ga ima v zgodovini odrešenja, ampak gre tudi za zgodovino vsega Božjega ljudstva, namreč vseh tistih, ki se udeležujemo istega »romanja vere«.

Marija Pomagaj, strmimo,
ko pred teboj premišljujemo Božji načrt.
Ob tvojem tudi naš življenjski poklic postaja jasen,
tvoj Sin postaja tudi naš Gospod,
Sveti Duh prežari tudi nas.

Vso zgodovino si spremljala Slovence,
ki smo se zbirali tukaj.
Prosimo te za vse nas, da bi lahko iskali v tebi pravo pot.
Prosimo te za Cerkev na Slovenskem,
da bi lahko živela v pravičnosti in miru.
Prosimo te za slovenske škofe,
da ne bi bili preizkušani čez mero.
Prosimo te za naša župnijska občestva,
da bi lahko rasla v dobroti
in bila vsem zatočišče v svetosti.

Hvala ti Marija Pomagaj.
Vso zgodovino si z nami, zato je s teboj jasnejša prihodnost.
Amen.