Na kraju, kjer stoji zdaj mogočno Marijino svetišče, je bila v 15. stoletju le skromna cerkvica svetega Vida, podružnica župnije Mošnje.

Poleg glavnega oltarja sv. Vida je imela še stransko kapelico sv. Antona Puščavnika. Leta 1800 pa je dal mošenjski župnik Urban Ažbe postaviti še eno stransko kapelico, posvečeno Mariji Pomočnici. Ljudstvo iz okolice se je v njej rado zbiralo k molitvi.

Silno pa je naraslo število Marijinih častilcev, ko je dobila kapelica sliko »Marije Pomagaj«; začeli so graditi (župnik Franc Kumer) in 9. oktobra 1889 položili novi stavbi temeljni kamen.

Blagoslovil ga je ljubljanski škof dr. Jakob Messia. Načrt za novo zgradbo je po navodilih generalnega vikarja J. Flisa izdeloval stavbenik Robert Mikovitz iz Gradca. Delo je vodil arhitekt Franc Faleschini.

Leta 1900 je bila cerkev dograjena. Z največjo slovesnostjo jo je 7. oktobra 1900 posvetil dr. Messia, takrat goriški škof dr. A. B. Jeglič in slovenski škof v St. Claudu v Ameriki Jakob Trobec.

Pogled na cerkev, zidano v novo renesančnem slogu vzbuja opazovalcu vtis mogočnosti. Stavba je dolga 39 m, široka 19 m, visoka pa 17 metrov.

Na pročelju med dvema polkrožnima stebroma iz rdečega veronskega marmorja, ki nosita glavni zid, so umetno izdelano dvokrilna vrat. Po načrtu Janeza Vurnika jih je izdelal domači rezbar Janez Resman iz Gorice pri Radovljici. Na desnem krilu od spodaj navzgor so izrezljane podobe prerokov, ki so napovedovali Marijino rojstvo: Mojzes, David in Izaija. Na levem krilu so upodobljene Marijine predpodobe: Sara, Rahaela in Judita.

Spodnji polji prekrivata reliefa z angeloma, ki držita v rokah trak z imeni oseb, upodobljenih na tistem krilu. Nad podbojem glavnih vrat je marmornati relief Marije Pomagaj. Na levi strani reliefa sta angela: Rafael in Gabriel, na desni pa žena na bolniški postelji, ki z domačimi zaupno prosi Marijo Pomagaj za zdravje. Opazimo, da je umetnik želel upodobiti prvo nenadno ozdravljenje (1863).

Polje nad pročelnimi vrati je bogato okrašeno z mozaičnimi okrasi,simboli, napisi. Nad reliefom Marije Pomagaj se blesti ovalni napis Vrata nebeška; ob straneh pa sta dva ovalna medaljona z raznobarvnimi cveti. Nad vsem tem pa je širok pas z geslom: Po Mariji k Jezusu. Na štirih zidanih izstopih so nazivi iz lavretanskih litanij: Devic Devica, Devica verna, Mati Božja, Hiša zlata.

Visoko na pročelju se blesti velika rozeta z osmimi polji, okrašenimi z belimi in zlatimi lilijami iz mozaika. Rozeto obdajajo štirje okraski v obliki svetilk; na obeh straneh rozete sta v lepem mozaiku Marijina monograma. Nad rozeto se vleče širok zlat in modro-rdeč pas. Iz niše pod timpanonom žari daleč naokoli bogato izdelan križ; obe strani niše pa krasita Kristusova monograma.

Nad južnimi stranskimi vrati je po načrtu prof. Vurnika narejeno umetno okno, ki ima okenske stranice v mozaiku. Nad oknom je letnica 1965, ki hoče povedati, da so zunanjosti cerkve obnovili v spomin na tridesetletnico evharističnega kongresa v Ljubljani. Spodaj je lep medaljon z napisom: Mati milosti.

Nekoliko nižje sta v mozaiku upodobljena še slovanska apostola sv. Ciril in Metod, nova zavetnika ljubljanske nadškofije. V tem oknu je dobil svoj prostor doprsni kip Marije z Detetom, delo akademskega kiparja Borisa Kalina. Ta kip je nekoč stal v parku ob novi železniški postaji v Otočah in simbolično predstavljal Marijo Pomagaj, ki je s svojega visokega, iz štirih drogov sestavljenega stebra pozdravljala prihajajoče in odhajajoče romarje (1939/1940). Postavil ga je p. Roman Tominec – vznožje stebra z napisom še obstaja v parku pri postaji Otoče.

Ob šestdesetletnici kronanja podobe Marije Pomagaj (1967) je bila, prav tako po Vurnikovih načrtih, v atriju med samostanom in cerkvijo v slogu slovenske planinske koče zgrajena kapelica sv. Frančiška Asiškega. Oltarna slika, delo akad. Slikarja Lojzeta Perka, je v bronastem okviru, v katerem je bila podoba Marije Pomagaj v ljubljanski stolnici med drugo svetovno vojno.

Na predvečer bisernega jubileja (2. 9. 1967) je posvetil oltar ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik; Brezje so na ta način dobile nov bogoslužni prostor, kjer opravljajo svete maše, dele sveto obhajilo in spovedujejo romarje, ki zaradi velikega navala ne morejo v cerkev.

Mozaike v cerkvi, kakor tudi pri Frančiškovi kapelici in v atriju, so po načrtih prof. Vurnika izdelale šolske sestre v Radovljici pod strokovnim vodstvom akad. keramika s. Darinke Bajec.

V 53 m visokem zvoniku iz rezanega kamna so sprva peli štirje bronasti zvonovi; v času prve svetovne vojne pa je tri večje zadela znana usoda. Leta 1918 je dobila cerkev začasno jeklene zvonove, ki so jih leta 1932 zamenjali bronasti, uglašeni (p. Hugolin Sattner) po napevu: Salve Regina. Po mnenju mnogih ni nikjer v naši domovini slišati lepšega zvonjenja, kot je petje brezjanskih zvonov.

V času nemške okupacije (1941 – 1945) je bila nevarnost, da bi tudi brezjanske zvonove zadela taka usoda kakor večino njihovih »bratov« po Sloveniji. Da so ostali na svojem mestu, je zasluga orglarskega mojstra, pokojnega Franca Jenka. Dobil je nalog, da odstrani zvonove tudi po Kranjskem, začenši z brezjanskimi. S tem delom pa je zavlačeval toliko časa, da so se začeli rušiti temelji »velikega rajha«, da ga niti uropani zvonovi ne bi mogli več rešiti.

Kakor zunanjost, tako je tudi notranjost cerkve renesančna. Nad belim marmornatim velikim oltarjem je mozaična slika sv. Vida, ki je ostal patron cerkve; izdelana je po sliki nemškega slikarja Matija Schiestla iz Munchna.

Glavni oltar in vsi trije stranski oltarji so delo slovenski umetnikov. Janez Vurnik je zgradil glavni oltar in prva dva stranska. Levi (pri prižnici) je posvečen sv. Antonu Padovanskemu, desni pa sv. Antonu Puščavniku. Oltarni sliki sta delo slikarja Ivana Groharja (1867 – 1911). Oltar Srca Jezusovega, postavljen šele leta 1912 je izdelala Vurnikov naslednik Jožef Pavlin iz Radovljice; oltarno podobo je naslikal Ivan Vavpotič (1877 – 1943). Tudi kipe: sv. Frančiška in sv. Klare na glavnem oltarju, sv. Janeza in sv. Elizabete na oltarju sv. Antona Padovanskega, sv. Izidorja in sv. Neže na oltarju sv. Antona Puščavnika, sv. Janeza Kapistrana in sv. Paškala na oltarju Srca Jezusovega je izklesal Pavlin.

Središče svetišča je kapelica Marije Pomagaj. Pri gradnji nove cerkve so prvotno kapelico pustili neizpremenjeno na svojem mestu. Da bi ostala dobro zavarovana, je bila čez njo zgrajena še druga kapelica s kupolo. Na lesenem oltarju so bili ob strani milostne podobe Marije Pomagaj še kipi Marijinih staršev sv. Joahima in sv. Ane ter sv. Valentina in sv. Roka. Graditelj tega oltarja ni znan.

Strop kapele je bil poslikan z Layerjevimi freskami iz leta 1814. Zaradi dima mnogih sveč, kadila, močnega vzduha ob velikem navalu romarjev in večkratnega čiščenja so bile slike docela zabrisane, da jih ni bilo mogoče več rešiti. Tudi oltar je začel močno preperevati.

Že pred drugo svetovno vojno se je mislilo na obnovo kapelice in oltarja. Prvotni načrt, delo ing. arh. Janka Omahna – je bil že odobren, pa je med vojno izginil. Šele v letu 1954 je po novih načrtih arhitekta Janka Omahna stara kapelica dobila novo lice. Ker je po velikosti prav taka kakor je bila prejšnja, je še vedno prisrčna, domača kakor je bila.

Tlak kapele je iz izredno trdnega in brušenega bosanskega granita. Stene so obložene z rumenjakastim istrskim marmorjem; ob kotih stoje pozlačeni kipi iz prejšnjega oltarja: sv. Joahim in sv. Ana ter sv. Valentin in sv. Rok. Strop je za dober meter višji od prejšnjega, pozlačen in preluknjan, da se skozi prostor zrači.

Oltar, majhen kakor prej, je iz belega kararskega marmorja na štirih stebričkih; ob njem stojita dva prav tako bela vitka stebrička, na katerih stojita monštranci podobni luči. Iz prosojnih črk beremo na levi strani: Marija, tolažnica žalostnih, na desni pa: Marija, zdravje bolnikov. Na novem pozlačenem tabernaklju visi na vinski trti grozd z jagodami iz bleščečih rubinov. Nad tabernakljem sloni podoba Marije Pomagaj, ki jo obdaja kovinast in pozlačen okvir, posut z različnimi naravnimi kamni.

Dne 8. decembra 1954 je bil novi oltar posvečen. Na to spominja latinski napis, vklesan v trdno oltarno oporo: »Krasni oltar je premilostni Kraljici posvetil ljubljanski škof Anton Ribičev«. V napisu je obsežena tudi letnica posvečenja.

Pozornost v cerkvi zaslužijo še križev pot, barvna okna, delo slovečih tirolskih steklarjev, prižnica, ki jo je izdelal Pavlin, in orgle. Prvotne Mauracherjeve orgle so imele le 14 registrov in so bile na majhnem koru nad vrati, ki peljejo v zakrstijo, torej, nasproti Marijini kapelici. Na to še spominja umetno izrezan relief na stari korni ograji. Prikazuje božično noč z jaslicami ter zbor angelov, ki prepevajo: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje.«

Leta 1911 pa je Dernič iz Lancovega pri Radovljici naredil nove orgle z 32 registri in jih postavil na kor nad glavnim vhodom. Naš največji orglarski mojster Franc Jenko († 2. 6. 1968) je po drugi svetovni vojni orgle moderniziral iz mehaničnega na pnevmatični sistem in povečal število registrov na 47.

Romarska cerkev na Brezjah sedaj ni več mošenjska podružnica, ampak je neposredno podrejena nadškofijskemu ordinariatu v Ljubljani. Uprava cerkve pa je že od 1898 podeljena frančiškanom, ki skrbe, da tudi okolica cerkve dobiva vedno lepše lice.

Tako je v letih 1938-1939 Zveza bojevnikov iz prve svetovne svetovne vojne pod predstojnikom p. dr. Hadrijanom Kokolom po Plečnikovem načrtu, katerega je spretno izvedel njegov učenec arhitekt ing. Valenčič, preuredila park pred cerkvijo, cerkev pa je postavila preurejenemu parku odgovarjajoče stojnice. Znižani prostor nasproti glavnemu vhodu, obdan od vitkih topolov je bil določen za veličasten, v bizantinskem slogu zgrajen spomenik v prvi svetovni svetovni vojni padlim slovenskim vojakom. Izbruh druge svetovne vojne je to preprečil.

Po vojni je poleg obnove brezjanske cerkve znotraj in zunaj dobila tudi okolica svetišča privlačnejšo sliko. Eleganten dostop, bližina avtoceste, asfaltiran prostor okoli cerkve, številni svetilniki z živosrebrnimi žarnicami, ki razsvetljujejo cerkveni trg in park, močni žarometi, ki razsvetljujejo cerkev in zvonik so vzrok, da izgleda v nočnih urah Marijino svetišče zares očarljivo.

Delo sta požrtvovalno vodila zlasti predstojnika p. Bogdan Markelj in p. Klemen Šmid. Doumela sta željo ljubljanskega nadškofa dr. Jožeta Pogačnika, ki je nekoč izrekel besede, polne ljubezni in topline do Marije Pomagaj: »Brezje morajo biti lepe!«

(p. Otmar Vostner)