Škof Anton Vovk v Lemontu ob 25. letnici kronanja Marije Pomagaj Škof Anton Vovk je romal v Lemont in pridigal na slovesnosti obletnice kronanja Marije Pomagaj. V Lemontu je lepa kopija Marije Pomagaj, ki jo je naslikal slikar Blaž Farčnik.

Z veliko slovesnostjo je pred 25. leti sedanji ljubljanski škof dr. A. B. Jeglič kronal posnetek brezjanske M. Pomagaj, ki jo tu častijo. Danes obhajamo srebrni jubilej tega dogodka. Čemu ta krona na slikano podobo, ki se mnogim zdi nasprotna umetniškim in estetskim pravilom? Kakšen pomen ima?

Marija je Kraljica. Bog nam jo je postavil v nebesih in na zemlji za kraljico. Opremil je njeno dušo z milostmi in krepostmi in nadnaravnimi darovi, da so vredni njene kraljevske časti. Marija je tudi s telesom v nebesih, zato je Bog tudi njenemu telesu dal vidno obliko, ki jo označuje za kraljico. Po našem je krona znak kraljevske oblasti in časti. Ali ji je Bog v nebesih dal krono, kakor si to mi mislimo, ali ji je dal kakšen drug nebeški znak, ne vemo. Sveti Janez ev. je v svojih videnjih gledal nebesno kraljico in njeno »krono«, ki jo ni mogel drugače opisati, kakor da je primerjal blesteči diadem okrog njene glave z vencem iz zvezd: »Žena obdana s soncem in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd!« Če je že Bog Marijo »kronal«, ji smemo tudi mi dati znak kraljice, krono, saj je v svoji slavi vredna vseh kron. S krono jo počastimo, jo priznamo za svojo kraljico, se ji izročimo in ji izkažemo svojo vdanost. »Naša Kraljica si, M. Pomagaj, mi pa tvoji vdani, zvesti služabniki.«
Toda kakšna krona bi bila vredna nje, ki je slavljena nad vse stvari? Če bi spletli v njeno krono najsvetlejše diamante, najbolj živobarvne dragre kamne in najdražje bisere, kar jih zemlja ima, bi krona še ne bila vredna počaščenja nebeške kraljice. Vsakak krona, ki je delo človeških rok, je samo simbol, samo znak takšne (nejasno) takšne krone, ki jo Marija želi od nas prejeti, ki jo je res vredna.

Mi smo njena krona. Tako nam Marija pravi, kakor je sv. Pavel pisal Filipljanom, prvim kristajnom v Evropi: »Vi ste moje veselje in moja krona. (Flp 4, 1). Da, mi smo kakor pester venec cvetic, okrog nje, mi smo njena krona, ki se blesti lepoti božje milosti, katero nam ona posreduje, ki je srednica vseh milosti. Kakor smo različni po značajih in sposobnostih, kakor je različno naše življenje in razmere, tako je njena krona čudovita v raznolikosti in pestrosti, seveda, če smo res njeno veselje in njena krona.
Ali smo taki, da nas more biti božje veselje? Mi smo taki, da njeno poveličano in poduhovljeno oko vidi v naše duše. Lepota posvečujoče milosti in vzvišenost božjega življenja. Ali smo taki, da njeno brezmadežno srce čuti toploto božje ljubezni, ki gori v naših srcih in žari iz nas v dejanjih ljubezni do bližnjega? Kaj pa, če namesto tega vidi v nas gnilobo smrti brez posvečujoče milosti, da smo pred njo pobeljeni grobovi, zunaj s cvetjem okrašeni, znotraj pa polni trohnobe, potem nismo njeno veselje, nismo njena krona. Potem ji tudi zlate krone, ki jih darujemo njunim slikam in kipom, ne ugajajo, ker ničesar ne pomenijo, same po sebi pa v nebesih nimajo vrednosti.
Ob spominu na romanje te slike pred 25. leti, se moramo znova jasno zavedati: »Mi moramo biti krona Mariji, mi ji moramo biti v veslje, potem šele ji bo zlata krona ugajala. ker bo zunanji znak naše notranje čistosti, svetosti in pestre lepote naših kršč. kreposti. Obnovimo si to spoznanje. Zakaj, če mi verni Slovenci nismo živa Marijina krona, potem je Marija pri nas še brez krone, pa čeprav smo njeno sliko s krono okrasili (tu prid… ali nekaj podobnega .. . nejasno)

Ko je sveti Pavel imenoval Filipljane svoje veselje in svojo krono, jih poziva, naj stanovitno taki ostanejo: »Tako stojte v Gospodu!« To je Pavlu priljubljen izraz, ki ga v svojih pismih pogosto ponavlja: »Stojte v veri!« Isto nam pravi Mi bomo njeno veselje in njena krona: stojmo trdni v veri. Trdno verujemo vse resnice, ki jih Ona uči. Svoji Materi je Kristus izročil ves nauk ves zaklad božjega razodetja, njej je poslal Svetega Duha, da jo razveseljuje in varuje vsake zmote, da božjo resnico nepopačeno in čisto uči in izroča iz roda do roda do konca dni. Vera ni nekaj nedoločenega, meglena predstava nekega vižjega bitja, v katerem se ne ve prav, kaj je, kakor mnogi ljudje mislijo. Vera je določen in določen in jasen nauk o Bogu, ki je večni stvarnik vsega vidnega in nevidnega, ki je Sin učlovečeni odrešenik, ki je Sveti Duh, delujoč v svetih zakramentih v naše posvečenje in v sveti birmi, ki je kraljestvo božje na zemlji.
V tej veri stojte! Ne kakor otrok na majastih nogah, ki na vsakem tretjerm koraku pade, ne kot bolnik, ki le s težavo prestavlja noge, v katerem ni več moči. Stojte s trdnimi nogami kakor hrasti, pripravljeni na nepričakovane sunke od vseh strani, da jih vzdržite in ne padete. Stojte, kadar Bog dopušča, da se vaša vera boleče preizkuša: kadar ste prezirani, preganjani in krivično obsojeni zaradi svojega verskega prepričanja in zvestobe Kristusu in Cerkvi. Stojte, kadar vas omamlja pogansko živeči svet v katerega vas je poslal Bog, ne da v njem utonete, marveč, da z zgledom krščanskega življenja kažete, kako naj dobrine tega sveta uporabljamo, da bolj gotovo večne dosežemo. Stojte v vseh preizkušnjah, kakor je stala Marija v najtežji preizkušnji pred križanim, na katerem je umiral njen Sin v naše odrešenje. Tako stojte v veri iz moči Jezusove milosti.
Iz trdne vere je prišle na Marijo ves blagor, kakor ji je povedala Elizabeta: »Blagor ti, ki si verovala, zakaj izpolnilo se bo, kar ti je povedal Gospod.« Tako bo blagor tudi nam, če bomo stali trdno in stanovitno v veri, zakaj Gospod bo izpolnil vse, kar je obljubil tistim, ki vztrajajo v veri do konca. (.... v Lemontu 1926-1952.)